Nejc Gazvoda in Hana Jesih: Fant iz papirja

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: HiBird Books
Leto izdaje: 2021

Ko fant iz papirja nekega dne skozi okno vidi dekle iz črnila, mu mama ukaže, da se ne sme družiti z njo in njej podobnimi, saj oni puščajo sledove. V sosednji hiši dekličin oče prav tako zarobanti: »Ne druži se z njimi. Oni nas vpijajo.« Fant si od jeze in bolečine tisto noč zmečka gladke robove, deklica pa se trmasto razlije po tleh. Starša, kot prispodobi za avtoriteto, sta popolnoma neposlušna za njune želje. To pa fanta in deklico ne zaustavi, med njima se je namreč spletla skrivnostna privlačnost, radovednost in vzajemna naklonjenost. Ob mraku se zato naskrivaj znova srečata. Dekličina črna hiša ponoči ni vidna, fantova bela pa podnevi izgine. Mrak je tako nekakšen svojevrsten prostor-čas, v katerem njuni resničnosti sovpadeta in se prepleteta. Preden poletita s streh svojih domov in se ujameta v zraku, ju zasačita starša. »Oče je brbotal od besa. Mama je šelestela kot nevihta.« V trenutku združitve se deklica iz črnila razlije po fantu iz papirja. Za njima pa ostane bel papir s črnimi vzorci: »Bela mama in črni oče sta začela brati zgodbo o ljubezni med fantom iz papirja in dekletom iz črnila. Zgodba ni bila siva. Bila je lepa.« Slikanica Fant iz papirja pisatelja in gledališčnika Nejca Gazvode ter ilustratorke Hane Jesih je neobičajno, v besednem izrazju poetično in interpretacijsko odprto delo, ki se s posebej inovativnim likovnim in oblikovnim pristopom ukvarja s temo prepovedane, navidez nezdružljive ljubezni. Z izbiro netipično edinstvenih junakov pa ustvarjalca hkrati imenitno raziskujeta izrazno zmožnost in zmogljivost različnih materialov ter premišljujeta o kreativnem procesu, ki vodi do umetniške stvaritve. 

Osnovno logiko slikanice na likovni in literarni ravni poganjajo domiselno zgrajena razmerja dvojnosti, kontrastov ter nasprotij. Zgodba o ljubezni, ki je prepovedna, že v temelju vzpostavlja dve različni, nasprotujoči si razmerji moči; na eni strani sta fant in dekle, pripravljena, da se borita za svojo ljubezen proti starševskim figuram, ki to čustvo zavračajo in poskušajo onemogočiti njeno manifestacijo. Izrazito je tudi protislovje, na katerem so zgrajena pravila njunih svetov. Fantov svet je svetel, belkast z izstopajočimi barvnimi poudarki in deluje po izrazni logiki, ki pritiče značilnostim papirja. Zmožen je pregibov, zmečkanin, globin, ima nekoliko bolj ostre robove in izhaja iz različnih papirnatih tekstur. Dekličin svet je temnejši, temelji na črno-belem koloritu in je veliko bolj pretekajoč, prelivajoč, z več sencami in bolj mehkimi linijami, ki jih za sabo pušča črnilo. Ta svetova se zdita nekompatibilna, ker, tako kot s strahom poudarjata starša, obstaja možnost, da eden izniči drugega – papir vpija, črnilo pušča sledi. Fant in dekle ta potencialen razkroj v drugega in posledično pretvorbo v nekaj tretjega ne razumeta kot grožnjo, ki lahko poseže po njunem individualnem obstoju in negativno transformira njune značilnosti. Akt združitve sicer na začetku res prinese destrukcijo, a iz nje se materializira nova oblika, nova struktura, ki nazadnje vsebuje elemente obeh. Vsebinsko tako slikanica odpira vsaj dve možni interpretacijski liniji. Prva teče na dobesedni ravni in prikazuje silno moč ljubezni, ki se na koncu, ne glede na prepreke, udejanji. Druga sledi bolj inovativni ideji in raziskuje spremenljivost, prožnost in lastnosti materiala – papirja in črnila – in posledično govori o prepletenosti likovne ter literarne umetnosti. V tem kontekstu je slikanica na neki način celo metafikcijska in zaradi interpretacijske pluralnosti naslovniško odprta.

