Rita Canas Mendes in João Fazenda: A Nuvem

SLIKANICE V TUJIH JEZIKIH, ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: Pato Lógico
Leto izdaje: 2018

Nekega dne, ko veter neha pihati, na nebu nad cesto obvisi bel, puhast oblak. Oblak nepremično obstane in najprej nihče zares ne opazi njegove nespreminjajoče se prisotnosti. Čez nekaj časa pa oblak v ljudeh le vzbudi zanimanje. Strokovnjaki in nestrokovnjaki se začnejo spraševati o nenadni odsotnosti vetra in o razlogu za obstoj tega nenavadnega oblaka, ki se ni premikal, iz njega ni deževalo in ni izhlapeval. Zgolj visel je tam na modrem nebu. Oblak, ki kar noče izginiti, sčasoma med ljudi vnese vedno več razburjenja. Postane glavna tema pogovorov, glavni motiv na fotografijah in osrednja novica na televiziji. Medtem ko se nekateri njegove prisotnosti bojijo, drugi kujejo najrazličnejše teorije. Nepojasnjena zadeva z oblakom situacijo privede tako daleč, da nazadnje celo zaprejo cesto, nad katero visi. Nekega dne pa se, podobno nepričakovano kot je izginil, veter ponovno pojavi in puhast fenomen na nebu odpihne stran. 

Slikanica A Nuvem, portugalskega tandema, sestavljenega iz pisateljice Rite Canas Mendes in ilustratorja Joãa Fazende, je odlično alegorično delo o moderni družbi. Prisotnost neobičajnega oblaka namreč postane zadeva vsesplošnega javnega interesa. Sodobna družba, podobno kot skupnost v slikanici, nenehno hrepeni po novih virih občudovanja, po novih dražljajih, ki so večinoma začasni in velikokrat tudi nepomembni. Avtorja zgodbo ustvarita na podlagi ideje, da je v človekovi naravi, da pripisuje pomene tistemu, kar nas obdaja in je del naše izkušnje bivanja. V tem smislu se slikanica nekoliko dotika tudi ideje o družbi spektakla, v kateri lahko včasih celo nepomembna novica o najmanjših dogodkih pristane na naslovnicah časopisov, preplavi medije in prodre v vse pore človeških življenj. Kljub temu, da je »oblak včasih samo oblak«.

Ilustrator osrednji motiv – prisotnost statičnega oblaka, ki povzroči pravo senzacijo, umesti v horizontalno perspektivo slikanice. Nespreminjajoč oblak vseskozi ostaja popolnoma negibljiv v zgornjem nivoju dvostranskih ilustracij. Skozi razvoj dogajanja ta nedolžni meteorološki skupek vedno bolj vpliva na dogajanje v spodnjem nivoju ilustracij. João Fazenda s to domiselno kompozicijsko rešitvijo, s katero strani slikanice razdeli na dva razdelka in ki jo dosledno stopnjuje skozi delo, izvrstno poudari paradoksalnost celotne situacije. Medtem ko je zgornji – nebesni del ilustracij potencirano statičen in na noben način ne išče nikakršne interakcije, je spodnji – zemeljski del popolnoma nasproten. Ljudje se koncentrirano ukvarjajo s tem, kar visi nad njimi, s tem, kar ne razumejo, poskušajo vzpostaviti nekakšen odnos in celo dovolijo, da to vpliva na njihova čustvena in miselna stanja. Tovrstna kompozicijska izbira ponuja še možnost dodatnega alegoričnega branja, saj lahko oblak na simbolni ravni razumemo na vrsto različnih načinov. Interpretiramo ga lahko kot virtualni oblak, v katerega nalagamo nepomembne informacije ali pa, če v slikanico vstopimo še nekoliko bolj abstraktno – ponazarja lahko tudi nekakšno duhovno sebstvo, proti kateremu se ljudje obračamo in ga poskušamo razumeti. 

Mendes in Fazenda sta ustvarila delo, v katerem besedilo in ilustracije izjemno utečeno in samozavestno komunicirajo med seboj. Zagotovo je vizualna raven slikanice z močnimi barvnimi vnosi; v katerih prevladuje sinje modra, z ekspresivnimi obraznimi potezami in drugimi duhovitimi poigravanji, izstopajoča, saj Fazenda v svojih likovnih potezah res ni sramežljiv. Kar pa ne pomeni, da je literarni del manj pomemben. Pisateljica, Rita Canas Mendes, podobno igrivost, humor in nonsensnost dostavi tudi na besedni ravni. Slikanica A Nuvem, ki je izšla pri eni izmed izstopajočih portugalskih založb Pato Lógico, zato ponuja vsesplošni bralski užitek. Morda pa jo bomo kmalu lahko brali tudi v slovenskem prevodu.  

