Dita Zipfel in Mateo Dineen: Pošastko

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Monsta
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2019
Prevod: Alexandra Natalie Zaleznik

»Živjo otrok. Pošastko moje ime. Stanujem pod tvojo posteljo. Ne več dolgo. Ko boš to brau bral, me ne bo več.« Tako začne svojo pripoved, napisano v obliki poslovilnega pisma, neobičajni glavni junak slikanice Pošastko. Pošastko, katerega služba je ponoči strašiti otroke, se v pismu retrospektivno vrača nazaj v preteklost in otroku, ki si ga je izbral za žrtev, predstavi razloge za svoj odhod. 

Hari, kot se je Pošastko imenoval v mladosti, prihaja iz imenitne družine pošasti. Njegov oče je namreč kar nekaj let zapored osvojil nagrado za najboljše strašenje na svetu; bil je tako grozen, da se je zaradi njega celo jeti zatekel v gore. Ko je Hari dovolj star, da sam nadaljuje družinsko tradicijo strašenja, si izbere otroka in se naseli pod njegovo posteljo. Že na samem začetku svoje kariere pa Pošastko naleti na velik zatik – deček se na njegova nočna strašenja sploh ne odziva in mirno spi naprej. Vsako noč Pošastko neutrudno rogovili, renči, treska, poka s kostmi, napenja mišice, izboljšuje svoje tehnike strašenja, vendar so vsi njegovi poskusi zaman. Utrujen, naveličan in nekoliko ponižan se sprijazni z dejstvom, da v dečku ni niti trohice strahu, zato se odloči, da si bo poiskal novo službo. Poslovilno pismo, ki ga napiše ob odhodu, je hkrati tudi pismo odpovedi. S culo na rami se odpravi v svet in dečku pri tem nameni še nekaj zaključnih nasvetov: »Svetujem ti, da vzgojiš nekaj srha. Kakšen je vendar človek brez strahu!« O tem, kje je izvor strahu in kaj nas na drugi strani naredi pogumne, se na izjemno izviren način ukvarja ilustratorsko-pisateljski tandem, v še eni izstopajoči slikanici, ki je izšla pri KUD Sodobnost International – založbi, ki v zadnjih letih zagotovo prednjači pri izdajanju kakovostne izvirne in prevodne mladinske literature. 

Pisateljica Dita Zipfel in ilustrator Mateo Dineen v slikanici Pošastko (v slovenščini jo lahko beremo v odličnem prevodu Alexandre Natalie Zaleznik) obračunata z (otroškim) strahom pred temo, nočjo, temačnimi zvoki, sencami in pošastmi, ki živijo pod našimi posteljami; širše gledano pa pravzaprav obračunata s strahovi nasploh in z njihovimi vplivi na nas. Avtorja pri tem ne zanikata (otroškega) verovanja v obstoj in občutja tovrstnih negativnih občutij. Njun pristop je veliko bolj izviren – strah personalizirata, mu dasta osebnost, ga osmešita in mu tako zmanjšata moč. S tem, ko obrneta perspektivo in vir strahu prikažeta kot nekaj ranljivega, obrneta tudi stopnje moči med glavnima junakoma; tisti, ki v slikanicah o strahu običajno doživljajo negativna občutja (otroci), so v tem primeru močnejši in pogumnejši. Bralec zaradi tega, ker je Pošastko tako nemočen, začne z njim celo sočustvovati in tako vzpostavi empatičen odnos do nečesa, kar v nas navadno vzbuja nelagodje, hkrati pa mu s tem avtorja odvzameta ves negativni naboj. V slikanici je namreč Pošastko – poosebitev strahu, tisti, ki ima težavo. Strah se boji, da ni dovolj strašen. Iz tega občutja raste njegova frustracija, ki je glavna gonilna sila dogajanja in tisto, kar ga motivira za aktiven pristop k težavi. Pošastkov ranjeni ponos, neuspeli poskusi strašenja in njegova nekoliko popačena zaznava samega sebe v slikanico vnesejo kar nekaj prikupnih humornih elementov.  

