David Litchfield: Medved in klavir

SLIKANIŠKE DEJAVNOSTI

*V času izrednih razmer zaradi širjenja novega koronavirusa so nekatere slovenske založbe, spletne knjižnice in literarni portali bralcem omogočili dostop do nekaterih elektronskih knjižnih izdaj. Čeprav so vrata knjižnic in knjigarn zaprta, lahko najmlajšim bralcem tako vseeno ponudimo dostop do literature.
Rubrika »Slikaniške dejavnosti« predstavlja nekaj slikanic iz nabora knjig, ki so trenutno prosto dostopne na spletu. Vsaki recenziji slikanice sledijo predlogi za različne dejavnosti, ki jih lahko z otroki izvajamo po branju.
Ostanite doma in ostanite obkroženi s knjigami!


Izvirni naslov: The Bear and the Piano
Založba: Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik
Dostop do e-knjige: https://zalozba-zala.si/brezplacne-eknjige/

9789616994217_500

Nekega dne medved sredi gozdne jase zagleda nekaj nenavadnega, nekaj, česar ne zna poimenovati. Ugotovi, da če se dotakne tipk tega neznanega predmeta, lahko iz njega izvabi zvoke. Ker s predmetom na začetku ne zna rokovati, so zvoki najprej neprijetni, kar pa medveda ne ustavi. Ta nenavadna reč ga začne tako zanimati, da se k njej radovedno in potrpežljivo vrača kar nekaj let. Sčasoma zvoki postajajo vedno bolj prijetni, medved pa v igranju vedno bolj uživa in sanjari o svetu onstran gozdnih meja. Nekega večera se na gozdni jasi znajdeta deklica in njen oče, prepoznata medvedov talent, pojasnita mu, da se ta čudna reč imenuje klavir, zvok, ki ga proizvaja, pa glasba. Prepričata ga, naj skupaj z njima odide v mesto, kjer bo zagotovo zaslovel. Nekoliko oklevajoč, medved vendarle zapusti dom in se poslovi od svojih zvestih medvedjih poslušalcev. Medvedjega pianista v mestu res sprejmejo z velikim navdušenjem, medved pa, kljub vsem nagradam in slavi, sčasoma začne pogrešati domači gozd in svoje prijatelje. »Ampak ko je pozno zvečer legal v posteljo, je medveda nekaj stiskalo pri srcu.« Odloči se, da se bo vrnil, a ga je strah, kako ga bodo sprejeli njegovi prijatelji. Izkaže se, da je bil njegov strah zaman. Sprejmejo ga namreč s toplino, odprtih rok in z veliko mero ponosa.

Slikanica Medved in klavir Davida Litchfielda sledi nekaterim pravljičnim strukturam. Glavni junak se odpravi na pot odkrivanja, odraščanja in osebnostne rasti. Ko se vrne, je spremenjen, obogaten z novim znanjem, uvidom in izkušnjami. Skozi to pravljično strukturo avtor spretno in subtilno raziskuje pot glasbenika, vse od začetnih trenutkov spoznavanja z glasbilom in učenja, do občutij slave in vseh posledic, ki jih ta prinese. Pri tem Litchfield obdela različne stopnje medvedovega procesa (samo)spoznavanja. Te pa lahko z lahkoto prenesemo na proces odraščanja. Pri odkrivanju samega sebe, svojih talentov in sveta, ki ga obdaja, se mora medved naučiti, kako sprejeti ter razumeti občutja zadovoljstva, strahu, domotožja, osamljenosti, odobravanja, ponosa itd. Zgodba o medvedu in njegovi ljubezni do igranja na klavir pa ni samo zgodba o moči umetnosti, s katero kosmati junak pozitivno vpliva na svoje poslušalce, tudi ni samo zgodba o potrpežljivosti, o volji do učenja in o tem, kako se trud obrestuje. Je tudi zgodba o izgubljenosti, o potrebi po pripadanju, o prijateljstvu, o lepoti korenin, o varnosti in toplini, ki jo čutimo v prostoru, ki ga imenujemo dom. Govori o odhajanju in vračanju domov, o iskanju doma in o iskanju ravnotežja med tem, kako se izpopolniti in postati najboljša verzija samega sebe in pri tem ne pozabiti, od kod izhajamo in kaj nam je zares pomembno. Avtor se tako ne boji poseči tudi po nekaterih temnejših tonih. Medveda pošlje na vrh, kjer spozna najslajše trenutke vsesplošnega odobravanja, ampak ga hkrati sooči tudi z žalostnimi trenutki izgubljenosti in osamljenosti.