Dr. Seuss: Muc Kapuc, Zelena jajca in krača, Lisica Nogavica

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The Cat in the Hat, Green Eggs and Ham, Fox in Socks
Založba: Mladinska knjiga
Zbirka: Velike slikanice
Leto izdaje: 2018
Prevod: Urša Vogrinc Javoršek

Theodor Seuss Geisel oz. znameniti Dr. Seuss je večino svojih najbolj znanih slikanic ustvaril po drugi svetovni vojni. Bil je eden tistih, ki so močno pripomogli k razvoju in spremembam na področju ameriške slikanice. V enem izmed svojih esejev je zapisal, da so otroške zgodbe in otroško mišljenje eden izmed temeljev, na katerih sloni prihodnost. Močno je verjel, da lahko dobra otroška literatura vpliva na mlade bralce in na odrasle ljudi, v katere zrasejo. In ustvarjanje dobrih knjig za otroke si je zares zastavil za življenjsko poslanstvo. Je avtor več kot šestdesetih knjig za otroke, ki imajo danes kultni status in ki so bile prevedene v različne jezike. Letos je tri izmed njih v slovenščino odlično prevedla Urša Vogrinc Javoršek.

dr

Muc Kapuc, Zelena jajca in krača ter Lisica Nogavica so, podobno kot ostala dela Dr. Seussa, izjemen omaž moči domišljije in jezika. Njegova dela pa niso samo to; vsaka izmed njegovih jezikovno in vizualno bogatih slikanic vsebuje nekakšno »vzgojno« noto, ki pa ni posredovana na tipično žugajoči način. V Mucu Kapucu se tipičen »seussovski napad« domišljije in najbolj žlahtne igrivosti pokaže v obisku muca Kapuca, ki preseneti zdolgočasena otroka, ki sta sama doma. V trenutku na glavo obrne njihovo hišo in jima pokaže, kako se zabavati. Tik preden se vrne njuna mama, pa jima pokaže tudi, kako za sabo pospraviti. Zelena jajca in krača je zabavna nonsensna zgodba o tem, kako poskuša Jan-sem-pa-jaz prepričati nič hudega slutečega kosmatinca, naj že vendarle poskusi zelena jajca in kračo. Lisica Nogavica je od vseh treh najbolj nenavadna, saj sloni na pogovoru med lisico Nogavico in Mrcinjo, ki je sestavljen izključno iz besednih iger in lomilcev jezikov. Seussov besednjak sicer ni obširen, je pa izjemno elastičen in ritmičen. Velik del njegovih slikanic je zastavljen v obliki dialoga oz. dveh pozicij: pasivne in aktivne.

img_0539

Zgodbe Dr. Seussa so ilustrirane na podoben prismuknjen način, kot so napisane. Skorajda se zdi, da so ilustracije tiste, ki premikajo zgodbo. V večini njegovih slikanic nastopajo živalski in antropomorfni liki, človeških je malo. Njegovi junaki imajo pridih surrealističnega in so večinoma izmišljeni, kosmati, razmršeni, trebuhasti, zaobljeni ali razpotegnjeni, velikokrat nosijo klobuk. V uporabi barv (podobno kot pri izbiri besed) je skromen, ampak premišljen. Osnovne barve na beli podlagi uporablja za premikanje pozornosti in za različne poudarke v akcijsko bogatih podobah.

img_0542

Energične slikanice Dr. Seussa otrokom pokažejo, kaj vse zmore njihova domišljija in kako močno orodje je lahko jezik. Hkrati so tudi izvrsten pripomoček za učenje branja, za spodbujanje govorjenja in za vajo v branju na glas. »Moj jezik ne zmore, / prav res ne more. / Ne najde moči, / da tako se vrti. / Torej tako … / Jezik s sabo nesi zdaj, / mu že najdemo hitro kaj, / kar mu bo šlo.«

 

Oren Lavie in Wolf Erlbruch: Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The Bear Who Wasn’t There and the Fabulous Forest
Založba: Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik

