Sally Pomme Clayton in Rhiannon Sanderson: Kralj z umazanimi nogami

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The King with Dirty Feet
Založba: Zala
Leto izdaje: 2018
Prevod: Mateja Sužnik

IMG_1529.jpg

Sally Pomme Clayton, avtorica besedila slikanice Kralj z umazanimi nogami, je pripovedovalka zgodb. To dejstvo za nastanek slikanice ni zanemarljivo, saj je tkivo slikanice spleteno na tak način, kot ga lahko splete samo nekdo, ki je imel stik z ljudskimi zgodbami in ki pozna njihovo naravo. Sally Pomme Clayton je staro indijsko zgodbo o nastanku čevljev priredila tako, da je ohranila tradicionalne, brezčasne prvine preprostega pripovedovanja zgodb in njihovo arhetipskost, hkrati pa je pravljico zapisala tako, da je zanimiva, zabavna in privlačna za sodobnega bralca.

Kralj z umazanimi nogami je zgodba o indijskem kralju, ki ima v nasprotju z lepoto, ki sestavlja njegovo kraljestvo, precej močno značilnost; ne mara se umivati, zato precej zaudarja: »Smrdel je pod pazduhami, med prsti, za ušesi in iz nosu. Bil je najbolj smrdeč kralj vseh časov.« Tako je zaudarjal, da so se ga vsi izogibali, še njegov osebni služabnik Gabu se mu ni rad približal. »Nekega dne je smrad postal nadležen celo kralju samemu!« Takrat se je končno odločil, da je čas za kopel. Njegovo odločitev so prebivalci kraljestva sprejeli z velikim začudenjem in navdušenjem. Ko se je kralj temeljito umil, je s čistimi nogami stopil na tla in njegove noge so se ponovno umazale. Razdražen je služabniku Gabuju naročil, naj se znebi vse umazanije, da bodo njegove noge lahko ostale čiste. Če mu v treh dneh ne uspe izvršiti ukaza, ubogega Gabuja čaka smrtna kazen. Gabujevo razmišljanje je logično in preprosto, zato prvi dan ugotovi, da »če je kaj umazano … je to treba zdrgniti«. Prvi načrt se izjalovi, saj prah napolni zrak celotnega kraljestva. Drugi dan Gabu razmišlja o tem, da »če je nekaj umazano … je to treba umiti«. Že drugič zapovrstjo se načrt ne posreči; tokrat voda zalije celotno področje. Tretji dan, ko se Gabuju čas že izteka in mu že zmanjkuje idej, razmišlja, da »če je nekaj umazano …. je to treba prekriti«. S skupnimi močmi podaniki sešijejo ogromno preprogo, ki se razteza po celem kraljestvu. Takrat je kralj zadovoljen in Gabu si lahko končno oddahne, vse dokler ne pristopi stari modrec, ki pripomni, da preproga onemogoča rastlinam, da bi rasle, zato tudi ljudje in živali ne bodo imeli hrane. Starec ponudi preprosto rešitev: iz dveh krpic blaga sešije čevlje, ki kraljeve noge ščitijo pred umazanijo.

fullsizeoutput_ff0

Priredba indijske pravljice je sicer primarno zgodba o nastanku čevljev, v sebi pa skriva še mnoge druge modrosti. Je, podobno kot slovenski Jurij Muri, slikanica, ki čisto preprosto govori o osebni higieni. Je pa, na drugi ravni, tudi zgodba o kraljevi oz. avtoritativni krutosti, vzvišenosti in nečimrnosti, ki je egocentrična in ki se ne ozira na svet okrog sebe. Je zgodba o modrosti, ki lahko izvira iz različnih virov in o moči razmišljanja ter človeške iznajdljivosti. Pisateljica je v besedilu, ki je v odličnem sozvočju z ilustracijami, ohranila nekatere tipične pravljične prvine; pojavijo se pravljična števila, besedna in situacijska ponavljanja, kontrasti itd. Celotna atmosfera barvitega indijskega kraljestva dobro odzvanja tudi v likovni podobi. Ilustracije Rhiannon Sanderson so enostavne, ampak hkrati vsebujejo dovolj zanimivih podrobnosti in situacij, ki bodo zaposlile domišljijo mladih bralcev. Še posebej simpatičen je prizor smrdljivega kralja, ki se umiva v reki in se ob tem igra s plavalnimi račkami, barčico in milnimi mehurčki.

