Przemysław Wechterowicz in Marta Ludwiszewska: Kura ali jajce?

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Jajko czy kura?
Založba: KUD Sodobnost
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Peter Kuhar

IMG_0583

Slikanica Kura ali jajce? spremlja piščančkovo iskanje odgovora na zagonetno vprašanje: “Kaj je bilo prej, kura ali jajce?” Majhno pišče se neutrudno sprehaja po dvorišču od živali do živali in jih sprašuje, kaj one menijo o tej večni dilemi. Humorno besedilo je večinoma napisano v obliki dialogov, skozi katere ugotovimo, da ima vsaka izmed vprašanih živali svoj odgovor oz. odnos do postavljenega vprašanja in v dialog s piščetom vstopajo na različne načine. Maček in pes tako na primer menita, da odgovor ni ne eno in ne drugo, koza se vzdrži in molči, poljska miška postane tako napeta ob razmišljanju, da si izpuli »kar dve kocini iz brkov« itd. Na koncu piščanček vpraša še gospodarja, ki »pozna odgovore na vsa vprašanja.« Tudi gospodarju razmišljanje povzroči kar nekaj nelagodja. Pogovor med piščančkom in gospodarjem prekine gospodinja, ki svojega moža pokliče k večerji. Gospodar se konkretnemu odgovoru izogne in praskajoč po glavi zaključi, da »svet stoji … na mladih?« Pisatelj s tem ironizira položaj človeka, avtoriteto, ki smo ji pripisali zmožnost razmišljanja, katerega naj bi bila ostala bitja nezmožna.

IMG_0586

Piščanček se v svoji raziskavi dejansko sprašuje o svojem poreklu, o svojih koreninah in o svojih prednikih. Zanimivo in pozitivno je, da avtor v položaj spraševalca postavi žival in ne človeka, in povrhu še piščančka in ne odraslo kokoš ali petelina. Piščanček oz. mladič je tisti, ki odrasle pripravi do tega, da razmišljajo o svojem obstoju in tako odpre zanimivo medgeneracijsko debato. Pri tem je potrpežljiv in radoveden, do svojih sogovornikov pristopa z nekakšno Sokratovo metodo samospoznavanja skozi postavljanje vprašanj. S tem avtor nevsiljivo nagovarja bralca k podobni miselni vaji in poudarja pomen vztrajnosti pri iskanju Resnice. Bralca pa hkrati vabi k neustrašnemu (samo)spraševanju in večni radovednosti do sveta, v katerega je umeščen. Konec zgodbe ne pomeni konec razmišljanja, saj slikanica odgovora ne poda, odpre pa vprašanje in bralcem pusti, da nadalje sami iščejo odgovore. Konec tako ostane odprt in ponudi cikličen koncept časa, s katerim avtor posnema problematiko osrednjega vprašanja, ki ostaja (za enkrat) še nerešeno.

Slikanica je dovršena tako na vizualni kot na besedni ravni. Ilustracije pritegnejo, skorajda zahtevajo bralčevo pozornost in so pogumne kot piščančkovo vprašanje. Podobe so ploskovite, z intenzivnimi barvnimi poudarki v ozadju. V ospredje dvostranskih ilustracij je ilustratorka postavila izrazne, večinoma črno-bele risbe intervjuvancev in spraševalca. Vizualna podoba ima nekatere stripovske elemente in spominja na starinske, retro podobe iz preteklosti, ki nekoliko spominjajo na estetiko poljskega plakata.

Kura ali jajce? temelji na ideji, da je razmišljanje o odgovoru enako pomembno in razburljivo kot odgovor sam. Avtorja sta ustvarila prikupno, zabavno, filozofsko vznemirljivo delo, s katerim bralci razgibavajo svoje možganske celice, razmišljajo o tem, kdo/kaj smo (preden smo) in se preko personificiranih živali učijo potrpežljivosti, debatiranja in neustrašnosti.

Jan de Kinder: Se v gozdu bojiš, Veliki volk?

