Založba: Libros del Zorro Rojo
Leto izdaje: 2019
Tiha slikanica Migrantes, perujske ilustratorke in pesnice Isse Watanabe, je pretresljivo delo o izgubi, žrtvovanju, empatiji, bolečini, vztrajanju in upanju, o življenju in smrti. Slikanica brez besed s presunljivimi ilustracijami tankočutno upodablja zgodbo skupine begunskih živali, ki jih spremljamo na njihovi poti. Skupina v svoji raznolikosti ne pripada isti vrsti, očitno je, da niso povezani z družinsko vezjo – vsak izmed njih je edini pripadnik svoje vrste. Tisto, kar jih združuje v skupnost in vzpostavlja element kolektivnosti, je nuja po odhodu in iskanju novega zavetja, solidarnost in tovarištvo. Ne vemo, od kod živali prihajajo, zakaj so na poti, koga ali kaj puščajo za seboj in zgolj slutimo lahko, kam so namenjene. Očitno pa je, da skupina odhaja v isto smer, s pogledom, usmerjenim naprej, nekam v neoznačeno prihodnost, v prostor in čas, ki je v paralelnem nasprotju od preteklosti, ampak ga ni zares mogoče imenovati. Ta končni cilj lahko razumemo kot dom in varnost, ampak je hkrati tako neoprijemljiv, tako oddaljen, da se zdi, da nima imena, da so namenjeni “nikamor” in da potujejo tudi zato, da se čim bolj oddaljijo od tistega, od česar bežijo. Vsak izmed njih, v sklopu lastne individualne zgodbe je nekdo, ki mu je bil najverjetneje odvzet prostor, osnovne dobrine, verjetno so izgubili tudi tiste, ki so jim bili podobni. So tisti, ki so preživeli in se tako s culami, kovčki in z nekaterimi osnovnimi predmeti skupaj odpravili naprej.
Uvodna dvostranska ilustracija razkrije še nekoga, ki jim zvesto in tiho sledi. Smrt, v podobi belega okostnjaka, oblečenega v pisano haljo, prijezdi na velikem, elegantnem, modrem ptiču. Gre za ibisa, ki v nekaterih kulturah predstavlja bitje, zmožno komunikacije med živimi in mrtvi, ptič, ki lahko kot posrednik prehaja med preteklostjo in sedanjostjo. Podobno kot smrt in kot skupina popotnikov je tudi ibis zelo zgovorno simbol nekoga, ki biva in potuje med dvema svetovoma, med dvema ekstremoma, med tam in tukaj, prej in potem. Ko smrt sredi črnega, strašljivega gozda najde pozabljen kovček, se s ptičem pridruži povorki živali. Ne gre za grozečo, nasilno, uničujočo smrt, ampak za smrt v vlogi nekakšnega vedno prisotnega in spoštljivega, skorajda empatičnega sopotnika. Pisana živalska četica se premika po pusti in temačni gozdni pokrajini; nekoliko nedomači in negostoljubni. Takrat, ko ne hodijo, počivajo, ko jih zebe, si delijo odeje in se grejejo s toplino teles, lakoto pa potešijo z razdelitvijo hrane, ki jo nosijo v culah. Ko potujejo že nekaj časa – koliko časa so v resnici na poti, ne moremo izmeriti, občutek imamo, da potujejo že dolgo – prispejo do vode. Tam jih čaka čoln, na katerega se vkrcajo. Osupljiva dvostranska ilustracija čolna, polnega raznovrstnih živali, nad katerim leti smrt na trupu modrega ibisa deluje skrajno apokaliptično in spominja na Noetovo barko. Čoln se raztrešči pod težo njihovih teles in živali so prepuščene nemilosti valov. Na kopno jih prispe manj in mednje vdre teža smrti. Od tistih, ki jih izgubijo, se poslovijo v skupnem žalovanju. Ostro ganljiva ilustracija slovesa, v kateri se skupina poslavlja od zajčka, ki ga nato ljubeče pestuje smrt, ostro zareže v dogajanje in še potencira bolečino ter resnost njihove situacije. Ne preostane jim drugega, kot da korakajo naprej, dokler končno ne prispejo do pokrajine, ki ni več tako globoko temačna, osiromašena in žalostna. Pred njimi se dviga prelepo drevo z rožnatimi lističi, na tleh pa leži slastno granatno jabolko – simbol plodnosti in življenja. Končno so prispeli na cilj.
Absolutna odsotnost besednega jezika in gosta, močna ter mučna tišina, ki preveva slikanico, se zdi edini način, s katerim lahko avtorica preda emotivno kompleksnost potovanja, na katero se odpravijo živali. Tistega, česar avtorica ne pove z besedami, je verjetno skorajda nemogoče pojasniti z jezikom. Edina beseda v slikanici je naslov – Migrantes, kar opisuje razlog in izvor njihovega potovanja (slovenska izdaja, ki je leta 2019 izšla pri založbi Sanje, naslov pomenljivo prevaja kot Pregnanci in s tem nakazuje na neprostovoljnost, na nujnost njihove poti). Odločitev, da slikanica ne bo vsebovala besed, dela njihovo zgodbo veliko bolj univerzalno, hkrati pa se izogne posploševanju izkušenj, povezanih z begunsko tematiko. Element univerzalnosti ustvarjalka še dodatno poveča s tem, ko za svoje junake izbere živali najrazličnejših vrst, ki so zmožne sobivanja, zmožne empatije in solidarnosti. Čeprav je zgodba strahovito boleča, je na drugi strani tudi silno lepa. Živali na svoji poti kljub vsemu nikoli ne izgubijo upanja, med seboj zgradijo vez, ki temelji na prijaznosti in medsebojni pomoči. Ves spekter emocij, s katerimi se pri iskanju zavetja srečujejo, avtorica mojstrsko prikaže skozi občuteno zrisane in skorajda dramatične ilustracije. Neznosno črno ozadje ponavljajočih se pokrajin, po katerih se premikajo, poudarja izgube, s katerimi se morajo junaki spoprijemati, ko iztrgani iz lastnega prostora iščejo lepše življenje. Živali upodablja z veliko mero spoštovanja in jim pri tem, ne glede na težo situacije, pusti, da ohranijo dostojanstveno držo. S pazljivo natančnostjo in dramaturško premišljenostjo riše drobne trenutke ljubeznivih interakcij, dotikov in gest tolažbe.
Migrantes ni enostavna slikanica. Tisto, o čemer želi govoriti, že samo po sebi ni enostavno, ni enoznačno in ni lahkotno. V resnici delo ne odpira le teme migranstva, ampak na metaforični ravni govori tudi o poti, ki jo prehodimo vsi, o poti življenja in o neizbežnem soočenju s smrtjo. In le malo knjigam uspe s takšno rahločutnostjo in pronicljivostjo odpirati tovrstne zahtevne, a pomembne teme. Migrantes v tem smislu vsekakor tudi ni tipična slikanica za otroke. Zahteva pogovor, zahteva refleksijo in je ena izmed tistih čudovitih knjig za otroke in odrasle, ki svojih bralcev ne podcenjuje, ne boji se spregovoriti o kompleksnejših temah in pri tem ne skriva, da življenje včasih prinaša tudi bolečino.
Orbis Pictus 