Edward van de Vendel in Anton Van Hertbruggen: Kužek, ki ga Nino ni imel

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Het hondje dat nino niet had
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2019
Prevod: Stana Anželj

Kužek-ki-ga-Nino-ni-imel

Nino je imel psa, ki ga v resnici ni imel. Njegov pes je namreč plod njegove domišljije. Izmišljeni ljubljenček se z Ninom igra, skupaj raziskujeta okolico, kužek Nina tolaži in ima neomejen vpogled ter razumevanje v Ninovo notranjo pokrajino. Nino v svojem izmišljenem tovarišu najde vse tisto, česar mu v resničnem življenju primanjkuje. Ko v njegovo življenje vstopi resničen kuža, si mora zato na novo vzpostaviti način bivanja. Senzibilno napisana in mojstrsko ilustrirana slikanica Kužek, ki ga Nino ni imel, je plod odličnega sodelovanja med nizozemskim pisateljem ter belgijskim ilustratorjem in ni samo zgodba o kompleksnosti pojava izmišljenih prijateljev in o moči domišljije, v svojem bistvu je pravzaprav zgodba o globoki osamljenosti in otrokovi želji po tistem, česar ni.

Ninov izmišljeni pes ima v sklopu interpretacije zgodbe nekaj možnih funkcij. Je dečkov domišljijski pomočnik in sopotnik, s katerim se Nino igra, z njim preživlja prosti čas in s pomočjo kužkove imaginarne prisotnosti premaguje občutke osamljenosti. Pes, kot si ga je Nino umislil, ima nekatere značilnosti, ki jih Nino nima, bi si jih pa verjetno želel. Kužek je pogumen, ne boji se skočiti v jezero, ko Nino ostane na varnem v čolničku, pes se ne boji niti prababice, do katere je Nino skeptičen. Izmišljeni ljubljenček je torej tisto, kar Nino sam ni. Ko je deček žalosten, pes to žalost razume in jo blaži. Zmožen je empatičnega čustovanja in je hkrati nadomestek za ljudi, ki niso prisotni v njegovem življenju. Kužek je torej tudi vsi tisti, ki so v njegovem življenju odsotni in mu ponuja tisto, kar mu odsotni ljudje ne morejo ali ne znajo, Nino pa to potrebuje. Nazadnje je kužek tudi odslikava Ninove lastne nevidnosti. V slikanici se pojavijo tri odrasle osebe: Ninova mama, prababica in njegov oče. Na literarni ravni so odrasli omenjeni zgolj informativno, o njihovi (ne)vpetosti v Ninov vsakdan pa še bolj zgovorno pripovedujejo edinstvene ilustracije. Mama in prababica sta naslikani v hrbet, obrnjeni stran od dečka, kar sporoča, da so njihove interakcije minimalne, Nino pa najverjetneje ostaja neopažen. Ilustracije očeta in mamo z uporabo simbolov povezujejo s potovanji. Mamo vidimo pripravljeno, da se vkrca v avto, napolnjen s kovčki, očeta spoznamo v zgovorni dvostranski ilustraciji, v kateri se po telefonu sinu oglaša iz eksotične dežele flamingov. Starša sta torej povezana s podobami premikanja, Nino pa s statičnostjo in čakanjem.

Statičnost, zatohlost, samota in osama, ki sprožijo Ninov domišljijski eskapizem, se ne odražajo samo skozi potrebo po izmišljenih prijateljih, temveč tudi skozi prostrano in neukročeno gozdno pokrajino. Ilustracije odročne gozdne vasi, samotnih dreves, neskončnega pogleda na nebo in Ninova soba, okrašena s predmeti, ki ga opominjajo na potovanja staršev in na dejstvo, da so daleč stran, posnemajo Ninovo notranjost in še povečajo dečkovo izoliranost, ki jo je mogoče začutiti že skozi skromne besedne opise. Ti, tako kot ilustracije, ponujajo veliko prostora za interpretacijo in ravno s tem, da o osamljenosti in odsotnosti pisatelj nikoli eksplicitno ne govori, o njej posledično spregovori še glasneje. Če torej govorimo o odsotnih prijateljih, o odsotnih odraslih in o Ninovi nevidnosti, lahko govorimo tudi o delno odsotnem jeziku. Slog van de Vendla je minimalističen, premišljen, skrbno izbran in skrčen na nekaj kratkih, ampak zelo močnih povedi in je edini način, s katerim je pisatelj lahko tako globoko opisal Ninova občutja. Jezik je (ne)zmožen v celoti zaobjeti raznovrstnost Ninove notranjosti, zdi se, da posnema občutek tiste oblike žalosti, ki jo zaradi njene teže, lahko opišemo zgolj z omejenimi jezikovnimi sredstvi, jo pa mogoče lažje prikažemo z likovnimi podobami. Ilustracije so zato tiste, ki v tem primeru bralcu pomagajo zapolniti dogajanje in mu ponudijo dodatne informacije. Jezik je torej na eni strani Ninova resničnost, ki je skromna in prazna, ilustracije pa predstavljajo Ninovo domišljijo, ki je bogata, drzna in hranilna. Ilustrator podobe plasti z različnimi teksturami, z močnimi in drznimi potezami. Kompozicijsko so raznovrstne; dinamične na eni in umirjene na drugi strani. Zeleni, rdeči, rjavi in rumeni odtenki ohranjajo naravni kolorit dogajalnega prostora in podčrtajo Ninov nekoliko melanholičen svet.