Humor, ki sta ga avtorja umestno izbrala za osrednje subverzivno sredstvo, se v slikanici kaže na likovni in literarni plati ter v odlični interakciji med besedo in podobo. Humor poleg tega raste tudi iz kompozicijskih postavitev, iz stopenj aktivnosti in iz razlik v velikosti med obema junakoma. »Če bi me kdaj videl – sem strahotno velik in noro nevaren! Tvoje hlače bi bile polne do vrha!« V resnici pa karikirana pošast, ki je poosebitev strahu, s svojimi velikimi očmi, razmršenimi lasmi in štrlečimi zobmi deluje prej ljubek kot strašljiv, hkrati je tudi neprimerno manjši od dečka. Strah je tako vizualno in tudi na ravni dejavnosti, ki jih izvaja, nezmožen opraviti svoje temeljne naloge, nezmožen je udejanjiti tisto, kar je v njegovem bistvu; je pošast, ki ni strašna, je ne-strašna pošast, čeprav se sam s tem zelo težko sprijazni. Ker mu avtorja vzameta osnovno identiteto, se zmeden Pošastko znajde v eksistencialni stiski in se tako, pravzaprav precej pogumno, odpravi na pot iskanja nove službe, novega prostora in celo morebitne nove identitete. Pri vsem tem notranjem boju pa njegova žrtev neobremenjeno spi. 

Pošastko poleg subverzivnosti vsebuje še nekaj drugih elementov postmoderne slikanice. Zgodba je napisana v netipičnem časovnem sosledju; v dogajanje vstopimo na samem koncu. Zanimiva je tudi možnost nelinearnega branja, saj je besedilo slikanice v resnici pismo, ki je bogato s Pošastkovimi komentarji, majhnimi zastranitvami in simpatičnimi slovničnimi napakami. Pošastko namreč ni preveč vešč v pisanju in upoštevanju slovničnih pravil, kar še dodatno poskrbi za dobrodošlo lahkotnost, s katero avtorja predstavita (ne tako) strašnega Harija. Njegovo pismo je v neločljivi povezavi z ilustracijami; hkrati je tudi samo besedilo pisma vizualni element, vključno z izbiro tipografije. Ta posnema pisavo nekoga, ki je razburjen in utrujen, ampak hkrati tudi precej naiven. Slikanico tako odlikuje tudi močna interakcija med besedilom in ilustracijami, kar je prav tako ena izmed lastnosti postmoderne slikanice in kar nedvomno doda h kvaliteti slikanice. Pozitivna plat kakovostnih slikanic, ki vsebujejo postmoderne elemente je tudi, da so velikokrat naslovniško odprte in s tem primerne za širok spekter bralcev. To je uspelo tudi Diti Zipfel in Mateu Dineenu v pogumni slikanici s čudovitim sporočilom – tiste, ki so pogumni, strah slej kot prej zapusti. 

Jan de Kinder: Se v gozdu bojiš, Veliki volk?

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Ben je bang in het bos, Grote Wolf?
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Stana Anželj

IMG_0592

Slikanica Se v gozdu bojiš, Veliki volk? belgijskega avtorja Jan de Kinderja opisuje pot Velikega volka in njegovega sina Malega volka skozi gozd. Veliki volk v gozdu povsod vidi in sliši nevarnosti, ob vsakem najmanjšem premiku in šumu se ustavi, posluša in paranoično pričakuje, da se bo zgodilo nekaj strašnega. Volkova potencirana previdnost skrbi za dobršen zalogaj situacijske komike. Sin ga ob tem miri, ga bodri, prevzame vlogo voditelja in skozi celotno pot ostaja glas razuma. Zdi se, da ni prvič, da je svojega očeta peljal na to pot. Mali volk si je namreč zadal prav posebno nalogo. Očeta želi pripeljati do srede jase, kjer stoji majhna rdeča hiška in kjer živita deklica z rdečo obleko in njena mama z rdečim ogrinjalom.