To se kaže tudi na ravni ilustracij, ki zagotovo nadgradijo nekoliko predvidljiv potek in razplet zgodbe. Še posebej na vizualni ravni se Litchfield premišljeno posveti podajanju vsebine. Ta je še bolj bogata skozi podobe, ki so tako natančno in dramaturško logično osmišljene, da bi slikanica brez težav delovala tudi popolnoma brez besed. Avtor ostaja dosleden in zgovoren na ravni izbire barv in kompozicijskih rešitev ter tako bralcu ponudi bogato vizualno podobo, ki podčrtava medvedova občutja in sledi njegovi poti sanjarjenja, iskanja, odhajanja, spoznanja ter vračanja. Medveda v prostoru gozda, kjer se prvič spozna z glasbo in kjer se čuti varnega in obdanega s prijatelji, obkroži s toplimi barvami narave in nežnimi svetlobnimi poudarki. Ko iz gozda odide, ga v skladu s pravljičnimi zakoni, s čolnom pošlje čez reko, čez liminalni prostor, iz znanega v neznano. Na drugi strani, torej v območju novega in drugačnega, ga obleče v elegantno, črno opravo. V mestnem okolju ga prav tako obda s temnejšimi barvami, ilustracije pa napolni z množicami ljudi in nebotičniki in ga nato, še bolj zgovorno, izolira od tega pretiranega sveta in ga prikaže, kako osamljen in sam zre na mesto in se v mislih vrača nazaj v preteklost, nazaj v gozd, nazaj domov in nazaj k prijateljem. Skromen in ponižen se vrne nazaj v zemeljske barve, v prostor narave, kamor čuti, da spada. Predzadnja dvostranska ilustracija brez besedila, kjer vidimo medveda, kako igra »za najpomembnejše občinstvo«; torej za tiste, ki so ga podprli ob odhodu, ki so ga čakali ob prihodu in so se učili iz njegovih izkušenj ter poslušali njegovo glasbo na takšen način, kot si je medved želel, da bi bila slišana, je še posebej ganljiva. Pomensko polna vizualna podoba slikanice je tako ravno tisto, zaradi česar Medved in klavir ni samo še ena slikanica o medvedu.