Ustvarjalca se tako vseskozi igrata z razmerji med vidnostjo in nevidnostjo, prisotnostjo in odsotnostjo ter domišljijo in realnostjo. Vmesni prostor med resničnim in neresničnim je v slikanici zabrisan in postane območje, v katerem Nino najde tolažbo, varnost in pobeg. Zanimiv je vnos resničnega kužka, ki ga Nino prejme za darilo. Ta se, ker seveda ni narejen po Ninovih izmišljenih pravilih, obnaša drugače kot njegov imaginarni kužek. Resnični pes ima lastno voljo in značilnosti, do katerih je Nina sprva pazljiv. Sčasoma pa spozna, da lahko resnični pes nadomesti in zapolni nekatere druge dele njegovega sveta in resničnosti, ki jih izmišljeni ljubljenček ni mogel. Ker pa resničnost, kljub resničnemu kužku, ne more v celoti zadostiti Ninovim potrebam, se deček na koncu ponovno zateče v domišljijo. Ugotovi namreč, da lahko domišljija resničnosti pomaga, zato si izmisli še množico novih domišljijskih živalskih prijateljev, ki jih nikoli ni imel. Konec je še posebej izstopajoč, saj v njem, kot je neobičajno v književnih delih za najmlajše, ne pride do razrešitve oz. jasne pomiritve. Dečkov glavni problem, ki ga predstavljajo odsotni starši, se pravzaprav ne razreši. Deček je na koncu sicer pridobil resničnega psa in kopico novih namišljenih spremljevalcev, je pa, na resnični ravni bivanja, še vedno sam. Vprašanje, ki ga ustvarjalca zelo pogumno in zelo nežno na koncu odpirata, postavi v ospredje razmišljanje o tem, ali lahko domišljija (in v kolikšni meri) zares nadomesti potrebe, ki si jih želimo zapolniti v resnični ravni bivanja.

Hilli Rand in Catherine Zarip: Beli in črni muc

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Lumivalge ja süsimust
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Julija Potrč

IMG_0602

Amadeus in Ludwig sta mačja prijatelja. »Prvi je bil bel kot sneg, drugi črn kot noč.« Mucka zadovoljno živita s svojo človeško družino v majhni hiši z velikim vrtom. Nekega dne se njuni glasbeno nadarjeni lastniki odločijo, da za celo leto odidejo na glasbeno turnejo. Mucka se odločita, da ostaneta doma in da bosta vestno čuvala hišo. Slikanica estonskih ustvarjalk Beli in črni muc opisuje vsakdanjik muckov, njune dnevne rituale ter naloge. Ker svoj novi poklic čuvaja vzameta izjemno resno, si potek dneva mucka namreč strogo organizirata. Vsaki uri v dnevu tako pritiče točno določeno opravilo. Ob osmih pride poštar, ob devetih ju obišče dostavljavec mleka, ob desetih prodajalka rib, ob enajstih otroci iz bližnjega vrtca, ob dvanajstih sprehajalec psa itn. vse do osmih zvečer, ko se njun delovnik konča in mucka sedeta za klavir in dolgo v noč vadita »štiritačje igranje«.

