Rita Canas Mendes in João Fazenda: A Nuvem

SLIKANICE V TUJIH JEZIKIH, ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: Pato Lógico
Leto izdaje: 2018

Nekega dne, ko veter neha pihati, na nebu nad cesto obvisi bel, puhast oblak. Oblak nepremično obstane in najprej nihče zares ne opazi njegove nespreminjajoče se prisotnosti. Čez nekaj časa pa oblak v ljudeh le vzbudi zanimanje. Strokovnjaki in nestrokovnjaki se začnejo spraševati o nenadni odsotnosti vetra in o razlogu za obstoj tega nenavadnega oblaka, ki se ni premikal, iz njega ni deževalo in ni izhlapeval. Zgolj visel je tam na modrem nebu. Oblak, ki kar noče izginiti, sčasoma med ljudi vnese vedno več razburjenja. Postane glavna tema pogovorov, glavni motiv na fotografijah in osrednja novica na televiziji. Medtem ko se nekateri njegove prisotnosti bojijo, drugi kujejo najrazličnejše teorije. Nepojasnjena zadeva z oblakom situacijo privede tako daleč, da nazadnje celo zaprejo cesto, nad katero visi. Nekega dne pa se, podobno nepričakovano kot je izginil, veter ponovno pojavi in puhast fenomen na nebu odpihne stran. 

Slikanica A Nuvem, portugalskega tandema, sestavljenega iz pisateljice Rite Canas Mendes in ilustratorja Joãa Fazende, je odlično alegorično delo o moderni družbi. Prisotnost neobičajnega oblaka namreč postane zadeva vsesplošnega javnega interesa. Sodobna družba, podobno kot skupnost v slikanici, nenehno hrepeni po novih virih občudovanja, po novih dražljajih, ki so večinoma začasni in velikokrat tudi nepomembni. Avtorja zgodbo ustvarita na podlagi ideje, da je v človekovi naravi, da pripisuje pomene tistemu, kar nas obdaja in je del naše izkušnje bivanja. V tem smislu se slikanica nekoliko dotika tudi ideje o družbi spektakla, v kateri lahko včasih celo nepomembna novica o najmanjših dogodkih pristane na naslovnicah časopisov, preplavi medije in prodre v vse pore človeških življenj. Kljub temu, da je »oblak včasih samo oblak«.

Ilustrator osrednji motiv – prisotnost statičnega oblaka, ki povzroči pravo senzacijo, umesti v horizontalno perspektivo slikanice. Nespreminjajoč oblak vseskozi ostaja popolnoma negibljiv v zgornjem nivoju dvostranskih ilustracij. Skozi razvoj dogajanja ta nedolžni meteorološki skupek vedno bolj vpliva na dogajanje v spodnjem nivoju ilustracij. João Fazenda s to domiselno kompozicijsko rešitvijo, s katero strani slikanice razdeli na dva razdelka in ki jo dosledno stopnjuje skozi delo, izvrstno poudari paradoksalnost celotne situacije. Medtem ko je zgornji – nebesni del ilustracij potencirano statičen in na noben način ne išče nikakršne interakcije, je spodnji – zemeljski del popolnoma nasproten. Ljudje se koncentrirano ukvarjajo s tem, kar visi nad njimi, s tem, kar ne razumejo, do tega poskušajo vzpostaviti nekakšen odnos in celo dovolijo, da to vpliva na njihova čustvena in miselna stanja. Tovrstna kompozicijska izbira ponuja še možnost dodatnega alegoričnega branja, saj lahko oblak na simbolni ravni razumemo na vrsto različnih načinov. Interpretiramo ga lahko kot virtualni oblak, v katerega nalagamo nepomembne informacije ali pa, če v slikanico vstopimo še nekoliko bolj abstraktno – ponazarja lahko tudi nekakšno duhovno sebstvo, proti kateremu se ljudje obračamo in ga poskušamo razumeti. 