Ena izmed izstopajočih lastnosti Fanta iz papirja je nedvomno dosledno odprt komunikacijski kanal med besedo in podobo. Ilustracije in besedilo vseskozi črpajo iz kodov posamičnega medija, iz njih rastejo, se medsebojno povezujejo ter zapolnjujejo vsebinske premike. Je pa likovni jezik nedvomno tisti, ki je še posebej vznemirljiv in drugačen. Slikanica je zasluženo prejela tudi posebno priznanje nove poti za inovativnost v sklopu podeljevanja nagrad Kristine Brenkove za izvirno slikanico 2021. Mešana tehnika ilustracij s kombinacijo kolaža in risbe s tušem ter barvnimi svinčniki z različnimi teksturami, globinami in postavitvami išče nove likovne in oblikovne možnosti. V kombinaciji s pretanjeno napisanim besedilom je slikanica kot premišljeno in dovršeno izpopolnjena celota nedvomno dragocen prispevek k sodobni slovenski slikaniški produkciji. 

Mireille Messier in Pierre Pratt: Moja veja

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The Branch
Založba: Založba Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik

IMG_0528

Moja veja je poučna slikanica o deklici, ki ji snežno neurje zlomi najljubšo vejo na njenem najljubšem drevesu. Pripoved o izgubi veje, ki je bila priljubljeno dekličino zatočišče in prostor, v katerem se je igrala, je napisana v prvoosebni obliki, kar je sicer precej neobičajna izbira za slikaniški format, naredi pa zgodbo veliko bolj osebno in bralcu dostopno: »Na tleh je bila veja, moja veja, tista, na kateri sem sedela, skakala iz nje, se igrala pod njo. Bila je moj grad, moje skrivališče, moja ladja …« Veja je simbol moči otroške domišljije, ki je nepričakovano ogrožena, dokler deklici ne pomaga starejši sosed, ki v zlomljeni veji prepozna potencial.

Ob pomoči soseda, deklica iz zlomljene veje izdela gugalnico in si tako ustvari nov domišljijski prostor. Slikanica je razen v izbiri pripovedovalca, v izbiri teme, načinu komuniciranja z bralcem in vizualni upodobitvi precej klasična in bi jo težko označili kot izstopajočo ali presežno. Besedilo je didaktično naravnano, jezikovno neizvirno in precej tradicionalno zasnovano. Ilustracije so klasične, predvidljive in posnemajo otroško risbo. Podobe so močnih barv, poudarjene z močno črno črto in precej statične. Nekateri prizori so izrisani kot pretirano strašljivi, podobno obrazna mimika likov, kar ne sovpada z osnovno zgodbeno nitjo.

Izvedbeno šibka, pa Moja veja v sebi vseeno skriva nekaj dragocenih sporočil. Spodbuja k razmišljanju in pogovoru o ekologiji, o naravi, o naravnih pojavih in procesih, o naravnem ciklu in seveda o odnosu človeka do narave. Tematizira občutja izgube in žalosti skozi navidezno banalni primer izgube vaje, ki se deklice močno dotakne, kar bralcem sporoča, da izguba, ko jo občutijo ni zanemarljiva (da so njihova občutja pomembna) in da se lahko z njo soočijo aktivno in kreativno. To avtorica sporoča s procesom reciklaže veje, ko deklica in sosed ljubljen predmet, ki ne služi več svoji primarni funkciji, reciklirata, mu spremenita namen in iz njega izdelata nekaj novega, nekaj, kar bo deklici prav tako prinašalo veselje in hkrati ohranilo spomin na izvorni predmet. Ob tem tandem v svoj projekt vloži veliko potrpežljivosti, dela, sodelovanja in domišljije, kar so prav tako vrednote, ki jih avtorica želi precej nesporedno predati svojim bralcem.

IMG_0529

Najbolj simpatičen element slikanice je nedvomno lik soseda Frenka in odnos, ki ga z deklico vzpostavita. Ta odnos sicer ni popolnoma izpeljan, ostaja na površini, ampak bralec vseeno uspe zaznati toplino, s katero gospod Frenk pokaže zanimanje za dekličino žalost in ljubezen do veje in z njo deli svoje znanje in čas. Ta medgeneracijska nota in nežno prijateljstvo, ki se stke med njima, je najbolj dragocen del slikanice, ki sicer obravnava kar nekaj pomembnih tem, ampak izvedbeno ne presega ravni povprečnega slikaniškega izdelka.