Slikanica je poučna, ampak svojo didaktično noto spretno vplete v samo zgodbo. Mucka sta personificirana in prevzemata nekatere človeške lastnosti. Sta artikulirana govorca, razmišljujoči bitji, ki sta zmožni čustvovanj in prevzemanja odgovornosti. Slikanica obravnava tematiko minevanja časa in vprašanje zaznavanja časa v povezavi z dnevnimi dogodki. Hkrati se otroci ob branju učijo tudi o vsakodnevnih opravilih, o ritualih, ki jih spremljajo in so nagovorjeni, da sami razmišljajo o svoji lastni dnevni rutini. Pisateljica je v besedilo vpletla tudi nekaj glasbenih navezav, ki jih lahko izkoristimo v pogovoru po branju in mlade bralce poučimo še o dveh glasbenih velikanih; mucka sta namreč poimenovana po Amadeusu Mozartu in Ludwigu van Beethovnu.

IMG_1200

Otroci se s pomočjo mačjih junakov učijo gledati na uro in razlikovati dele dneve. Ilustracije v tej težnji odlično nadgradijo malce suhoparno besedilo, ki sicer korektno opiše mačji dan, ampak mu manjka raznovrstnosti in odprtosti. Dnevi Amadeusa in Ludwiga tako, kljub očitni avtoričini želji, da otrokom posreduje idejo o vzpostavljanju dnevne rutine, delujejo precej monotono in enolično. Vsaki uri dneva pripada določen opravek oz. določen obisk, ki je pospremljen z dvostranskimi ilustracijami, v katerih se je ilustratorka uspešno poigravala z različnimi kompozicijskimi postavitvami. Ilustracije so nežne, pastelnih barv in duhovite ter ponujajo množico zanimivih podrobnosti. Posebej vznemirljive so podobe različnih ur, ki so skrite v različnih predmetih in katerih kazalci kažejo na v besedilu omenjen del dneva. Bralec se lahko ob branju poigrava z iskanjem ur in opazuje postavitve kazalcev.

Vizualna podoba slikanice Belega in črnega muca je sicer res bolj izvirna in raznovrstna kot njen besedni del, ampak knjiga je kljub temu vredna branja, saj odpira kopico vprašanj in tem, o katerih se lahko po branju pogovarjamo z otroki. Ponuja pa tudi svojevrsten pogled na to, kaj počnejo muce, ko so same doma.

Mārtiņš Zutis: Odkritje, ki ga ni bilo

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Nenotikušais atklajums
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Alenka Urh

IMG_0600

Svetovno znani naravoslovec Karl Darwing se nekega zasneženega februarskega jutra zbudi in se odpravi do poštnega nabiralnika, da bi prevzel novo številko revije Živalska mitologija. Ko iz nabiralnika vzame revijo, na svojem vrtu opazi stopinje. Kot pravi raziskovalec in naravoslovni radovednež vidi v stopinjah, katerih število se skrivnostno viša v skladu z njegovim obhodom po vrtu, zanimivo uganko. Slikanica Odkritje, ki ga ni bilo, nagrajenega latvijskega ustvarjalca Mārtiņša Zutisa je simpatična knjiga, s katero se otroci na zabaven način učijo naravoslovja in matematike in ki zaradi inovativne vizualne podobe ter prisrčnega besedila izstopa v skupini slikanic, ki so posvečene številom in štetju.

Zutis je osrednjo osebo slikanice, bradatega Karla Darwina, zgradil na podlagi znamenitega angleškega raziskovalca in začetnika teorije evolucije Charlesa Darwina. Celoten proces Karlovega reševanja uganke o nenavadnih, vedno spreminjajočih se stopinjah spominja na dejanske znanstvene raziskovalne metode, ki pa so v slikanici pospremljene s prisrčnim humorjem in situacijsko komiko. Karl Darwin se v slikanici tako sprehodi skozi različne stopnje raziskovalnega procesa. Najprej opazi stopinje neznanega bitja, o pojavu se sprašuje in si zamisli različne teorije, s katerimi bi lahko pojasnil nenavadno dejstvo, da število stopinj narašča. Sumi, da bi to lahko bila poskočna kača, tat, zmeden poštar, šepav pes, morska zvezda, orjaška šestnoga uš, hobotnica, vesoljci itd. Njegove teorije se širijo v skladu s številom stopinj, ki jih našteje; od prve stopinje, ki jo opazi do desetih stopinj. Bitja, za katera predpostavlja, da bi se lahko potikala po njegovem vrtu, so resnična in neresnična in podpirajo idejo o raznolikosti življenja izvornega Darwina. Celotne raziskave se Karl loti zelo resno, zato se na koncu prestraši ideje bitja, ki premore deset okončin in pobegne v varno zavetje svoje hiše, nevedoč, da so stopinje v snegu njegove. Simpatična naivnost resnega, ostarelega raziskovalca, ki se vrti v krogu, ustvari sproščeno in humorno atmosfero.