Mendes in Fazenda sta ustvarila delo, v katerem besedilo in ilustracije izjemno utečeno in samozavestno komunicirajo med seboj. Zagotovo je vizualna raven slikanice z močnimi barvnimi vnosi; v katerih prevladuje sinje modra, z ekspresivnimi obraznimi potezami in drugimi duhovitimi poigravanji, izstopajoča, saj Fazenda v svojih likovnih potezah res ni sramežljiv. Kar pa ne pomeni, da je literarni del manj pomemben. Pisateljica, Rita Canas Mendes, podobno igrivost, humor in nonsensnost dostavi tudi na besedni ravni. Slikanica A Nuvem, ki je izšla pri eni izmed izstopajočih portugalskih založb Pato Lógico, zato ponuja vsesplošni bralski užitek. Morda pa jo bomo kmalu lahko brali tudi v slovenskem prevodu.  

Anthony Browne: Willy the Dreamer

SLIKANICE V TUJIH JEZIKIH, ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: Walker Books Ltd
Leto izdaje: 1997

Anthony Browne, angleški mladinski pisatelj in ilustrator, se v svojih slikanicah pogosto spogleduje z intermedialnimi referencami s področja likovne umetnosti; še posebej s surrealizmom in z deli Renéja Magritta. Nanj se navezuje že v svoji prvi slikanici Through the Magic Mirror iz leta 1976. Prejemnik prestižne Andresenove nagrade (2000) za ustvarjanje književnih del za otroke, je v enem izmed intervjujev pojasnil, da vidi neločljivo povezavo med otroškim dojemanjem sveta in surrealistično umetnostjo. Po njegovem mnenju otroci gledajo skozi surrealistične oči. Vse, kar vidijo, vidijo prvič, zato je tisto, kar gledajo, vznemirljivo in novo. Čeprav se z Browneovim razumevanjem odnosa med otroško percepcijo in surrealizmom nekateri literarni teoretiki in kritiki ne strinjajo; očitajo mu posploševanje surrealističnega mišljenja in selektiven odnos do likovne zapuščine, so njegova dela s strani bralcev in večinskega dela literarne stroke, ki se posveča analizi mladinske književnosti, zelo dobro sprejeta. Umeščajo ga med enega vidnejših ustvarjalcev postmodernih slikanic. Še posebej odmevna so tista dela, s katerimi Browne (večinoma na likovni ravni) komunicira z likovnimi umetniki in tako otroškim bralcem v slikaniškem formatu ponuja vstop v zgodovino likovne umetnosti. 

V slikanici Willy the Dreamer, ki je izšla leta 1997, Browne, kot je značilno za njegov opus, z uporabo surrealističnih likovnih elementov, medbesedilnih navezav in referenc na popularno kulturo, slika sanjski svet šimpanza Willyja, ponavljajočega junaka v njegovih slikanicah. Willy sanja, da je filmska zvezda, pevec, baletnik, včasih sanja, da je berač, raziskovalec, ali da se sprehaja po nenavadnih pokrajinah, pluje po morju itd. Browne šimpanzove sanje ne povezuje v linearno zgodbo, niti jih ne razlaga. Minimalistično besedilo je pravzaprav zgolj vezivo med živahnimi, vizualno bogatimi in pomensko večplastnimi enostranskimi ilustracijami. Ilustracije so obrobljene z okvirjem, kot da so dela, razstavljena v sanjski galeriji. Besedilo zato skorajda zavzema vlogo naslovov Willyjevih sanjskih sekvenc. Ker so Browneove likovne podobe domiselno napolnjene, zelo zgovorne in ker same po sebi uspejo zgraditi svojevrstno pripovednost, besedni jezik v slikanici čisto umestno nastopa v podporni funkciji. O tem literarno-likovnem odnosu avtor humorno spregovori že na notranji platnici, kjer se poigrava z relacijami med vizualno-verbalnimi pomeni. Pri tem se naslanja na slavno Magrittovo sliko o pipi in povedjo »Ceci n’est pas une pipe«. Browne Magrittovo pipo zamenja s predmeti iz Willyjevega vsakdana – opico, knjigo, kavčem in banano in jih popolnoma svobodno preimenuje ter s tem zanika osnovne jezikovne konvencije in se posledično premakne na področje surrealističnega zaznavanja predmetov. 