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Ben je bang in het bos, Grote Wolf?
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Stana Anželj

IMG_0592

Slikanica Se v gozdu bojiš, Veliki volk? belgijskega avtorja Jan de Kinderja opisuje pot Velikega volka in njegovega sina Malega volka skozi gozd. Veliki volk v gozdu povsod vidi in sliši nevarnosti, ob vsakem najmanjšem premiku in šumu se ustavi, posluša in paranoično pričakuje, da se bo zgodilo nekaj strašnega. Volkova potencirana previdnost skrbi za dobršen zalogaj situacijske komike. Sin ga ob tem miri, ga bodri, prevzame vlogo voditelja in skozi celotno pot ostaja glas razuma. Zdi se, da ni prvič, da je svojega očeta peljal na to pot. Mali volk si je namreč zadal prav posebno nalogo. Očeta želi pripeljati do srede jase, kjer stoji majhna rdeča hiška in kjer živita deklica z rdečo obleko in njena mama z rdečim ogrinjalom.

Slikanica vizualno podobo in besedni del gradi na podlagi kontrastov. Prvi očitni kontrast je viden v sami obravnavi volkov. Volkovi so v literaturi navadno predstavljeni kot strašljivi zlobneži s slabimi nameni. Volkova v slikanici pa sta nežna, ljubeča, krotka in nič kaj strašljiva. Ravno nasprotno; tokrat onadva ne povzročata strahu, ampak pred strahom bežita. Drug kontrast se kaže v razmerju med Velikim in Malim volkom. To dejstvo je uspešno prikazano tudi v ilustracijah, v katerih tudi vizualno zaznamo, kako je sin majhen v primerjavi s svojim velikim, a boječim očetom. Čeprav manjši in mlajši, je Mali volk tisti, ki je za razliko od svojega očeta pogumen, neustrašen in spodbuden: »Ne skrbi, očka, saj bom ob tebi.« »Še dobro,« odvrne Veliki volk, »da imam sina, ki se ničesar ne boji.« Oče je tisti, ki se, čeprav je večji in bolj izkušen, uči od svojega sina in mu dovoli, da ga vodi.

Vizualna podoba na trenutke sicer deluje statična in ponavljajoča, ampak je ta odločitev na mestu, saj poskuša avtor stopnjevati napetost, ki raste v skladu s premiki volkov po gozdu. Avtor to statičnost variira z uporabo različnih perspektiv in kompozicij. llustracije so najmočnejše v trenutkih, ko avtor prikazuje občutja, strah in napetost v telesni drži in obrazni mimiki oseb, kar mu uporaba oglja in krede dobro omogoči. Kolorit je temnejši, z občasnimi barvnimi poudarki, kar sovpada s celostnim vzdušjem zgodbe. Čustva so v slikanici tako večinoma posredovana skozi ilustracije in le minimalno skozi besede. Zdi se skoraj, da so strahovi Velikega volka tako veliki, tako intenzivni, tako neulovljivi in njemu samemu tako nejasni, da jih z besedami ne more opisati.

IMG_0594

Vrh slikanice, tako na vizualni kot na besedni ravni, predstavlja vrh očetovega strahu, zaradi katerega zapusti svojega sina in pobegne. Takrat pride do zanimivega preobrata v zgodbi, saj spoznamo, da se je Veliki volk prestrašil majhne deklice v rdeči obleki, v kateri prepoznamo aluzijo na Rdečo kapico. Takrat avtor še bolj banalizira in osmeši strahove Velikega volka. Mali volk in deklica sta očitno prijatelja in se na koncu sproščeno zapleteta v pomensko bogat pogovor: »Oči se še vedno boji tvoje mame.« »Ne vznemirjaj se. Moja mama je ista.« Mali volk se zahihita.« Po mojem je nekaj iz preteklosti.« Očitno si je tudi deklica zadala podobno nalogo kot Mali volk. Konec je še posebej izviren, saj postavi na glavo celotno zapuščino pravljice o Rdeči kapici. Volk in deklica, ki se nonšalantno družita sredi gozda in jesta hrano iz dekličine košare, medtem, ko njuna starša prestrašeno tekata naokrog, je vrhunski zaključek slikanice.