IMG_0601

Konec slikanice tako ne prinese potrditve ene izmed Karlovih teorij, ampak namen slikanice ni, da bi bralca na koncu pripeljala do odgovora, kakšno bitje je pustilo sledi na Darwingovem vrtu, ampak bralcu na humoren in inovativen način predstavi osnove matematike, kot je učenje števil, štetja in seštevanja. Števila in operacijo seštevanja avtor uspešno in zanimivo predstavi predvsem z ilustracijami, za katere je uporabil črnilo in svinčnik, ki ju je kombiniral z modrikastim ozadjem. Vsakemu številu pripada dvostranska ilustracija. V ilustracijah na levih straneh so iz snega zgrajena števila, hkrati pa spremljamo razmišljujočega Karla in njegove odzive na stopinje, ki jih preiskuje. Desne strani prikazujejo podobe različnih bitij in njihovih kombinacij, ki si jih je naravoslovec zamislil. Število udov, ki jih posamezna bitja premorejo, so označena z identifikacijskimi listki in bralcem omogočajo, da se ne učijo samo števil, ampak tudi zaporedij, v katerih si sledijo ter seštevanja.

Odkritje, ki ga ni bilo je odlična slikanica, ki bralce spodbuja k aktivnemu branju in kreativnemu učenju. Predstavi jim svet števil, matematike, naravoslovja, raziskovanja ter domišljije, saj hkrati ponuja tudi možnost, da si bralci sami zamislijo bitja, ki za seboj puščajo stopinje v snegu. Slikanica vsebuje množico podrobnosti, komičnih elementov, referenc in drugih namigov, ki nagovarjajo tudi starejše bralce.

Nina Kokelj in Bojana Dimitrovski: Urice z dojenčkom

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018

IMG_1194

V zadnjih desetletjih je prišlo do velikih premikov v mladinski literaturi, še posebej na področju izdaje slikanic. Sodobne slikanice se vedno bolj ukvarjajo s kompleksnejšimi temami, ki so bile v preteklosti prisotne predvsem v literaturi za odrasle. Slikaniški ustvarjalci vedno bolj pogumno obravnavajo tabuje, raziskujejo nove možnosti v ilustracijah, odpirajo vprašanja, s katerimi se sooča sodobni svet in pri tem otroške bralce dojemajo kot razmišljujočo in radovedno publiko, ki je ni za podcenjevati. Podobnih sodobnih pristopov in odmikov od tradicionalnega vrednotenja literature za otroke ni mogoče zaslediti v slikanici Urice z dojenčkom avtorice Nine Kokelj in ilustratorke Bojane Dimitrovski.

Slikanica je neke vrste priročnik predlogov za igro z dojenčkom (igračo), ki je namenjen predvsem deklicam oz. »malim mamicam«, kar močno zameji krog bralcev. S tem sicer ni nič narobe; tudi deklice lahko imajo »svoje« slikanice. Večja težava se skriva v tradicionalni razdelitvi spolnih vlog, ki se pojavi v slikanici, saj podpira spolne stereotipe in zanemarja človeško raznolikost in raznolikost družinskih celic. Že uvodoma naletimo tudi na idealizacijo spočetja in rojstva: »Tvoja mama te je rodila. Z atijem sta se imela zelo zelo rada in potem te je rodila.« Idealizacija rojstva, časa otroštva in strogo dojemanje otroške nedolžnosti se nadaljuje skozi celotno zgodbo. »Velike teme« in tabuji, kot so spolnost, rojstvo, spolne vloge, so obravnavani klišejsko in stereotipno. Pravzaprav se že samo izhodišče slikanice zdi dokaj sporno. Ustvariti zgodbo za deklice, ki se igrajo z dojenčkom, delno izključuje dečke, ki se igrajo z dojenčki. Spolni stereotipi se pojavijo tudi pri razdelitvi dela: »Nato mu obuj copatke. Prosi babi, naj jih splete. Lahko jih tudi kupiš v trgovini. Ampak lepše bo, če jih splete babi. Ali teta. Ali tvoja mamica.« Copatki so torej bralcem predstavljeni kot izdelek, ki nastane izključno s pomočjo ženskih rok. Zgodba se zaključi predvidljivo. Deklica odraste in bo skoraj zagotovo »postala čisto prava mamica. Svojemu dojenčku boš povedala, kako je bilo, ko ga še ni bilo. Ko si bila še zahecna mamica. Ko si imela svojega dojenčka – igračko. Ko si se igrala. Ko si se še učila. Ko si bila otrok.« Osrednji fokus dekličinega življenja in kasneje ženske, v katero odraste, tako ostane dojenček.

