Nina Kokelj in Bojana Dimitrovski: Urice z dojenčkom

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018

IMG_1194

V zadnjih desetletjih je prišlo do velikih premikov v mladinski literaturi, še posebej na področju izdaje slikanic. Sodobne slikanice se vedno bolj ukvarjajo s kompleksnejšimi temami, ki so bile v preteklosti prisotne predvsem v literaturi za odrasle. Slikaniški ustvarjalci vedno bolj pogumno obravnavajo tabuje, raziskujejo nove možnosti v ilustracijah, odpirajo vprašanja, s katerimi se sooča sodobni svet in pri tem otroške bralce dojemajo kot razmišljujočo in radovedno publiko, ki je ni za podcenjevati. Podobnih sodobnih pristopov in odmikov od tradicionalnega vrednotenja literature za otroke ni mogoče zaslediti v slikanici Urice z dojenčkom avtorice Nine Kokelj in ilustratorke Bojane Dimitrovski.

Slikanica je neke vrste priročnik predlogov za igro z dojenčkom (igračo), ki je namenjen predvsem deklicam oz. »malim mamicam«, kar močno zameji krog bralcev. S tem sicer ni nič narobe; tudi deklice lahko imajo »svoje« slikanice. Večja težava se skriva v tradicionalni razdelitvi spolnih vlog, ki se pojavi v slikanici, saj podpira spolne stereotipe in zanemarja človeško raznolikost in raznolikost družinskih celic. Že uvodoma naletimo tudi na idealizacijo spočetja in rojstva: »Tvoja mama te je rodila. Z atijem sta se imela zelo zelo rada in potem te je rodila.« Idealizacija rojstva, časa otroštva in strogo dojemanje otroške nedolžnosti se nadaljuje skozi celotno zgodbo. »Velike teme« in tabuji, kot so spolnost, rojstvo, spolne vloge, so obravnavani klišejsko in stereotipno. Pravzaprav se že samo izhodišče slikanice zdi dokaj sporno. Ustvariti zgodbo za deklice, ki se igrajo z dojenčkom, delno izključuje dečke, ki se igrajo z dojenčki. Spolni stereotipi se pojavijo tudi pri razdelitvi dela: »Nato mu obuj copatke. Prosi babi, naj jih splete. Lahko jih tudi kupiš v trgovini. Ampak lepše bo, če jih splete babi. Ali teta. Ali tvoja mamica.« Copatki so torej bralcem predstavljeni kot izdelek, ki nastane izključno s pomočjo ženskih rok. Zgodba se zaključi predvidljivo. Deklica odraste in bo skoraj zagotovo »postala čisto prava mamica. Svojemu dojenčku boš povedala, kako je bilo, ko ga še ni bilo. Ko si bila še zahecna mamica. Ko si imela svojega dojenčka – igračko. Ko si se igrala. Ko si se še učila. Ko si bila otrok.« Osrednji fokus dekličinega življenja in kasneje ženske, v katero odraste, tako ostane dojenček.

IMG_1197

Slikanica sicer želi predstaviti lepote in neokrnjenost otroštva, odraščanja in igranja, ampak, ker je besedilo v večini napisano v velelniku, avtorica ob svojih predlogih, kako se lahko deklica igra z dojenčkom, bralcu dopušča le malo svobode in le malo prostora za lastno domišljijo. Podobno kot besedilo so tudi ilustracije precej statične, prazne, idilične in naivne. Tudi kompozicijsko so precej predvidljivo postavljene. Ilustratorka je uporabila slikarsko tehniko in nežne, dekliško pastelne barve. Dekličin svet je romantiziran in skorajda utopično predstavljen ne samo v besedilu, ampak tudi v ilustracijah. Najmočnejše so strani s celostranskimi podobami, ki so kompleksnejše in bolj zanimive, kot strani, na katerih je množica manjših, med seboj precej podobnih slik. Slikanica kot celota večinoma deluje zastarelo, klišejsko in predvsem ne prikazuje raznolikost sveta, spolov, družin in ne zajema mnogoterih možnih načinov življenja sodobnega človeka.

Jan de Kinder: Se v gozdu bojiš, Veliki volk?

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Ben je bang in het bos, Grote Wolf?
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Stana Anželj

IMG_0592

Slikanica Se v gozdu bojiš, Veliki volk? belgijskega avtorja Jan de Kinderja opisuje pot Velikega volka in njegovega sina Malega volka skozi gozd. Veliki volk v gozdu povsod vidi in sliši nevarnosti, ob vsakem najmanjšem premiku in šumu se ustavi, posluša in paranoično pričakuje, da se bo zgodilo nekaj strašnega. Volkova potencirana previdnost skrbi za dobršen zalogaj situacijske komike. Sin ga ob tem miri, ga bodri, prevzame vlogo voditelja in skozi celotno pot ostaja glas razuma. Zdi se, da ni prvič, da je svojega očeta peljal na to pot. Mali volk si je namreč zadal prav posebno nalogo. Očeta želi pripeljati do srede jase, kjer stoji majhna rdeča hiška in kjer živita deklica z rdečo obleko in njena mama z rdečim ogrinjalom.