Osrednja tema slikanice je strah in njegova nepojasnljiva moč, da se prenaša skozi generacije. Avtor tej deterministični maniri odlično kljubuje s svojo preobraženo pravljico in z uporabo medbesedilnih navezav ter tako nakaže rešitev v novi generaciji, v mladih, ki prečkajo zamere, zgodbe in strahove svojih prednikov. Hkrati pa enkratno podpiše misel, da je strah votel, okrog ga pa nič ni.

Mireille Messier in Pierre Pratt: Moja veja

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The Branch
Založba: Založba Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik

IMG_0528

Moja veja je poučna slikanica o deklici, ki ji snežno neurje zlomi najljubšo vejo na njenem najljubšem drevesu. Pripoved o izgubi veje, ki je bila priljubljeno dekličino zatočišče in prostor, v katerem se je igrala, je napisana v prvoosebni obliki, kar je sicer precej neobičajna izbira za slikaniški format, naredi pa zgodbo veliko bolj osebno in bralcu dostopno: »Na tleh je bila veja, moja veja, tista, na kateri sem sedela, skakala iz nje, se igrala pod njo. Bila je moj grad, moje skrivališče, moja ladja …« Veja je simbol moči otroške domišljije, ki je nepričakovano ogrožena, dokler deklici ne pomaga starejši sosed, ki v zlomljeni veji prepozna potencial.

Ob pomoči soseda, deklica iz zlomljene veje izdela gugalnico in si tako ustvari nov domišljijski prostor. Slikanica je razen v izbiri pripovedovalca, v izbiri teme, načinu komuniciranja z bralcem in vizualni upodobitvi precej klasična in bi jo težko označili kot izstopajočo ali presežno. Besedilo je didaktično naravnano, jezikovno neizvirno in precej tradicionalno zasnovano. Ilustracije so klasične, predvidljive in posnemajo otroško risbo. Podobe so močnih barv, poudarjene z močno črno črto in precej statične. Nekateri prizori so izrisani kot pretirano strašljivi, podobno obrazna mimika likov, kar ne sovpada z osnovno zgodbeno nitjo.

Izvedbeno šibka, pa Moja veja v sebi vseeno skriva nekaj dragocenih sporočil. Spodbuja k razmišljanju in pogovoru o ekologiji, o naravi, o naravnih pojavih in procesih, o naravnem ciklu in seveda o odnosu človeka do narave. Tematizira občutja izgube in žalosti skozi navidezno banalni primer izgube vaje, ki se deklice močno dotakne, kar bralcem sporoča, da izguba, ko jo občutijo ni zanemarljiva (da so njihova občutja pomembna) in da se lahko z njo soočijo aktivno in kreativno. To avtorica sporoča s procesom reciklaže veje, ko deklica in sosed ljubljen predmet, ki ne služi več svoji primarni funkciji, reciklirata, mu spremenita namen in iz njega izdelata nekaj novega, nekaj, kar bo deklici prav tako prinašalo veselje in hkrati ohranilo spomin na izvorni predmet. Ob tem tandem v svoj projekt vloži veliko potrpežljivosti, dela, sodelovanja in domišljije, kar so prav tako vrednote, ki jih avtorica želi precej nesporedno predati svojim bralcem.

IMG_0529

Najbolj simpatičen element slikanice je nedvomno lik soseda Frenka in odnos, ki ga z deklico vzpostavita. Ta odnos sicer ni popolnoma izpeljan, ostaja na površini, ampak bralec vseeno uspe zaznati toplino, s katero gospod Frenk pokaže zanimanje za dekličino žalost in ljubezen do veje in z njo deli svoje znanje in čas. Ta medgeneracijska nota in nežno prijateljstvo, ki se stke med njima, je najbolj dragocen del slikanice, ki sicer obravnava kar nekaj pomembnih tem, ampak izvedbeno ne presega ravni povprečnega slikaniškega izdelka.