Izvirni naslov: Monsta
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2019
Prevod: Alexandra Natalie Zaleznik

»Živjo otrok. Pošastko moje ime. Stanujem pod tvojo posteljo. Ne več dolgo. Ko boš to brau bral, me ne bo več.« Tako začne svojo pripoved, napisano v obliki poslovilnega pisma, neobičajni glavni junak slikanice Pošastko. Pošastko, katerega služba je ponoči strašiti otroke, se v pismu retrospektivno vrača nazaj v preteklost in otroku, ki si ga je izbral za žrtev, predstavi razloge za svoj odhod. 

Hari, kot se je Pošastko imenoval v mladosti, prihaja iz imenitne družine pošasti. Njegov oče je namreč kar nekaj let zapored osvojil nagrado za najboljše strašenje na svetu; bil je tako grozen, da se je zaradi njega celo jeti zatekel v gore. Ko je Hari dovolj star, da sam nadaljuje družinsko tradicijo strašenja, si izbere otroka in se naseli pod njegovo posteljo. Že na samem začetku svoje kariere pa Pošastko naleti na velik zatik – deček se na njegova nočna strašenja sploh ne odziva in mirno spi naprej. Vsako noč Pošastko neutrudno rogovili, renči, treska, poka s kostmi, napenja mišice, izboljšuje svoje tehnike strašenja, vendar so vsi njegovi poskusi zaman. Utrujen, naveličan in nekoliko ponižan se sprijazni z dejstvom, da v dečku ni niti trohice strahu, zato se odloči, da si bo poiskal novo službo. Poslovilno pismo, ki ga napiše ob odhodu, je hkrati tudi pismo odpovedi. S culo na rami se odpravi v svet in dečku pri tem nameni še nekaj zaključnih nasvetov: »Svetujem ti, da vzgojiš nekaj srha. Kakšen je vendar človek brez strahu!« O tem, kje je izvor strahu in kaj nas na drugi strani naredi pogumne, se na izjemno izviren način ukvarja ilustratorsko-pisateljski tandem, v še eni izstopajoči slikanici, ki je izšla pri KUD Sodobnost International – založbi, ki v zadnjih letih zagotovo prednjači pri izdajanju kakovostne izvirne in prevodne mladinske literature. 

Pisateljica Dita Zipfel in ilustrator Mateo Dineen v slikanici Pošastko (v slovenščini jo lahko beremo v odličnem prevodu Alexandre Natalie Zaleznik) obračunata z (otroškim) strahom pred temo, nočjo, temačnimi zvoki, sencami in pošastmi, ki živijo pod našimi posteljami; širše gledano pa pravzaprav obračunata s strahovi nasploh in z njihovimi vplivi na nas. Avtorja pri tem ne zanikata (otroškega) verovanja v obstoj in občutja tovrstnih negativnih občutij. Njun pristop je veliko bolj izviren – strah personalizirata, mu dasta osebnost, ga osmešita in mu tako zmanjšata moč. S tem, ko obrneta perspektivo in vir strahu prikažeta kot nekaj ranljivega, obrneta tudi stopnje moči med glavnima junakoma; tisti, ki v slikanicah o strahu običajno doživljajo negativna občutja (otroci), so v tem primeru močnejši in pogumnejši. Bralec zaradi tega, ker je Pošastko tako nemočen, začne z njim celo sočustvovati in tako vzpostavi empatičen odnos do nečesa, kar v nas navadno vzbuja nelagodje, hkrati pa mu s tem avtorja odvzameta ves negativni naboj. V slikanici je namreč Pošastko – poosebitev strahu, tisti, ki ima težavo. Strah se boji, da ni dovolj strašen. Iz tega občutja raste njegova frustracija, ki je glavna gonilna sila dogajanja in tisto, kar ga motivira za aktiven pristop k težavi. Pošastkov ranjeni ponos, neuspeli poskusi strašenja in njegova nekoliko popačena zaznava samega sebe v slikanico vnesejo kar nekaj prikupnih humornih elementov.  

Humor, ki sta ga avtorja umestno izbrala za osrednje subverzivno sredstvo, se v slikanici kaže na likovni in literarni plati ter v odlični interakciji med besedo in podobo. Humor poleg tega raste tudi iz kompozicijskih postavitev, iz stopenj aktivnosti in iz razlik v velikosti med obema junakoma. »Če bi me kdaj videl – sem strahotno velik in noro nevaren! Tvoje hlače bi bile polne do vrha!« V resnici pa karikirana pošast, ki je poosebitev strahu, s svojimi velikimi očmi, razmršenimi lasmi in štrlečimi zobmi deluje prej ljubek kot strašljiv, hkrati je tudi neprimerno manjši od dečka. Strah je tako vizualno in tudi na ravni dejavnosti, ki jih izvaja, nezmožen opraviti svoje temeljne naloge, nezmožen je udejanjiti tisto, kar je v njegovem bistvu; je pošast, ki ni strašna, je ne-strašna pošast, čeprav se sam s tem zelo težko sprijazni. Ker mu avtorja vzameta osnovno identiteto, se zmeden Pošastko znajde v eksistencialni stiski in se tako, pravzaprav precej pogumno, odpravi na pot iskanja nove službe, novega prostora in celo morebitne nove identitete. Pri vsem tem notranjem boju pa njegova žrtev neobremenjeno spi. 

Pošastko poleg subverzivnosti vsebuje še nekaj drugih elementov postmoderne slikanice. Zgodba je napisana v netipičnem časovnem sosledju; v dogajanje vstopimo na samem koncu. Zanimiva je tudi možnost nelinearnega branja, saj je besedilo slikanice v resnici pismo, ki je bogato s Pošastkovimi komentarji, majhnimi zastranitvami in simpatičnimi slovničnimi napakami. Pošastko namreč ni preveč vešč v pisanju in upoštevanju slovničnih pravil, kar še dodatno poskrbi za dobrodošlo lahkotnost, s katero avtorja predstavita (ne tako) strašnega Harija. Njegovo pismo je v neločljivi povezavi z ilustracijami; hkrati je tudi samo besedilo pisma vizualni element, vključno z izbiro tipografije. Ta posnema pisavo nekoga, ki je razburjen in utrujen, ampak hkrati tudi precej naiven. Slikanico tako odlikuje tudi močna interakcija med besedilom in ilustracijami, kar je prav tako ena izmed lastnosti postmoderne slikanice in kar nedvomno doda h kvaliteti slikanice. Pozitivna plat kakovostnih slikanic, ki vsebujejo postmoderne elemente je tudi, da so velikokrat naslovniško odprte in s tem primerne za širok spekter bralcev. To je uspelo tudi Diti Zipfel in Mateu Dineenu v pogumni slikanici s čudovitim sporočilom – tiste, ki so pogumni, strah slej kot prej zapusti.