Slikanica vizualno podobo in besedni del gradi na podlagi kontrastov. Prvi očitni kontrast je viden v sami obravnavi volkov. Volkovi so v literaturi navadno predstavljeni kot strašljivi zlobneži s slabimi nameni. Volkova v slikanici pa sta nežna, ljubeča, krotka in nič kaj strašljiva. Ravno nasprotno; tokrat onadva ne povzročata strahu, ampak pred strahom bežita. Drug kontrast se kaže v razmerju med Velikim in Malim volkom. To dejstvo je uspešno prikazano tudi v ilustracijah, v katerih tudi vizualno zaznamo, kako je sin majhen v primerjavi s svojim velikim, a boječim očetom. Čeprav manjši in mlajši, je Mali volk tisti, ki je za razliko od svojega očeta pogumen, neustrašen in spodbuden: »Ne skrbi, očka, saj bom ob tebi.« »Še dobro,« odvrne Veliki volk, »da imam sina, ki se ničesar ne boji.« Oče je tisti, ki se, čeprav je večji in bolj izkušen, uči od svojega sina in mu dovoli, da ga vodi.

Vizualna podoba na trenutke sicer deluje statična in ponavljajoča, ampak je ta odločitev na mestu, saj poskuša avtor stopnjevati napetost, ki raste v skladu s premiki volkov po gozdu. Avtor to statičnost variira z uporabo različnih perspektiv in kompozicij. llustracije so najmočnejše v trenutkih, ko avtor prikazuje občutja, strah in napetost v telesni drži in obrazni mimiki oseb, kar mu uporaba oglja in krede dobro omogoči. Kolorit je temnejši, z občasnimi barvnimi poudarki, kar sovpada s celostnim vzdušjem zgodbe. Čustva so v slikanici tako večinoma posredovana skozi ilustracije in le minimalno skozi besede. Zdi se skoraj, da so strahovi Velikega volka tako veliki, tako intenzivni, tako neulovljivi in njemu samemu tako nejasni, da jih z besedami ne more opisati.

IMG_0594

Vrh slikanice, tako na vizualni kot na besedni ravni, predstavlja vrh očetovega strahu, zaradi katerega zapusti svojega sina in pobegne. Takrat pride do zanimivega preobrata v zgodbi, saj spoznamo, da se je Veliki volk prestrašil majhne deklice v rdeči obleki, v kateri prepoznamo aluzijo na Rdečo kapico. Takrat avtor še bolj banalizira in osmeši strahove Velikega volka. Mali volk in deklica sta očitno prijatelja in se na koncu sproščeno zapleteta v pomensko bogat pogovor: »Oči se še vedno boji tvoje mame.« »Ne vznemirjaj se. Moja mama je ista.« Mali volk se zahihita.« Po mojem je nekaj iz preteklosti.« Očitno si je tudi deklica zadala podobno nalogo kot Mali volk. Konec je še posebej izviren, saj postavi na glavo celotno zapuščino pravljice o Rdeči kapici. Volk in deklica, ki se nonšalantno družita sredi gozda in jesta hrano iz dekličine košare, medtem, ko njuna starša prestrašeno tekata naokrog, je vrhunski zaključek slikanice.

Osrednja tema slikanice je strah in njegova nepojasnljiva moč, da se prenaša skozi generacije. Avtor tej deterministični maniri odlično kljubuje s svojo preobraženo pravljico in z uporabo medbesedilnih navezav ter tako nakaže rešitev v novi generaciji, v mladih, ki prečkajo zamere, zgodbe in strahove svojih prednikov. Hkrati pa enkratno podpiše misel, da je strah votel, okrog ga pa nič ni.

Danny Parker in Freya Blackwood: Monika in Mija

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Molly & Mae
Založba: Skrivnost
Leto izdaje: 2018
Prevod: Barbara Majcenovič Kline

IMG_0530

Slikanica Monika in Mija govori o različnih niansah prijateljstva z uporabo metafore potovanja. Proces, motivi in elementi potovanja v ilustracijah in besedilu namreč simbolizirajo proces razvoja njunega odnosa. Začetek potovanja je čakalnica na peronu, kjer se spoznata in se zapleteta v igro. Vozni red se na primer preslika v načrtovanje dejavnosti, s katerimi si krajšata čas, ko čakata na vlak. Vožnja in premikanje vlaka skozi idilično podeželsko pokrajino pa sovpada s poglabljanjem njunega prijateljstva, vse dokler ne pride do “izgube signala”, ko se deklici spreta. Takrat se pokrajina posledično spremeni in postane temačna ter neizrazita, dokler vlak ne pripelje do mosta, ko se deklici pobotata in ponovno začneta “graditi most med njima /…/ dokler ni bil most dovolj trden, da je zdržal težo obeh”. Nadaljevanje poti poteka mirno in konec slikanice prinese tudi konec poti, ko vlak prispe na cilj in se deklici z roko v roki izkrcata iz vlaka novim dogodivščinam naproti.