Ulf Nilsson in Eva Eriksson: Ko sva bila sama na svetu

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: När vi var ensamma i världen
Založba: Založba Zala
Leto izdaje: 2018
Prevod: Danni Stražar

IMG_0526

Švedski pisatelj mladinske literature Ulf Nilsson in ilustratorka Eva Eriksson sta bila za svoje ustvarjanje že večkrat nagrajena s strani stroke in s strani bralcev. Še posebej Nilsson, bivši predsednik Švedske akademije za otroško literaturo, ki je do sedaj napisal okrog 100 knjig za otroke, v katerih pogosto obravnava temo strahov in v svojih delih govori o potrebi po zaščiti nekoga, ki je šibkejši od nas, je s svojimi otroškimi uspešnicami pronical tudi v svet filma, opere, gledališča in televizije. V slovenščino je prevedena zgolj slikanica Ko sva bila sama na svetu, ki pa nekako ne zmore upravičiti slovesa, ki ga ima tandem v slikaniškem prostoru.

Ko sva bila sama na svetu je zgodba o dečku, ki se nekega dne v vrtcu nauči uporabljati uro. Prepričan, da je ura tri, se izmuzne iz vrtca in čaka očeta, da pride ponj. Ker se oče ne prikaže, se sam odpravi domov. Ugotovi, da je hiša prazna in da staršev ni nikjer. Žalosten in prestrašen sam sebe prepriča, da so starši umrli in da jih je najverjetneje povozil tovornjak. Zaskrbljen se spomni na mlajšega bralca, ki ga najde na peskovniku, kjer se brezskrbno igra z otroki iz vrtca. Spozna, da je, glede na situacijo, zdaj on tisti, ki mora poskrbeti zase in za bratca. »Nisem mu smel pokazati, kako strašno je vse skupaj. Tudi bratec bi se razžalostil.« Pogoltne svojo žalost in se odloči, da bo bratu poskušal poustvariti življenje, ki ga je vajen. Prevzame vlogo skrbnega odraslega in posnema tisto, kar se je naučil in videl pri svojih starših. Bratcu poskuša ustvariti občutek varnosti ter mu zagotoviti hrano in zabavo. Iz starih palic in desk zato zgradita bivališče, iz škatle ustvarita televizijo, od soseda pa si izposodita nekaj sestavin, s katerimi si hočeta potešiti željo po piškotih. Na koncu, ko skozi reže lesene hiške pokukata obraza njunih staršev, se izkaže, da je šlo zgolj za velik nesporazum, da je deček narobe prebral uro in se predčasno izmuznil iz vrtca.

fullsizeoutput_1061.jpeg

Slikanica je napisana skozi oči prvoosebnega pripovedovalca, kar sicer v slikaniškem formatu ni pogosto. Ta otroška perspektiva bralcu omogoča, da lažje razume dečkova razmišljanja in dejanja. Ulf Nilsson brez zadržkov tematizira dva tabuja, ki se ju pisatelji otroških slikanic običajno izogibajo – strah in smrt. Izbira teme je sicer dobra in pogumna, izvedbeno pa je slikanica šibkejša. Nilssonovo besedilo je precej enodimenzionalna in nekoliko nerodno napisana zgodba o konceptu časa, našem odnosu do časa, o prevzemanju odgovornosti, o iznajdljivosti, skrbi za drugega in o bratski ljubezni. Je tudi zgodba o strahu pred izgubo in o strahu pred tem, da ostanemo sami. Teme, ki jih obravnava, so sicer absolutno univerzalne in pomembne, je pa sama situacija v katero Nilsson postavi svoje junake, da bi te teme predstavil, precej neverjetna in nekoliko naivna – predšolski otrok, ne da bi kdo opazil, odtava iz vrtca in brez težav pobere še svojega mlajšega bratca, s katerim se nato nekaj časa smukata naokrog po domači četrti in ki celo ne vzbudita nobenega suma pri sosedu, ko jima ta brez vprašanj posodi nekaj hrane. Problematični so tudi nekateri pretirano sentimentalni deli, pod vprašaj pa lahko postavimo tudi odnos med besedilom in ilustracijami. Te so mehke, izrisane s svinčnikom ter barvicami, ampak so tudi precej ponavljajoče in nekako tečejo mimo besedila in z njim ne najdejo potrebnega sozvočja. Zato, sicer z nekaterimi dobrimi idejnimi zasnovami, Ko sva bila sama na svetu, ne ponudi nič novega in ničesar presežnega.