Slikanica vizualno podobo in besedni del gradi na podlagi kontrastov. Prvi očitni kontrast je viden v sami obravnavi volkov. Volkovi so v literaturi navadno predstavljeni kot strašljivi zlobneži s slabimi nameni. Volkova v slikanici pa sta nežna, ljubeča, krotka in nič kaj strašljiva. Ravno nasprotno; tokrat onadva ne povzročata strahu, ampak pred strahom bežita. Drug kontrast se kaže v razmerju med Velikim in Malim volkom. To dejstvo je uspešno prikazano tudi v ilustracijah, v katerih tudi vizualno zaznamo, kako je sin majhen v primerjavi s svojim velikim, a boječim očetom. Čeprav manjši in mlajši, je Mali volk tisti, ki je za razliko od svojega očeta pogumen, neustrašen in spodbuden: »Ne skrbi, očka, saj bom ob tebi.« »Še dobro,« odvrne Veliki volk, »da imam sina, ki se ničesar ne boji.« Oče je tisti, ki se, čeprav je večji in bolj izkušen, uči od svojega sina in mu dovoli, da ga vodi.

Vizualna podoba na trenutke sicer deluje statična in ponavljajoča, ampak je ta odločitev na mestu, saj poskuša avtor stopnjevati napetost, ki raste v skladu s premiki volkov po gozdu. Avtor to statičnost variira z uporabo različnih perspektiv in kompozicij. llustracije so najmočnejše v trenutkih, ko avtor prikazuje občutja, strah in napetost v telesni drži in obrazni mimiki oseb, kar mu uporaba oglja in krede dobro omogoči. Kolorit je temnejši, z občasnimi barvnimi poudarki, kar sovpada s celostnim vzdušjem zgodbe. Čustva so v slikanici tako večinoma posredovana skozi ilustracije in le minimalno skozi besede. Zdi se skoraj, da so strahovi Velikega volka tako veliki, tako intenzivni, tako neulovljivi in njemu samemu tako nejasni, da jih z besedami ne more opisati.

IMG_0594

Vrh slikanice, tako na vizualni kot na besedni ravni, predstavlja vrh očetovega strahu, zaradi katerega zapusti svojega sina in pobegne. Takrat pride do zanimivega preobrata v zgodbi, saj spoznamo, da se je Veliki volk prestrašil majhne deklice v rdeči obleki, v kateri prepoznamo aluzijo na Rdečo kapico. Takrat avtor še bolj banalizira in osmeši strahove Velikega volka. Mali volk in deklica sta očitno prijatelja in se na koncu sproščeno zapleteta v pomensko bogat pogovor: »Oči se še vedno boji tvoje mame.« »Ne vznemirjaj se. Moja mama je ista.« Mali volk se zahihita.« Po mojem je nekaj iz preteklosti.« Očitno si je tudi deklica zadala podobno nalogo kot Mali volk. Konec je še posebej izviren, saj postavi na glavo celotno zapuščino pravljice o Rdeči kapici. Volk in deklica, ki se nonšalantno družita sredi gozda in jesta hrano iz dekličine košare, medtem, ko njuna starša prestrašeno tekata naokrog, je vrhunski zaključek slikanice.

Osrednja tema slikanice je strah in njegova nepojasnljiva moč, da se prenaša skozi generacije. Avtor tej deterministični maniri odlično kljubuje s svojo preobraženo pravljico in z uporabo medbesedilnih navezav ter tako nakaže rešitev v novi generaciji, v mladih, ki prečkajo zamere, zgodbe in strahove svojih prednikov. Hkrati pa enkratno podpiše misel, da je strah votel, okrog ga pa nič ni.