IMG_1197

Slikanica sicer želi predstaviti lepote in neokrnjenost otroštva, odraščanja in igranja, ampak, ker je besedilo v večini napisano v velelniku, avtorica ob svojih predlogih, kako se lahko deklica igra z dojenčkom, bralcu dopušča le malo svobode in le malo prostora za lastno domišljijo. Podobno kot besedilo so tudi ilustracije precej statične, prazne, idilične in naivne. Tudi kompozicijsko so precej predvidljivo postavljene. Ilustratorka je uporabila slikarsko tehniko in nežne, dekliško pastelne barve. Dekličin svet je romantiziran in skorajda utopično predstavljen ne samo v besedilu, ampak tudi v ilustracijah. Najmočnejše so strani s celostranskimi podobami, ki so kompleksnejše in bolj zanimive, kot strani, na katerih je množica manjših, med seboj precej podobnih slik. Slikanica kot celota večinoma deluje zastarelo, klišejsko in predvsem ne prikazuje raznolikost sveta, spolov, družin in ne zajema mnogoterih možnih načinov življenja sodobnega človeka.

Przemysław Wechterowicz in Marta Ludwiszewska: Kura ali jajce?

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Jajko czy kura?
Založba: KUD Sodobnost
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Peter Kuhar

IMG_0583

Slikanica Kura ali jajce? spremlja piščančkovo iskanje odgovora na zagonetno vprašanje: “Kaj je bilo prej, kura ali jajce?” Majhno pišče se neutrudno sprehaja po dvorišču od živali do živali in jih sprašuje, kaj one menijo o tej večni dilemi. Humorno besedilo je večinoma napisano v obliki dialogov, skozi katere ugotovimo, da ima vsaka izmed vprašanih živali svoj odgovor oz. odnos do postavljenega vprašanja in v dialog s piščetom vstopajo na različne načine. Maček in pes tako na primer menita, da odgovor ni ne eno in ne drugo, koza se vzdrži in molči, poljska miška postane tako napeta ob razmišljanju, da si izpuli »kar dve kocini iz brkov« itd. Na koncu piščanček vpraša še gospodarja, ki »pozna odgovore na vsa vprašanja.« Tudi gospodarju razmišljanje povzroči kar nekaj nelagodja. Pogovor med piščančkom in gospodarjem prekine gospodinja, ki svojega moža pokliče k večerji. Gospodar se konkretnemu odgovoru izogne in praskajoč po glavi zaključi, da »svet stoji … na mladih?« Pisatelj s tem ironizira položaj človeka, avtoriteto, ki smo ji pripisali zmožnost razmišljanja, katerega naj bi bila ostala bitja nezmožna.

IMG_0586

Piščanček se v svoji raziskavi dejansko sprašuje o svojem poreklu, o svojih koreninah in o svojih prednikih. Zanimivo in pozitivno je, da avtor v položaj spraševalca postavi žival in ne človeka, in povrhu še piščančka in ne odraslo kokoš ali petelina. Piščanček oz. mladič je tisti, ki odrasle pripravi do tega, da razmišljajo o svojem obstoju in tako odpre zanimivo medgeneracijsko debato. Pri tem je potrpežljiv in radoveden, do svojih sogovornikov pristopa z nekakšno Sokratovo metodo samospoznavanja skozi postavljanje vprašanj. S tem avtor nevsiljivo nagovarja bralca k podobni miselni vaji in poudarja pomen vztrajnosti pri iskanju Resnice. Bralca pa hkrati vabi k neustrašnemu (samo)spraševanju in večni radovednosti do sveta, v katerega je umeščen. Konec zgodbe ne pomeni konec razmišljanja, saj slikanica odgovora ne poda, odpre pa vprašanje in bralcem pusti, da nadalje sami iščejo odgovore. Konec tako ostane odprt in ponudi cikličen koncept časa, s katerim avtor posnema problematiko osrednjega vprašanja, ki ostaja (za enkrat) še nerešeno.