Mireille Messier in Pierre Pratt: Moja veja

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The Branch
Založba: Založba Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik

IMG_0528

Moja veja je poučna slikanica o deklici, ki ji snežno neurje zlomi najljubšo vejo na njenem najljubšem drevesu. Pripoved o izgubi veje, ki je bila priljubljeno dekličino zatočišče in prostor, v katerem se je igrala, je napisana v prvoosebni obliki, kar je sicer precej neobičajna izbira za slikaniški format, naredi pa zgodbo veliko bolj osebno in bralcu dostopno: »Na tleh je bila veja, moja veja, tista, na kateri sem sedela, skakala iz nje, se igrala pod njo. Bila je moj grad, moje skrivališče, moja ladja …« Veja je simbol moči otroške domišljije, ki je nepričakovano ogrožena, dokler deklici ne pomaga starejši sosed, ki v zlomljeni veji prepozna potencial.

Ob pomoči soseda, deklica iz zlomljene veje izdela gugalnico in si tako ustvari nov domišljijski prostor. Slikanica je razen v izbiri pripovedovalca, v izbiri teme, načinu komuniciranja z bralcem in vizualni upodobitvi precej klasična in bi jo težko označili kot izstopajočo ali presežno. Besedilo je didaktično naravnano, jezikovno neizvirno in precej tradicionalno zasnovano. Ilustracije so klasične, predvidljive in posnemajo otroško risbo. Podobe so močnih barv, poudarjene z močno črno črto in precej statične. Nekateri prizori so izrisani kot pretirano strašljivi, podobno obrazna mimika likov, kar ne sovpada z osnovno zgodbeno nitjo.

Izvedbeno šibka, pa Moja veja v sebi vseeno skriva nekaj dragocenih sporočil. Spodbuja k razmišljanju in pogovoru o ekologiji, o naravi, o naravnih pojavih in procesih, o naravnem ciklu in seveda o odnosu človeka do narave. Tematizira občutja izgube in žalosti skozi navidezno banalni primer izgube vaje, ki se deklice močno dotakne, kar bralcem sporoča, da izguba, ko jo občutijo ni zanemarljiva (da so njihova občutja pomembna) in da se lahko z njo soočijo aktivno in kreativno. To avtorica sporoča s procesom reciklaže veje, ko deklica in sosed ljubljen predmet, ki ne služi več svoji primarni funkciji, reciklirata, mu spremenita namen in iz njega izdelata nekaj novega, nekaj, kar bo deklici prav tako prinašalo veselje in hkrati ohranilo spomin na izvorni predmet. Ob tem tandem v svoj projekt vloži veliko potrpežljivosti, dela, sodelovanja in domišljije, kar so prav tako vrednote, ki jih avtorica želi precej nesporedno predati svojim bralcem.

IMG_0529

Najbolj simpatičen element slikanice je nedvomno lik soseda Frenka in odnos, ki ga z deklico vzpostavita. Ta odnos sicer ni popolnoma izpeljan, ostaja na površini, ampak bralec vseeno uspe zaznati toplino, s katero gospod Frenk pokaže zanimanje za dekličino žalost in ljubezen do veje in z njo deli svoje znanje in čas. Ta medgeneracijska nota in nežno prijateljstvo, ki se stke med njima, je najbolj dragocen del slikanice, ki sicer obravnava kar nekaj pomembnih tem, ampak izvedbeno ne presega ravni povprečnega slikaniškega izdelka.