IMG_0478

Nekega dne se Pršici zahoče praskanja. Iz praskajoče Pršice zraste Medved – Medved, ki ga prej še ni bilo. V žepu najde listič, na katerem piše: »Si ti jaz?« in v nadaljevanju opazi dodatna navodila, ki mu lahko pomagajo pri iskanju odgovora na to vprašanje: »1. Sem zelo prijazen medved. 2. Sem srečen medved. 3. Sem tudi zelo čeden medved.« Medved se poda na pot skozi razraščajoči gozd, da bi ugotovil, ali je on res on. Na svoji poti sreča Učinkovito kravo, Lenega zelenca, Predzadnjega pingvina in Želvo Taksi, ki mu pomagajo pri njegovem iskanju. Nenavadno eksistencialno naravnano slikanico Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd je napisal izraelski pisatelj, režiser in glasbenik Oren Lavie. Pomensko odprto besedilo je mojstrsko nadgradil nemški ilustrator Wolf Erlbruch. Slikanica je mojstrovina o bivanju, o različnih vrstah obstajanja, o odnosu posameznika do okolja, v katerega je vpet. Čudovito prevprašuje misel, ali obstajamo samo v relaciji do drugega, ali nas mora nekdo drug videti, da obstajamo. Je slikanica o iskanju samega sebe; o iskanju in uživanju v »lastni tišini«, kot to imenuje Medved.

IMG_0480

Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd je izstopajoč primer kakovostne »filozofske slikanice«, ki se naslanja na nonsensno izročilo Milnejevega Medveda Puja in Carrollove Alice v Čudežni deželi. Lavie jezik slikanice gradi na podlagi abstrakcije in odprtih pomenskih ter interpretacijskih prostorov, zaradi katerih slikanica zahteva aktivnega bralca in nedvomno deluje kot naslovniško odprto delo. Avtorja bralca sproščeno in s humorjem vodita skozi proces Medvedovega udejanjenja, samoiskanja in na koncu individualizacije. Večina humornih elementov se rodi ob igranju z dobesednim in prenesenim pomenom. Kljub vsesplošni prismuknjenosti, slikanica ohranja osnovne pravljične in mitološke elemente. Medvedova pot je pot iniciacije, rasti, spreminjanja in učenja o samem sebi. Skozi različne stopnje samoprepoznavanja ga vodijo »pomočniki« oz. liki, ki jih Medved sreča na poti skozi Gozd. Medvedovo večstopenjsko iskanje se najprej ustavi pri prevpraševanju njegovih značajskih lastnosti (»1. Sem zelo prijazen medved.«), nato se premakne na njegova občutja (»2. Sem srečen medved.«) in šele na koncu se ustavi pri njegovi vizualni podobi, ko se na zadnji postaji zagleda v ogledalu in ki je nekako pogojena s prvima dvema stopnjama (»3. Sem tudi zelo čeden medved.«). Medved je torej čeden, tudi zato, ker je prijazen in ker je srečen. S tem Lavie zgradi zanimivo hierarhijo lastnosti, ki sestavljajo Medvedov obstoj. Znotraj svoje poti Medved ob interakciji z drugimi raziskuje svoj prostor v kontekstu sobivanja z drugimi in ob tem odkriva različne druge nianse lastnega bivanja in razmišljanja. Ugotovi na primer, da lahko razmišlja tudi o Niču, da lahko šteje tudi s pridevniki in ne samo s števili. Ko se tako premika skozi Gozd in razmišlja »ali je boljše, da si prvi, ali da si zadnji, kadar si čisto sam« in ugotavlja, da »bolj gledam, manj vem, ali drevesa in rože rastejo, medtem ko ne gledam«, mu na koncu vendarle uspe priti v »dom medveda, ki ga prej še ni bilo« in ko potihem vstopi, da sam sebe ne zbudi, se vendarle najde.

Ilustracije so, tako kot besedilo, neobičajne, domišljijsko navdihujoče in odlično komunicirajo z zgodbo. Erlbruch je uporabil mešano tehniko, s katero mu je uspelo ustvariti očarljivo podobo medveda, kakršnega ne najdemo pogosto v slikanicah. Kolorit ilustracij je temen, ilustrator posega po močnih barvnih kontrastih in podobe gradi večplastno. Še posebej zanimiva je podoba razraščajočega se Gozda, ki se zdi, da obstaja samo za Medveda in da postaja vedno bolj gost in poraščen, globlje kot se po njem premika.

V mladinski literaturi redko naletimo na tako pogumen in dobro izpeljan primer slikanice, ki je ne samo idejno bogata in interpretacijsko odprta, ampak tudi vizualno navdihujoča. Medved, ki ga ni bilo, in čarobni gozd je zgodba o iskanju, o raziskovanju samega sebe, o umeščanju sebe v svet, ki nas obdaja. Ena izmed njenih odlik je tudi, da nagovarja tako mlajše kot tudi odrasle bralce, spodbuja k pogovoru, odpira množico tem in nagovarja h kreativnemu branju.