Slikanica je dovršena tako na vizualni kot na besedni ravni. Ilustracije pritegnejo, skorajda zahtevajo bralčevo pozornost in so pogumne kot piščančkovo vprašanje. Podobe so ploskovite, z intenzivnimi barvnimi poudarki v ozadju. V ospredje dvostranskih ilustracij je ilustratorka postavila izrazne, večinoma črno-bele risbe intervjuvancev in spraševalca. Vizualna podoba ima nekatere stripovske elemente in spominja na starinske, retro podobe iz preteklosti, ki nekoliko spominjajo na estetiko poljskega plakata.

Kura ali jajce? temelji na ideji, da je razmišljanje o odgovoru enako pomembno in razburljivo kot odgovor sam. Avtorja sta ustvarila prikupno, zabavno, filozofsko vznemirljivo delo, s katerim bralci razgibavajo svoje možganske celice, razmišljajo o tem, kdo/kaj smo (preden smo) in se preko personificiranih živali učijo potrpežljivosti, debatiranja in neustrašnosti.

Jan de Kinder: Se v gozdu bojiš, Veliki volk?

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Ben je bang in het bos, Grote Wolf?
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Stana Anželj

IMG_0592

Slikanica Se v gozdu bojiš, Veliki volk? belgijskega avtorja Jan de Kinderja opisuje pot Velikega volka in njegovega sina Malega volka skozi gozd. Veliki volk v gozdu povsod vidi in sliši nevarnosti, ob vsakem najmanjšem premiku in šumu se ustavi, posluša in paranoično pričakuje, da se bo zgodilo nekaj strašnega. Volkova potencirana previdnost skrbi za dobršen zalogaj situacijske komike. Sin ga ob tem miri, ga bodri, prevzame vlogo voditelja in skozi celotno pot ostaja glas razuma. Zdi se, da ni prvič, da je svojega očeta peljal na to pot. Mali volk si je namreč zadal prav posebno nalogo. Očeta želi pripeljati do srede jase, kjer stoji majhna rdeča hiška in kjer živita deklica z rdečo obleko in njena mama z rdečim ogrinjalom.

Slikanica vizualno podobo in besedni del gradi na podlagi kontrastov. Prvi očitni kontrast je viden v sami obravnavi volkov. Volkovi so v literaturi navadno predstavljeni kot strašljivi zlobneži s slabimi nameni. Volkova v slikanici pa sta nežna, ljubeča, krotka in nič kaj strašljiva. Ravno nasprotno; tokrat onadva ne povzročata strahu, ampak pred strahom bežita. Drug kontrast se kaže v razmerju med Velikim in Malim volkom. To dejstvo je uspešno prikazano tudi v ilustracijah, v katerih tudi vizualno zaznamo, kako je sin majhen v primerjavi s svojim velikim, a boječim očetom. Čeprav manjši in mlajši, je Mali volk tisti, ki je za razliko od svojega očeta pogumen, neustrašen in spodbuden: »Ne skrbi, očka, saj bom ob tebi.« »Še dobro,« odvrne Veliki volk, »da imam sina, ki se ničesar ne boji.« Oče je tisti, ki se, čeprav je večji in bolj izkušen, uči od svojega sina in mu dovoli, da ga vodi.

Vizualna podoba na trenutke sicer deluje statična in ponavljajoča, ampak je ta odločitev na mestu, saj poskuša avtor stopnjevati napetost, ki raste v skladu s premiki volkov po gozdu. Avtor to statičnost variira z uporabo različnih perspektiv in kompozicij. llustracije so najmočnejše v trenutkih, ko avtor prikazuje občutja, strah in napetost v telesni drži in obrazni mimiki oseb, kar mu uporaba oglja in krede dobro omogoči. Kolorit je temnejši, z občasnimi barvnimi poudarki, kar sovpada s celostnim vzdušjem zgodbe. Čustva so v slikanici tako večinoma posredovana skozi ilustracije in le minimalno skozi besede. Zdi se skoraj, da so strahovi Velikega volka tako veliki, tako intenzivni, tako neulovljivi in njemu samemu tako nejasni, da jih z besedami ne more opisati.