Oren Lavie in Wolf Erlbruch: Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The Bear Who Wasn’t There and the Fabulous Forest
Založba: Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik

IMG_0478

Nekega dne se Pršici zahoče praskanja. Iz praskajoče Pršice zraste Medved – Medved, ki ga prej še ni bilo. V žepu najde listič, na katerem piše: »Si ti jaz?« in v nadaljevanju opazi dodatna navodila, ki mu lahko pomagajo pri iskanju odgovora na to vprašanje: »1. Sem zelo prijazen medved. 2. Sem srečen medved. 3. Sem tudi zelo čeden medved.« Medved se poda na pot skozi razraščajoči gozd, da bi ugotovil, ali je on res on. Na svoji poti sreča Učinkovito kravo, Lenega zelenca, Predzadnjega pingvina in Želvo Taksi, ki mu pomagajo pri njegovem iskanju. Nenavadno eksistencialno naravnano slikanico Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd je napisal izraelski pisatelj, režiser in glasbenik Oren Lavie. Pomensko odprto besedilo je mojstrsko nadgradil nemški ilustrator Wolf Erlbruch. Slikanica je mojstrovina o bivanju, o različnih vrstah obstajanja, o odnosu posameznika do okolja, v katerega je vpet. Čudovito prevprašuje misel, ali obstajamo samo v relaciji do drugega, ali nas mora nekdo drug videti, da obstajamo. Je slikanica o iskanju samega sebe; o iskanju in uživanju v »lastni tišini«, kot to imenuje Medved.

IMG_0480

Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd je izstopajoč primer kakovostne »filozofske slikanice«, ki se naslanja na nonsensno izročilo Milnejevega Medveda Puja in Carrollove Alice v Čudežni deželi. Lavie jezik slikanice gradi na podlagi abstrakcije in odprtih pomenskih ter interpretacijskih prostorov, zaradi katerih slikanica zahteva aktivnega bralca in nedvomno deluje kot naslovniško odprto delo. Avtorja bralca sproščeno in s humorjem vodita skozi proces Medvedovega udejanjenja, samoiskanja in na koncu individualizacije. Večina humornih elementov se rodi ob igranju z dobesednim in prenesenim pomenom. Kljub vsesplošni prismuknjenosti, slikanica ohranja osnovne pravljične in mitološke elemente. Medvedova pot je pot iniciacije, rasti, spreminjanja in učenja o samem sebi. Skozi različne stopnje samoprepoznavanja ga vodijo »pomočniki« oz. liki, ki jih Medved sreča na poti skozi Gozd. Medvedovo večstopenjsko iskanje se najprej ustavi pri prevpraševanju njegovih značajskih lastnosti (»1. Sem zelo prijazen medved.«), nato se premakne na njegova občutja (»2. Sem srečen medved.«) in šele na koncu se ustavi pri njegovi vizualni podobi, ko se na zadnji postaji zagleda v ogledalu in ki je nekako pogojena s prvima dvema stopnjama (»3. Sem tudi zelo čeden medved.«). Medved je torej čeden, tudi zato, ker je prijazen in ker je srečen. S tem Lavie zgradi zanimivo hierarhijo lastnosti, ki sestavljajo Medvedov obstoj. Znotraj svoje poti Medved ob interakciji z drugimi raziskuje svoj prostor v kontekstu sobivanja z drugimi in ob tem odkriva različne druge nianse lastnega bivanja in razmišljanja. Ugotovi na primer, da lahko razmišlja tudi o Niču, da lahko šteje tudi s pridevniki in ne samo s števili. Ko se tako premika skozi Gozd in razmišlja »ali je boljše, da si prvi, ali da si zadnji, kadar si čisto sam« in ugotavlja, da »bolj gledam, manj vem, ali drevesa in rože rastejo, medtem ko ne gledam«, mu na koncu vendarle uspe priti v »dom medveda, ki ga prej še ni bilo« in ko potihem vstopi, da sam sebe ne zbudi, se vendarle najde.

Ilustracije so, tako kot besedilo, neobičajne, domišljijsko navdihujoče in odlično komunicirajo z zgodbo. Erlbruch je uporabil mešano tehniko, s katero mu je uspelo ustvariti očarljivo podobo medveda, kakršnega ne najdemo pogosto v slikanicah. Kolorit ilustracij je temen, ilustrator posega po močnih barvnih kontrastih in podobe gradi večplastno. Še posebej zanimiva je podoba razraščajočega se Gozda, ki se zdi, da obstaja samo za Medveda in da postaja vedno bolj gost in poraščen, globlje kot se po njem premika.

V mladinski literaturi redko naletimo na tako pogumen in dobro izpeljan primer slikanice, ki je ne samo idejno bogata in interpretacijsko odprta, ampak tudi vizualno navdihujoča. Medved, ki ga ni bilo, in čarobni gozd je zgodba o iskanju, o raziskovanju samega sebe, o umeščanju sebe v svet, ki nas obdaja. Ena izmed njenih odlik je tudi, da nagovarja tako mlajše kot tudi odrasle bralce, spodbuja k pogovoru, odpira množico tem in nagovarja h kreativnemu branju.