Browne s podobno igrivostjo in humorjem opremi celoten Willyjev sanjski svet. Vsakemu sanjskemu momentu podeli svojevrstne zakonitosti, ovrže logično percepcijo sveta in se raje usmeri v neskončno zmožnost domišljije. Willyju ponudi priložnost, da izkusi različne vloge in da se prosto giblje v intermedialnem prostoru, kjer se lahko sprehaja po Dalíjevi pokrajini, postane eden izmed junakov v Sendakovi slikanici, sodeluje na čajanki z liki iz Čudežne dežele, pluje po razburkanem morju Winslowa Homerja, raziskuje svet s Henrijem Rousseaujem, poje kot Elvis Presley, se druži s Charliejem Chaplinom in drugimi. Pri tem Browne s skorajda fotorealistično natančnostjo in detajliranjem čudovito ujame metamorfozo in spreminjanje, ki ga prinašajo sanje. Hkrati pa ta elastični čas in prostor, ki ga zavzemajo Willyeve sanje, na simbolni ravni prikazuje tudi Willyjevo odraščanje in spreminjanje. 

Willy the Dreamer ni samo slikanica o umetnosti in ni zgolj poklon velikim ustvarjalcem ter mislecem, je slikanica, kjer se prepletajo mnoge resničnosti, kjer se enkratno meša visoka in popularna kultura in kjer so odlične vizualne podobe metafore za različna duševna stanja človeka. Kljub bogati vizualni plati slikanice, ki nedvomno nagovarja širok bralski krog, predhodno referenčno znanje za razumevanje dela ni zares pomembno. Zagotovo prepoznavanje aluzij, referenc in navezav ponudi drugačno možnost branja, ampak ni pa pogoj za vstop v Willyjev svet. Slikanica ponuja različne oblike bralskega užitka za različne starostne skupine. Zagotovo je tudi odličen pripomoček za pogovor o umetnosti in za učenje osnovnih likovnih elementov. Poleg vsega tega pa je tudi prava poslastica za oči. 

Preporod poljske ilustracije in sodobna poljska slikanica

SLIKANICE V TUJIH JEZIKIH, ZAPISI O SLIKANICAH

Poljska ima bogato tradicijo ilustracije. Poljske ilustracije so dosegle svetovno priljubljenost med leti 1950 in 1980, za kar so zaslužni predvsem umetniki »poljske šole plakata«. Med njimi so najpomembnejši Roman Cieślewicz, Janusz Stanny in Henryk Tomaszewski. Poljski plakat je nespregledljivo vplival na razvoj poljske ilustracije knjig za otroke in na fenomen, ki so ga poimenovali »poljska šola ilustracije«. Med najvidnejšimi ilustratorji tega obdobja so: Zdzislaw Witwicki, Jan Marcin Szancer, Bohdan Butenko, Józef Wilkoń, Jan Młodożeniec, Maria Orłowska-Gabryś, Hanna Czajkowska, Jerzy Srokowski, Janusz Grabiański, Daniel Mróz, Kazimierz Mikulski, Franciszka Themerson, Zbigniew Lengren, Zbigniew Rychlicki, Olga Siemaszko, Andrzej Strumiłło in drugi. V tem času so vrhunsko oblikovane in ilustrirane knjige postale vsesplošno dostopne in so s tem posledično brisale meje med likovno, besedno in uporabno umetnostjo. Sistematizaciji, raziskovanju in analizi recepcije fenomena »poljske šole ilustracije« se danes posveča Mały Instytut Polskiej Ilustracji.