IMG_0594

Vrh slikanice, tako na vizualni kot na besedni ravni, predstavlja vrh očetovega strahu, zaradi katerega zapusti svojega sina in pobegne. Takrat pride do zanimivega preobrata v zgodbi, saj spoznamo, da se je Veliki volk prestrašil majhne deklice v rdeči obleki, v kateri prepoznamo aluzijo na Rdečo kapico. Takrat avtor še bolj banalizira in osmeši strahove Velikega volka. Mali volk in deklica sta očitno prijatelja in se na koncu sproščeno zapleteta v pomensko bogat pogovor: »Oči se še vedno boji tvoje mame.« »Ne vznemirjaj se. Moja mama je ista.« Mali volk se zahihita.« Po mojem je nekaj iz preteklosti.« Očitno si je tudi deklica zadala podobno nalogo kot Mali volk. Konec je še posebej izviren, saj postavi na glavo celotno zapuščino pravljice o Rdeči kapici. Volk in deklica, ki se nonšalantno družita sredi gozda in jesta hrano iz dekličine košare, medtem, ko njuna starša prestrašeno tekata naokrog, je vrhunski zaključek slikanice.

Osrednja tema slikanice je strah in njegova nepojasnljiva moč, da se prenaša skozi generacije. Avtor tej deterministični maniri odlično kljubuje s svojo preobraženo pravljico in z uporabo medbesedilnih navezav ter tako nakaže rešitev v novi generaciji, v mladih, ki prečkajo zamere, zgodbe in strahove svojih prednikov. Hkrati pa enkratno podpiše misel, da je strah votel, okrog ga pa nič ni.

Przemysław Wechterowicz in Emilia Dziubak: Objemi me, prosim

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Proszę mnie przytulić
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Peter Kuhar

IMG_0587

Očka medved nekega spomladanskega jutra vpraša svojega sina: »Sinko, ali veš, kaj je najboljše početi na tako prijazen dan?« /…/ »najlepše je nekoga močno objeti.« Zgodba slikanice priznanih poljskih ustvarjalcev Objemi me, prosim, je zelo preprosta. Gre za dva medveda, očeta in sina, ki se sprehajata po gozdu in objemata vse, ki jih srečata. Vsako srečanje je tako enkratno in posebno, da ga lahko beremo kot samostojno zgodbo oz. epizodo.

Dvojica pri izbiri prejemnika objema ni izbirčna in tako na svoji poti zajameta čudovito skupino najrazličnejših bitij. Preden objem podarita, vedno najprej vprašata za dovoljenje, prosita, če lahko vstopita v osebni prostor in tako najprej preverita, če se lahko naslovnika dotakneta. Vsak, ki ga objameta, se na dejanje drugače odzove: nekateri so prestrašeni, drugi presenečeni, vsi pa se na koncu strinjajo, da je objem kar prijal. Spekter prejemnikov objemov sicer deluje naključen, a v sebi skriva premišljeno logiko, s katero avtor dobro vključi temo enakovrednosti, empatije in tolerance. Medveda tako popolnoma brez predsodkov objameta velike in majhne (gosenico), starejše (naglušnega losa) in celo nevarne (strupeno anakondo, krvoločnega volka in celo lovca). Ker je vsak izmed tistih, ki jih prosita za objem poseben, je poseben in različen tudi vsak objem posebej, kar dobro prikazujejo tudi ilustracije. Objemi se razlikujejo po trajanju, po načinu in po intenzivnosti. Nekateri objemi so kratki, drugi dolgi, nekateri so komajda opazni, drugi objemi prevzamejo celotno telo.

IMG_0588

Ko tako spremljamo medveda, ki nesebično delita objeme, nas ustvarjalca vodita do konca zgodbe, ko skupaj z glavnima junakoma ugotovimo, da sta se tako predajala uživanju ob poklanjanju objemov, da sta pozabila objeti drug drugega. Najmočnejši in najtoplejši objem si tako zasluženo podarita še drug drugemu in s tem zaključita krog. Avtor je premišljeno v glavno vlogo postavil medveda, ki sta moškega spola in s tem posredno odprl tematiko spolnih stereotipov, ki so povezani z izkazovanjem nežnosti kot nekaj, kar pritiče ženskam.

Toplina, ki je prisotna v celotnem besedilu, je prisotna tudi v ilustracijah. Te so mehke, dinamične, ekspresivne, ustvarjene z enkratnim občutkom za oblike in gibe teles in so hkrati še neverjetno detajlirane. Strani so obrobljene z vinjetami, sestavljenimi iz različnih gozdnih rastlin, kar bralcu vzbuja občutek, da se skupaj z liki premika po gozdu, si odstira rastlinje in opazuje dogajanje.