Jo Ellen Bogart in Sydney Smith: Beli muc in menih

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The White Cat and the Monk
Založba: Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik

IMG_0537

V 9. stoletju je neznani irski menih na rob rokopisa v nemški opatiji Reichenau zapisal pesem o belem mačku z imenom Pangur Bán. Staroirsko pesem, ki je navdihnila tudi ustvarjalce animiranega filma Skrivnost iz Kellsa, je kanadska pisateljica Jo Ellen Bogart v sodelovanju z ilustratorjem Sydney Smithom priredila v slikaniško obliko.

Slikanica Beli muc in menih se nanaša na nežno, meditativno zgodbo o menihu in njegovem mačku. Maček in menih sta sostanovalca in tovariša, ki sobivata v preprostem samostanskem okolju. Menih svoj čas posveča preučevanju rokopisov, maček iskanju hrane. V tem kontekstu sta oba iskalca, oba v zamaknjenosti, zatopljenosti in kontemplativnosti iščeta tisto, kar je zanju pomembno – tisto, kar je v samem bistvu njune narave in raziskujeta tisto, kar potrebujeta za preživetje. Menihovo bistvo je popolnoma podrejeno iskanju znanja; išče duševno hrano, mačkova narava stremi k fizični potešenosti, k iskanju plena. Ob tem se oba urita v potrpežljivosti in koncentraciji. Njuno iskanje je postavljeno v prostor, ki jima zagotavlja popolne pogoje za samouresničevanje njunih potreb; je prostor izolacije, samote, tišine in prostor, v katerega zunanji svet ne posega. Tam se lahko nemoteno predajata naravi, umetnosti in duhovnosti.

Njun odnos je zgrajen po pravilu medsebojnega spoštovanja in svobode izražanja. Nihče od njiju ne posega po svobodi drugega. Ta svoboda je odlično izražena tudi v vizualni podobi slikanice. Podobe so zračne, preproste, dvodimenzionalne, postavljene na kontrastih in na posnemanju srednjeveške estetike. Ilustracije so pastelnih barv, izrisane z vodenkami in očrtane s črnilom. Posebni vizualni dodatek je tudi samo besedilo, napisano s kaligrafsko pisavo, naslanjajoč se na podobo iluminiranih srednjeveških rokopisov. Podobe so pogosto kadrirane in premišljeno ujamejo atmosfero zgodbe. Ilustrator gradi slikovno plat slikanice na podlagi estetike časa, ki je sicer zgodovinski, pretekli čas, ampak nanj gleda s posebno nostalgijo in naklonjenostjo, kar zagotovo pritegne tudi bralca. Posebej zanimive so ilustracije, v katerih ilustrator bralcem pokaže rokopise, ki jih menih proučuje. V njih se namreč pojavijo ornamentirane sličice meniha in mačka, kar slikanici prinese še eno raven branja in samoreferenčnosti. Vizualni del je nedvomno odlična predstavitev znanega tandema, po izvirniku prirejeno besedilo pa izgubi nekaj svojega izhodiščnega šarma. Pisateljica sicer zvesto sledi izvirni pesmi; obdrži vse glavne motive in ideje, zdi se pa, da bi slikanica pridobila še dodatno vrednost, če bi bralcu ponudila izvirno pesem.

IMG_0538

Beli muc in menih je navidezno preprosta slikanica o tovarištvu med človekom in živaljo, o spoštovanju, s katerim sta zgradila odnos, v katerem sta popolnoma svobodna kot posameznika, a hkrati medsebojno povezana kot sopotnika. V svoji minimalistični besedni in vizualni poetiki pa slikanica skriva še druga bogata sporočila. Obravnava pomen vrednot, kot so znanje, potrpežljivost in duhovnost. Pri tem v ospredje postavlja eno osrednjih človeških lastnosti – radovednost, ki je podlaga za večno človeško željo po raziskovanju, za večno iskanje odgovorov. Avtorja bralcem predstavita svet tišine, potrpežljivosti, enakovrednega in spoštljivega prijateljstva ter jih uspešno nagovarjata k večni radovednosti.