Mireille Messier in Pierre Pratt: Moja veja

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The Branch
Založba: Založba Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik

IMG_0528

Moja veja je poučna slikanica o deklici, ki ji snežno neurje zlomi najljubšo vejo na njenem najljubšem drevesu. Pripoved o izgubi veje, ki je bila priljubljeno dekličino zatočišče in prostor, v katerem se je igrala, je napisana v prvoosebni obliki, kar je sicer precej neobičajna izbira za slikaniški format, naredi pa zgodbo veliko bolj osebno in bralcu dostopno: »Na tleh je bila veja, moja veja, tista, na kateri sem sedela, skakala iz nje, se igrala pod njo. Bila je moj grad, moje skrivališče, moja ladja …« Veja je simbol moči otroške domišljije, ki je nepričakovano ogrožena, dokler deklici ne pomaga starejši sosed, ki v zlomljeni veji prepozna potencial.

Ob pomoči soseda, deklica iz zlomljene veje izdela gugalnico in si tako ustvari nov domišljijski prostor. Slikanica je razen v izbiri pripovedovalca, v izbiri teme, načinu komuniciranja z bralcem in vizualni upodobitvi precej klasična in bi jo težko označili kot izstopajočo ali presežno. Besedilo je didaktično naravnano, jezikovno neizvirno in precej tradicionalno zasnovano. Ilustracije so klasične, predvidljive in posnemajo otroško risbo. Podobe so močnih barv, poudarjene z močno črno črto in precej statične. Nekateri prizori so izrisani kot pretirano strašljivi, podobno obrazna mimika likov, kar ne sovpada z osnovno zgodbeno nitjo.

Izvedbeno šibka, pa Moja veja v sebi vseeno skriva nekaj dragocenih sporočil. Spodbuja k razmišljanju in pogovoru o ekologiji, o naravi, o naravnih pojavih in procesih, o naravnem ciklu in seveda o odnosu človeka do narave. Tematizira občutja izgube in žalosti skozi navidezno banalni primer izgube vaje, ki se deklice močno dotakne, kar bralcem sporoča, da izguba, ko jo občutijo ni zanemarljiva (da so njihova občutja pomembna) in da se lahko z njo soočijo aktivno in kreativno. To avtorica sporoča s procesom reciklaže veje, ko deklica in sosed ljubljen predmet, ki ne služi več svoji primarni funkciji, reciklirata, mu spremenita namen in iz njega izdelata nekaj novega, nekaj, kar bo deklici prav tako prinašalo veselje in hkrati ohranilo spomin na izvorni predmet. Ob tem tandem v svoj projekt vloži veliko potrpežljivosti, dela, sodelovanja in domišljije, kar so prav tako vrednote, ki jih avtorica želi precej nesporedno predati svojim bralcem.

IMG_0529

Najbolj simpatičen element slikanice je nedvomno lik soseda Frenka in odnos, ki ga z deklico vzpostavita. Ta odnos sicer ni popolnoma izpeljan, ostaja na površini, ampak bralec vseeno uspe zaznati toplino, s katero gospod Frenk pokaže zanimanje za dekličino žalost in ljubezen do veje in z njo deli svoje znanje in čas. Ta medgeneracijska nota in nežno prijateljstvo, ki se stke med njima, je najbolj dragocen del slikanice, ki sicer obravnava kar nekaj pomembnih tem, ampak izvedbeno ne presega ravni povprečnega slikaniškega izdelka.