IZTOČNICE ZA POGOVOR

  • Teme za pogovor: glasba, medvedi, prijateljstvo, gozd, mesto, slava, dom in domotožje itd.
  • S skupnimi močmi obnovimo zgodbo ali pa otrokom pustimo, da sami pripovedujejo o tistem, kar se jim je najbolj vtisnilo v spomin.
  • Nagovorimo jih, da poskušajo z besedami opisati ilustracije. Katera ilustracija je njihova najljubša in zakaj? Katere barve opazijo? Kje se zgodba dogaja in kako so ti prostori naslikani? Kako je naslikan gozd? Kako je naslikano mesto? Se barve in podobe gozda ter mesta razlikujejo? Kakšen je medved? Otroci opišejo medvedove telesne značilnosti.
  • Medved je glasbenik. Uri se v igranju klavirja. Kako se medved uči igranja? Je pri tem vztrajen? Kako se počuti, ko igra na klavir? Kako se drugi počutijo, ko poslušajo njegovo igranje? Ali tudi otroci igrajo na kakšno glasbilo? Katero je njihovo najljubše glasbilo? Radi poslušajo glasbo? Imajo najljubšo pesem ali najljubšega glasbenika?
  • Kosmati pianist iz slikanice ima kar nekaj zvestih prijateljev. Mislite, da jih medved pogreša, ko odide od doma? Kako ga prijatelji sprejmejo, ko se vrne? Kaj pomeni biti dober prijatelj? Kaj si želimo od prijateljev in kaj lahko ponudimo drugim kot dobri prijatelji?
  • Velik del zgodbe se odvija v gozdu. Opišite gozdno jaso, drevesa in živali, ki tam živijo. Pogovarjamo se o gozdnih rastlinah in živalih. Poskusimo opisati, katere zvoke lahko slišimo v gozdu. Kako se obnašamo, ko odidemo v gozd? Kako lahko poskrbimo za čistost gozdov okrog nas?
  • Mesto, v katero medved prispe, je zelo drugačno od gozda. Kako se gozd in mesto razlikujeta? Kako ljudje v mestu sprejmejo medveda? Kako se medved v mestu počuti? Kakšne so značilnosti mest?
  • Medved postane slaven glasbenik. Ga slava spremeni? Kaj pomeni biti slaven? Kakšne so pozitivne in negativne posledice slave? Bi tudi otroci radi postali slavni?
  • Zakaj začne medved pogrešati dom? Kaj nam pomeni dom? Kako se počutimo, ko smo doma? Kdo in kaj predstavlja dom? Kdaj čutimo domotožje? Kako se z domotožjem soočiti?

PREDLOGI ZA DEJAVNOSTI

  • Otroci na podlagi prizorov iz slikanice narišejo medveda v različnih situacijah: medved v gozdu, medved v mestu, medved za klavirjem in medved s svojimi medvedjimi prijatelji.
  • Ko medved zaslovi, o njem pišejo v časopisih, njegov obraz se pojavlja na reklamnih panojih, naslovnicah revij. Predstavljajmo si, da smo novinarji in sami pripravimo nekaj takšnih člankov, plakatov in naslovnic o medvedu, ki zna igrati na klavir.
  • Napišimo pismo, ki bi ga medved lahko poslal svojim prijateljem iz mesta. Kaj bi napisal v pismu? Kako bi svojim medvedjim prijateljem pripovedoval o svojih pustolovščinah?
  • Na spletu poiščimo zvočne posnetke klavirske glasbe. Klavirske skladbe poslušajmo in se pogovarjajmo o slišanem.
  • Na spletu ali domači knjižnici poiščimo informacije in/ali poučne knjige o medvedih. Ste že kdaj videli medveda v naravi ali živalskem vrtu? Poiščimo fotografije medvedov na spletu in v knjigah. Poučimo se o njihovih vedenjskih ter telesnih značilnostih in o načinih prehranjevanja, razmnoževanja, prezimovanja itd.
  • Pogledamo napovednik za kratki animirani film, ki je nastal na podlagi slikanice in se pogovarjajmo o videnem:https://www.youtube.com/watch?v=J6eNg8oFcLg

Przemysław Wechterowicz in Emilia Dziubak: Objemi me, prosim

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Proszę mnie przytulić
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Peter Kuhar

IMG_0587

Očka medved nekega spomladanskega jutra vpraša svojega sina: »Sinko, ali veš, kaj je najboljše početi na tako prijazen dan?« /…/ »najlepše je nekoga močno objeti.« Zgodba slikanice priznanih poljskih ustvarjalcev Objemi me, prosim, je zelo preprosta. Gre za dva medveda, očeta in sina, ki se sprehajata po gozdu in objemata vse, ki jih srečata. Vsako srečanje je tako enkratno in posebno, da ga lahko beremo kot samostojno zgodbo oz. epizodo.