Po padcu komunizma se je v 80-ih in 90-ih poljska ilustracija umaknila v ozadje; zahodni vplivi so močno spremenili njen razvoj, saj je postalo priljubljeno tisto, kar nastaja izven države. V zadnjem desetletju pa je na področju poljske ilustracije in posledično na področju ilustriranih knjig za otroke viden ponoven razcvet in preporod. Poljski umetniki in založbe se naslanjajo na poljsko dediščino ilustracije, iz nje izhajajo, jo nadgrajujejo in izdajajo inovativne, sodobne in vizualno dovršene slikanice ter knjige z ilustracijami, ki navdušujejo bralce ter pobirajo najpomembnejše nagrade na tem področju. Že nekaj let so njihove knjige za otroke in mladino množično prevajane v tuje jezike in posebej odmevne na bolonjskem knjižnem sejmu. Na letošnjem sejmu sta si knjigi Zgubljena duša (Zgubiona Dusza) Joanne Concejo in Olge Tokarczuk ter Gore! (Wytwórnik górą!) Madalene Matoso prislužili posebno omembo; prva v sekciji »leposlovje«, druga v sekciji »umetnost, arhitektura in dizajn«. Za nagrado Hansa Christiana Andersena je bila letos nominirana ena najboljših poljskih ilustratork – Iwona Chmielewska. V sekciji »najboljša založba leta« je bila za področje Evrope izbrana založba Wydawnictwo Dwie Siostry. Druge vodilne sodobne poljske založbe na področju slikaniške produkcije so še Wytwórnia, Wydawnictwo Format, Wydawnictwo Dwie Siostry, Centrala, Nasza Księgarnia, Wydawnictwo Warstwy, Wydawnictwo Bajka, Media Rodzina, Wolno, Czerwony Konik, Hokus-Pokus, Muchomor in druge.

IMG_0654

Tokarczuk, Olga; Joanna, Concejo (ilustr.). Zgubiona dusza. Wrocław: Wydawnictwo Format, 2017.

Poljski inštitut za knjige, ki skrbi za promocijo poljske literature znotraj države in izven njenih meja, je letos objavil katalog tridesetih sodobnih izstopajočih poljskih knjig za otroke in mladino. Katalog lahko obravnavamo kot eden izmed možnik presekov poljske mladinske literature in nam lahko služi tudi kot pomagalo pri orientaciji na poljskem slikaniškem trgu.
Slikanice, ki so jih uvrstili v katalog so:
– serija Ena, dva tri (Raz, dwa, trzy, 2016) Joanne Bartosik, ki je namenjena razvijanju pozornosti in spodbujanju k oblikovanju prvih besed;
– serija Poglej v nebo (Popatrz w niebo, 2017) Joanne Gębal in Monike Zborowske, ki obravnava temo vesolja;
– slikanica Dimnikar, Pek (Kominikarz, Piekarz, 2017) Dominike Czerniak-Chojnacka;
Figure (Figury, 2016) je knjiga, v kateri so zbrana in ponatisnjena dela o geometriji Marie Terlikowske, znamenite poljske pisateljice za otroke, pospremljene z ilustracijami Stanisława Zamecznika;
– serija o Pujsku (seria o Prosiaczku) Aleksandre Woldańska-Płocińske;
– slikanica rimanih verzov Koala ne dovoli! (Koala nie pozwala!, 2016) Rafała Witke in Emilie Dziubak;
– serija Gospod Kuleczka (Pan Kuleczka, 2002-2018) Wojciecha Widłaka in Elżbiete Wasiuczyńske;
– slikanica o muhastem jazbečarju Razpoloženja Hipolita Kabla (Humory Hipolita Kabla, 2015) Roksane Jędrzejewske-Wróbel in Grażyne Rigall;
– serija Basia (2011-2018) Zofie Stanecke in Marianne Oklejak po kateri so posneli tudi animirano serijo;
– ponatis slikanice Spomini Majhnega črnega noska (Pamiętnik Czarnego Noska, 2017) z izvirnim besedilom Janine Porazińske, katere dela za otroke so začela izhajati že pred prvo svetovno vojno in so v tej izdaji pospremljene z ilustracijami ilustratorke mlajše generacije – Ewe Podleś;
– ponatis treh znamenitih zgodb Medved Uhaček (Miś Uszatek, 2016) Czesława Janczarskega z izvirnimi ilustracijami Zbigniewa Rychlickega;
– knjiga Pet zvitih kun (Pięć sprytnych kun, 2016) Justyne Bednarek in Daniela de Latour;
– slikanica Ala ima mačko. Kaj pa Ali? Nekaj začetnih fraz (Ala ma kota. A Ali? Zdanka pierwsza klasa, 2016) Jolante Nowaczyk in Darie Solak o različnih povedih, ki se jih otroci širom po svetu učijo ob začetku branja.

