Izvirni naslov: La bella Griselda
Založba: Malinc
Zbirka: Še
Leto izdaje: 2018
Prevod: Barbara Pregelj

Že naslovnica Lepe Grizelde bralcu sporoča, da slikanica, ki je pred njim, ne bo tipična slikanica o princeskah. Pod kraljevsko podobo lepe Grizelde, ki se zamaknjeno opazuje v ogledalcu, sta podobi dveh obglavljenih vitezov. Celotna slikanica je namreč zasnovana na igranju s frazemom »izgubiti glavo«. Princesa Grizelda je bila »tako lepa, da so zaradi nje izgubljali glave. In to dobesedno.« Princeso to dejstvo tako zabava, da začne zbirati glave nesrečnih snubcev in jih razstavlja kot trofeje. V želji, da bi svojo zbirko še povečala, se še posebej trudi, da bi ohranila in vzdrževala svojo lepoto. Zato se je zjutraj »okopala v vodi iz ledenega izvira /…/, dala si je odstraniti vse nepotrebne dlake /…/, raztegovala se je in ohranjala ravnotežje v steklenih čeveljcih«. Grizeldina nečimrnost sčasoma privede v osamljenost. Obglavila je namreč že večino princev iz bližnjih kraljestev in med podaniki vzbujala strah. Vrhunec njenega narcisizma je trenutek, ko k sebi povabi najbolj kratkovidnega princa na svetu. Tudi ta sicer žalostno izgubi glavo, njuno kratko razmerje pa vendarle pripelje do Grizeldine nosečnosti. Zdi se, da je novorojena princesa edina možnost, da se krutost in verižno obglavljanje konča. Takoj ko Grizelda zagleda svojo hčerko, v navalu občudovanja hčerine lepote, tudi ona izgubi glavo. Konec je cikličen, Grizeldina zgodba se krožno in vzročno-posledično konča. Beremo ga lahko na različne načine. Grizelda je na koncu kaznovana z enako obliko smrti, kot jo je sama brezsramno sejala naokrog. Lahko pa konec predstavlja tudi njen osebni vrhunec, ko končno uspe v sebi čutiti ljubezen, ki je tako močna, da je ni zmožna prenesti. Deklica, ki pride za njo, je simbolno začetek novega obdobja.

Argentinska pisateljica in glasbenica Isol v Lepi Grizeldi odlično preigrava tradicionalne pravljične elemente in jih parodično preoblikuje. Pravzaprav se Isol v zgodbi o Grizeldi vrača nazaj v prvotno bit pravljic, ki so bile izvorno izjemno krute. Ob tem ji uspe v slikanico vnesti še elemente in tipe nekaterih slavnih princes in celo nekaj hamletovskih motivov. Slikanica je izvrstno razmišljanje o lepoti in moči (ta slogan se pojavi tudi v grbu kraljeve družine), o lepoti, ki je zaman in ki, ko se manifestira v absolutni samovšečnosti in egocentrizmu, ne prinese sreče in je celo izjemno škodljiva. Razmerje med lepoto in močjo, med biti ljubljen in biti predmet strahu, se v knjigi vseskozi zanimivo prepleta in odpira vprašanje o iskanju ravnotežja med obema pojmoma. Grizeldina lepota, ki se širi kot kuga, je njena glavna značilnost, je njena spolna vloga in stereotip, ki ga avtorica potencira do ekscesnosti. Isol ob tem nikoli neposredno ne žuga z didaktičnim prstom. Njen primarni namen ni vzgajati, strašiti ali pridigati. Zdi se, da s svojim žlahtnim in premišljenim črnim humorjem samo lahkotno postavlja ogledalo in odpira množico lastnih interpretacij. Odlična je tudi v izgradnji ilustracij. Te sledijo štiribarvni paleti. Podobe so izrisane dvodimenzionalno s svinčnikom in se med seboj pogosto prekrivajo. Ozadje ilustracij se naslanja na estetiko srednjeveških tapiserij.

Lepa Grizelda je edinstvena v marsikaterem pogledu in je nedvomno delo, ki je drzno, ki v sklopu tradicionalnega razumevanja slikanice odstopa in ne bo nagovorilo vsakega bralca. Grizelda namreč potrebuje malo več razmisleka, malo več bralskega angažmaja in malo več odprtosti. Tisti mlajši in starejši bralci, ki se tega ne bojijo, bodo ob branju slikanice odkrili, da je Grizeldina zgodba univerzalna, močna, sodobna, hkrati pa izvira iz primarnih vodnjakov človeškega razmišljanja.