Dvojica pri izbiri prejemnika objema ni izbirčna in tako na svoji poti zajameta čudovito skupino najrazličnejših bitij. Preden objem podarita, vedno najprej vprašata za dovoljenje, prosita, če lahko vstopita v osebni prostor in tako najprej preverita, če se lahko naslovnika dotakneta. Vsak, ki ga objameta, se na dejanje drugače odzove: nekateri so prestrašeni, drugi presenečeni, vsi pa se na koncu strinjajo, da je objem kar prijal. Spekter prejemnikov objemov sicer deluje naključen, a v sebi skriva premišljeno logiko, s katero avtor dobro vključi temo enakovrednosti, empatije in tolerance. Medveda tako popolnoma brez predsodkov objameta velike in majhne (gosenico), starejše (naglušnega losa) in celo nevarne (strupeno anakondo, krvoločnega volka in celo lovca). Ker je vsak izmed tistih, ki jih prosita za objem poseben, je poseben in različen tudi vsak objem posebej, kar dobro prikazujejo tudi ilustracije. Objemi se razlikujejo po trajanju, po načinu in po intenzivnosti. Nekateri objemi so kratki, drugi dolgi, nekateri so komajda opazni, drugi objemi prevzamejo celotno telo.

IMG_0588

Ko tako spremljamo medveda, ki nesebično delita objeme, nas ustvarjalca vodita do konca zgodbe, ko skupaj z glavnima junakoma ugotovimo, da sta se tako predajala uživanju ob poklanjanju objemov, da sta pozabila objeti drug drugega. Najmočnejši in najtoplejši objem si tako zasluženo podarita še drug drugemu in s tem zaključita krog. Avtor je premišljeno v glavno vlogo postavil medveda, ki sta moškega spola in s tem posredno odprl tematiko spolnih stereotipov, ki so povezani z izkazovanjem nežnosti kot nekaj, kar pritiče ženskam.

Toplina, ki je prisotna v celotnem besedilu, je prisotna tudi v ilustracijah. Te so mehke, dinamične, ekspresivne, ustvarjene z enkratnim občutkom za oblike in gibe teles in so hkrati še neverjetno detajlirane. Strani so obrobljene z vinjetami, sestavljenimi iz različnih gozdnih rastlin, kar bralcu vzbuja občutek, da se skupaj z liki premika po gozdu, si odstira rastlinje in opazuje dogajanje.

Objemi me, prosim govori o drobnih dejanjih, ki lahko nekomu polepšajo dan. Izražanje čustev je prikazano kot nekaj pozitivnega, celo zaželenega in lepega; kot nekaj, kar osrečuje in hrani. Nasploh celotno ozračje slikanice preveva nekakšen absoluten pozitivizem, carpe diem naravnanost in iskrena naivnost, ki je nalezljiva.

Oren Lavie in Wolf Erlbruch: Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The Bear Who Wasn’t There and the Fabulous Forest
Založba: Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik

IMG_0478

Nekega dne se Pršici zahoče praskanja. Iz praskajoče Pršice zraste Medved – Medved, ki ga prej še ni bilo. V žepu najde listič, na katerem piše: »Si ti jaz?« in v nadaljevanju opazi dodatna navodila, ki mu lahko pomagajo pri iskanju odgovora na to vprašanje: »1. Sem zelo prijazen medved. 2. Sem srečen medved. 3. Sem tudi zelo čeden medved.« Medved se poda na pot skozi razraščajoči gozd, da bi ugotovil, ali je on res on. Na svoji poti sreča Učinkovito kravo, Lenega zelenca, Predzadnjega pingvina in Želvo Taksi, ki mu pomagajo pri njegovem iskanju. Nenavadno eksistencialno naravnano slikanico Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd je napisal izraelski pisatelj, režiser in glasbenik Oren Lavie. Pomensko odprto besedilo je mojstrsko nadgradil nemški ilustrator Wolf Erlbruch. Slikanica je mojstrovina o bivanju, o različnih vrstah obstajanja, o odnosu posameznika do okolja, v katerega je vpet. Čudovito prevprašuje misel, ali obstajamo samo v relaciji do drugega, ali nas mora nekdo drug videti, da obstajamo. Je slikanica o iskanju samega sebe; o iskanju in uživanju v »lastni tišini«, kot to imenuje Medved.