IMG_0661

Kołakowski; Leszek; Pawlak, Paweł (ilustr.). 13 bajek z królestwa Lailonii dla dużych i małych. Kraków: Wydawnictwo Znak, 2015.

Poleg zgoraj omenjenih naslovov je potrebno izpostaviti še nekaj posebej izvirnih ilustratorjev in zanimivih sodobnih poljskih slikanic. Med njimi je zagotovo Vse je igra (Wszystko gra, 2011), za katero sta pisateljica Anna Czerwińska-Rydel in ilustratorka Marta Ignerska na 49. bolonjskem knjižnem sejmu prejeli nagrado za najboljšo neleposlovno knjigo. Žirija je v utemeljitvi kot glavno kvaliteto knjige pohvalila medbesedilne in intermedialne postopke, ki se ne pojavljajo samo na ravni besedila, temveč tudi na vizualni ravni. Nespregledljive so tudi surrealistične in ezoterične slikanice Iwone Chmielewske: Razmišljujoči ABC (Thinking ABC 2007), Maum: hiša duš (Maum. Dom duszy, 2010) z besedilom korejskega pisatelja Heekyoung Kima, Blumkin dnevnik (Pamiętnikach Blumki, 2012), Štiri smeri časa (Cztery strony czasu, 2013), O tistih, ki se sami razvijajo (O tych, którzy się rozwijają, 2013), Oči (Oczy, 2014), Dva človeka (Dwoje ludzi, 2014), abc.de, 2015 itd. Odmeven je tudi pisateljsko-ilustratorski tandem, ki ga sestavljata Aleksandra in Daniel Mizieliński. Njuna mednarodna uspešnica Zemljevidi (Mapy, 2012) je bila prevedena tudi v slovenščino. Večkrat nagrajena pa je bila tudi njuna slikanica Pod zemljo, pod vodo (Pod ziemią, pod wodą, 2015). Omenimo še Pawła Pawlaka, enega najboljših svetovnih ilustratorjev in njegove ilustracije za 13 zgodb iz kraljestva Lailonia (13 bajek z Królestwa Lailonii dla dużych i małych, 2015) poljskega filozofa Leszka Kołakowskega. Pomembnejši sodobni poljski ilustratorji so še: Anna Niemierko, Monika Hanulak, Małgorzata Gurowska, Jan Bajtlik, Ola Woldańska-Płocińska, Agata Królak in mnogi drugi.

IMG_0662

Czerwińska-Rydel, Anna; Hanulak, Monika (ilustr.); Gurowska, Małgorzata (ilustr.). Co słychać? Warszawa: Wytwórnia, 2016.

Če je bila poljska ilustracija in izvirno poljska slikaniška produkcija od 80-ih let naprej precej na mrtvi točki, pa je nedvomno videti ogromen porast zanimanja na tem področju v zadnjem desetletju. Poljaki se nostalgično obračajo nazaj k slikanicam ter podobam iz svojih mladosti in jih ponosno nadgrajujejo. Slikanice, ki danes nastajajo na Poljskem, so čudovito nenavadne, velikokrat naslovniško odprte, umetniško dovršene in skorajda avantgardne.