Izvirni naslov: Proszę mnie przytulić
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Peter Kuhar

Očka medved nekega spomladanskega jutra vpraša svojega sina: »Sinko, ali veš, kaj je najboljše početi na tako prijazen dan?« /…/ »najlepše je nekoga močno objeti.« Zgodba slikanice priznanih poljskih ustvarjalcev Objemi me, prosim, je zelo preprosta. Gre za dva medveda, očeta in sina, ki se sprehajata po gozdu in objemata vse, ki jih srečata. Vsako srečanje je tako enkratno in posebno, da ga lahko beremo kot samostojno zgodbo oz. epizodo.

Dvojica pri izbiri prejemnika objema ni izbirčna in tako na svoji poti zajameta čudovito skupino najrazličnejših bitij. Preden objem podarita, vedno najprej vprašata za dovoljenje, prosita, če lahko vstopita v osebni prostor in tako najprej preverita, če se lahko naslovnika dotakneta. Vsak, ki ga objameta, se na dejanje drugače odzove: nekateri so prestrašeni, drugi presenečeni, vsi pa se na koncu strinjajo, da je objem kar prijal. Spekter prejemnikov objemov sicer deluje naključen, a v sebi skriva premišljeno logiko, s katero avtor dobro vključi temo enakovrednosti, empatije in tolerance. Medveda tako popolnoma brez predsodkov objameta velike in majhne (gosenico), starejše (naglušnega losa) in celo nevarne (strupeno anakondo, krvoločnega volka in celo lovca). Ker je vsak izmed tistih, ki jih prosita za objem poseben, je poseben in različen tudi vsak objem posebej, kar dobro prikazujejo tudi ilustracije. Objemi se razlikujejo po trajanju, po načinu in po intenzivnosti. Nekateri objemi so kratki, drugi dolgi, nekateri so komajda opazni, drugi objemi prevzamejo celotno telo.

Ko tako spremljamo medveda, ki nesebično delita objeme, nas ustvarjalca vodita do konca zgodbe, ko skupaj z glavnima junakoma ugotovimo, da sta se tako predajala uživanju ob poklanjanju objemov, da sta pozabila objeti drug drugega. Najmočnejši in najtoplejši objem si tako zasluženo podarita še drug drugemu in s tem zaključita krog. Avtor je premišljeno v glavno vlogo postavil medveda, ki sta moškega spola in s tem posredno odprl tematiko spolnih stereotipov, ki so povezani z izkazovanjem nežnosti kot nekaj, kar pritiče ženskam.

Toplina, ki je prisotna v celotnem besedilu, je prisotna tudi v ilustracijah. Te so mehke, dinamične, ekspresivne, ustvarjene z enkratnim občutkom za oblike in gibe teles in so hkrati še neverjetno detajlirane. Strani so obrobljene z vinjetami, sestavljenimi iz različnih gozdnih rastlin, kar bralcu vzbuja občutek, da se skupaj z liki premika po gozdu, si odstira rastlinje in opazuje dogajanje.

Objemi me, prosim govori o drobnih dejanjih, ki lahko nekomu polepšajo dan. Izražanje čustev je prikazano kot nekaj pozitivnega, celo zaželenega in lepega; kot nekaj, kar osrečuje in hrani. Nasploh celotno ozračje slikanice preveva nekakšen absoluten pozitivizem, carpe diem naravnanost in iskrena naivnost, ki je nalezljiva.