IMG_0480

Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd je izstopajoč primer kakovostne »filozofske slikanice«, ki se naslanja na nonsensno izročilo Milnejevega Medveda Puja in Carrollove Alice v Čudežni deželi. Lavie jezik slikanice gradi na podlagi abstrakcije in odprtih pomenskih ter interpretacijskih prostorov, zaradi katerih slikanica zahteva aktivnega bralca in nedvomno deluje kot naslovniško odprto delo. Avtorja bralca sproščeno in s humorjem vodita skozi proces Medvedovega udejanjenja, samoiskanja in na koncu individualizacije. Večina humornih elementov se rodi ob igranju z dobesednim in prenesenim pomenom. Kljub vsesplošni prismuknjenosti, slikanica ohranja osnovne pravljične in mitološke elemente. Medvedova pot je pot iniciacije, rasti, spreminjanja in učenja o samem sebi. Skozi različne stopnje samoprepoznavanja ga vodijo »pomočniki« oz. liki, ki jih Medved sreča na poti skozi Gozd. Medvedovo večstopenjsko iskanje se najprej ustavi pri prevpraševanju njegovih značajskih lastnosti (»1. Sem zelo prijazen medved.«), nato se premakne na njegova občutja (»2. Sem srečen medved.«) in šele na koncu se ustavi pri njegovi vizualni podobi, ko se na zadnji postaji zagleda v ogledalu in ki je nekako pogojena s prvima dvema stopnjama (»3. Sem tudi zelo čeden medved.«). Medved je torej čeden, tudi zato, ker je prijazen in ker je srečen. S tem Lavie zgradi zanimivo hierarhijo lastnosti, ki sestavljajo Medvedov obstoj. Znotraj svoje poti Medved ob interakciji z drugimi raziskuje svoj prostor v kontekstu sobivanja z drugimi in ob tem odkriva različne druge nianse lastnega bivanja in razmišljanja. Ugotovi na primer, da lahko razmišlja tudi o Niču, da lahko šteje tudi s pridevniki in ne samo s števili. Ko se tako premika skozi Gozd in razmišlja »ali je boljše, da si prvi, ali da si zadnji, kadar si čisto sam« in ugotavlja, da »bolj gledam, manj vem, ali drevesa in rože rastejo, medtem ko ne gledam«, mu na koncu vendarle uspe priti v »dom medveda, ki ga prej še ni bilo« in ko potihem vstopi, da sam sebe ne zbudi, se vendarle najde.

Ilustracije so, tako kot besedilo, neobičajne, domišljijsko navdihujoče in odlično komunicirajo z zgodbo. Erlbruch je uporabil mešano tehniko, s katero mu je uspelo ustvariti očarljivo podobo medveda, kakršnega ne najdemo pogosto v slikanicah. Kolorit ilustracij je temen, ilustrator posega po močnih barvnih kontrastih in podobe gradi večplastno. Še posebej zanimiva je podoba razraščajočega se Gozda, ki se zdi, da obstaja samo za Medveda in da postaja vedno bolj gost in poraščen, globlje kot se po njem premika.

V mladinski literaturi redko naletimo na tako pogumen in dobro izpeljan primer slikanice, ki je ne samo idejno bogata in interpretacijsko odprta, ampak tudi vizualno navdihujoča. Medved, ki ga ni bilo, in čarobni gozd je zgodba o iskanju, o raziskovanju samega sebe, o umeščanju sebe v svet, ki nas obdaja. Ena izmed njenih odlik je tudi, da nagovarja tako mlajše kot tudi odrasle bralce, spodbuja k pogovoru, odpira množico tem in nagovarja h kreativnemu branju.