Objemi me, prosim govori o drobnih dejanjih, ki lahko nekomu polepšajo dan. Izražanje čustev je prikazano kot nekaj pozitivnega, celo zaželenega in lepega; kot nekaj, kar osrečuje in hrani. Nasploh celotno ozračje slikanice preveva nekakšen absoluten pozitivizem, carpe diem naravnanost in iskrena naivnost, ki je nalezljiva.

Susanna Mattiangeli in Chiara Carrer: Učiteljica

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Come funziona la maestra
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Dušanka Zabukovec

IMG_0595

Pedagoški poklic je eden izmed tistih poklicev, s katerimi imamo stik že od zgodnjega otroštva. Je pa tudi eden tistih poklicev, ki se jih je oprijelo kar nekaj stereotipnih oznak, saj na učitelje in pedagoge večinoma gledamo precej enoznačno in jih velikokrat enačimo z delom, ki ga opravljajo. Priznani italijanski ustvarjalki v središče svoje obravnave v portretni slikanici Učiteljica ne postavita samo poklic učiteljice, ampak predvsem raznolikost in človečnost oseb, ki se skrivajo za tem poklicem.

Učiteljice v slikanici so osrednji predmet obravnave, spoznavamo jih skozi učni proces, podoben tistemu v katerega smo vpleteni v šolskem sistemu. Učiteljica postane šolski predmet, snov, postane material, ki ga avtorici obravnavata skozi različne vstopne točke. Bralci se tako ne učijo samo o poklicu in o ozadju človeka, ki ta poklic opravlja, temveč se učijo tudi matematike: »Če je učiteljica odsotna, jo odštejemo. Če pride nova učiteljica, jo prištejemo.«, tujih jezikov: »V francoščini se učiteljici reče maitresse. V angleščini teacher. V španščini maestra. V nemščini Lehrerin.«, spoznavajo prevozna sredstva: »Učiteljice včasih odidejo iz šole in potujejo s kolesom, smučmi, z jadrnico ali motorjem. Tu in tam letijo.«, spoznavajo osnove zgodovine, geografije, likovne umetnosti itd. Pedagoška naravnanost slikanice, zaradi katere se bralec sproščeno sprehaja po različnih področjih, je elegantno in humorno vpeta v podobe in besedilo, zato element učenja nastopi posredno in popolnoma nevsiljivo.

Glavna kvaliteta Učiteljice je subtilno obravnavanje tabujev in stereotipov, katere avtorici spretno vključujeta na vseh ravneh slikanice. Posebej zanimiv je začetek, v katerem bralec izve, da ima učiteljica »sprednji del: navadno ga vidimo. Ima tudi zadnji del, ki ga zagledamo, kadar se obrne.« Besedilo o različnih “delih” učiteljice (izvirni italijanski naslov slikanice je Cómo funciona la maestra oz. Kako deluje učiteljica) je pospremljeno z risbo, na kateri so z uporabo geometričnih likov označeni učiteljičini intimni predeli in prsi. V nadaljevanju se izkaže tudi, da je učiteljica pod obleko popolnoma gola, da je učiteljica včasih tudi učitelj in da so nekatere učiteljice nekoč bile bolj dlakave. Slikanica tako odlično predstavi človeka, ki se skriva za poklicem, ob tem pa odpira vprašanja o razdelitvi spolnih vlog, o telesni podobi in odrasle obravnava kot celostna bitja s telesnimi značilnostmi, ki so v slikanicah za otroke zelo redko izpostavljene.

IMG_0596

Slikanica deluje tudi zato, ker so ilustracije in besedilo vseskozi premišljeno v dialoškem razmerju, eno se naslanja, komunicira in raste iz drugega. Besedilo posnema pedagoško retoriko, ilustracije otroško estetiko. Ilustratorka je uporabila različne likovne tehnike, s katerimi ji je uspelo ustvariti enkratne, večplastne, humorne, vizualno zanimive podobe, ki črpajo iz otroškega imaginarija, in za katere se zdi, da so bile ustvarjene pri pouku likovne umetnosti. Odkrit, humoren in igriv pristop, s katerim sta pisateljica in ilustratorka v Učiteljici zgradili simpatičen omaž učiteljicam vseh oblik, je kakovosten primer slikanice za vse starosti, saj združuje kreativno učenje, mladim bralcem neobremenjeno predstavi kompleksnejše teme, odraslim pa pričara nostalgična občutja o času, ko so tudi oni sedeli v šolskih klopeh.