Screen Shot 2018-10-06 at 10.59.22 AM

Prijateljstvo in idealizacija takšnega odnosa je pogosta tema v delih za najmlajše, zato je osvežujoče, da sta ustvarjalca odnos med deklicama želela predstaviti celostno; torej da sta upodobila tudi konflikte, ki se v prijateljstvu pojavijo in poskušala nakazati možnosti reševanja takšnih situacij. Zaradi uporabe simbolov in kontrastov, ki črpajo iz področja železniškega prometa in iz pokrajine, ki se odziva na stanje njunega odnosa, sta se ustvarjalca sicer izognila neposrednemu vnašanju didaktičnih misli, je pa slikanica kljub vsemu šibka (predvsem) na ravni pripovedi. Med dogodki pogosto umanjkajo logične povezave in prehodi, kar delno zapolnjujejo sicer ekspresivne, ampak pogosto samoreferenčne ilustracije. Delo zato deluje nekoliko medlo, nepretočno in brez konkretnih poudarkov, razmerje med podobami in besedilom pa neenotno in neenakovredno. Kompleksnost čustev, ki se poraja v prijateljskih odnosih, je tako obravnavana zgolj na površini, slikanica kot celota pa prav zato ostane nekje med povprečnimi slikaniškimi izdajami tega leta.

Mireille Messier in Pierre Pratt: Moja veja

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The Branch
Založba: Založba Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik

IMG_0528

Moja veja je poučna slikanica o deklici, ki ji snežno neurje zlomi najljubšo vejo na njenem najljubšem drevesu. Pripoved o izgubi veje, ki je bila priljubljeno dekličino zatočišče in prostor, v katerem se je igrala, je napisana v prvoosebni obliki, kar je sicer precej neobičajna izbira za slikaniški format, naredi pa zgodbo veliko bolj osebno in bralcu dostopno: »Na tleh je bila veja, moja veja, tista, na kateri sem sedela, skakala iz nje, se igrala pod njo. Bila je moj grad, moje skrivališče, moja ladja …« Veja je simbol moči otroške domišljije, ki je nepričakovano ogrožena, dokler deklici ne pomaga starejši sosed, ki v zlomljeni veji prepozna potencial.

Ob pomoči soseda, deklica iz zlomljene veje izdela gugalnico in si tako ustvari nov domišljijski prostor. Slikanica je razen v izbiri pripovedovalca, v izbiri teme, načinu komuniciranja z bralcem in vizualni upodobitvi precej klasična in bi jo težko označili kot izstopajočo ali presežno. Besedilo je didaktično naravnano, jezikovno neizvirno in precej tradicionalno zasnovano. Ilustracije so klasične, predvidljive in posnemajo otroško risbo. Podobe so močnih barv, poudarjene z močno črno črto in precej statične. Nekateri prizori so izrisani kot pretirano strašljivi, podobno obrazna mimika likov, kar ne sovpada z osnovno zgodbeno nitjo.

Izvedbeno šibka, pa Moja veja v sebi vseeno skriva nekaj dragocenih sporočil. Spodbuja k razmišljanju in pogovoru o ekologiji, o naravi, o naravnih pojavih in procesih, o naravnem ciklu in seveda o odnosu človeka do narave. Tematizira občutja izgube in žalosti skozi navidezno banalni primer izgube vaje, ki se deklice močno dotakne, kar bralcem sporoča, da izguba, ko jo občutijo ni zanemarljiva (da so njihova občutja pomembna) in da se lahko z njo soočijo aktivno in kreativno. To avtorica sporoča s procesom reciklaže veje, ko deklica in sosed ljubljen predmet, ki ne služi več svoji primarni funkciji, reciklirata, mu spremenita namen in iz njega izdelata nekaj novega, nekaj, kar bo deklici prav tako prinašalo veselje in hkrati ohranilo spomin na izvorni predmet. Ob tem tandem v svoj projekt vloži veliko potrpežljivosti, dela, sodelovanja in domišljije, kar so prav tako vrednote, ki jih avtorica želi precej nesporedno predati svojim bralcem.

IMG_0529

Najbolj simpatičen element slikanice je nedvomno lik soseda Frenka in odnos, ki ga z deklico vzpostavita. Ta odnos sicer ni popolnoma izpeljan, ostaja na površini, ampak bralec vseeno uspe zaznati toplino, s katero gospod Frenk pokaže zanimanje za dekličino žalost in ljubezen do veje in z njo deli svoje znanje in čas. Ta medgeneracijska nota in nežno prijateljstvo, ki se stke med njima, je najbolj dragocen del slikanice, ki sicer obravnava kar nekaj pomembnih tem, ampak izvedbeno ne presega ravni povprečnega slikaniškega izdelka.