David Litchfield: Medved in klavir

SLIKANIŠKE DEJAVNOSTI

*V času izrednih razmer zaradi širjenja novega koronavirusa so nekatere slovenske založbe, spletne knjižnice in literarni portali bralcem omogočili dostop do nekaterih elektronskih knjižnih izdaj. Čeprav so vrata knjižnic in knjigarn zaprta, lahko najmlajšim bralcem tako vseeno ponudimo dostop do literature.
Rubrika »Slikaniške dejavnosti« predstavlja nekaj slikanic iz nabora knjig, ki so trenutno prosto dostopne na spletu. Vsaki recenziji slikanice sledijo predlogi za različne dejavnosti, ki jih lahko z otroki izvajamo po branju.
Ostanite doma in ostanite obkroženi s knjigami!


Izvirni naslov: The Bear and the Piano
Založba: Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik
Dostop do e-knjige: https://zalozba-zala.si/brezplacne-eknjige/

9789616994217_500

Nekega dne medved sredi gozdne jase zagleda nekaj nenavadnega, nekaj, česar ne zna poimenovati. Ugotovi, da če se dotakne tipk tega neznanega predmeta, lahko iz njega izvabi zvoke. Ker s predmetom na začetku ne zna rokovati, so zvoki najprej neprijetni, kar pa medveda ne ustavi. Ta nenavadna reč ga začne tako zanimati, da se k njej radovedno in potrpežljivo vrača kar nekaj let. Sčasoma zvoki postajajo vedno bolj prijetni, medved pa v igranju vedno bolj uživa in sanjari o svetu onstran gozdnih meja. Nekega večera se na gozdni jasi znajdeta deklica in njen oče, prepoznata medvedov talent, pojasnita mu, da se ta čudna reč imenuje klavir, zvok, ki ga proizvaja, pa glasba. Prepričata ga, naj skupaj z njima odide v mesto, kjer bo zagotovo zaslovel. Nekoliko oklevajoč, medved vendarle zapusti dom in se poslovi od svojih zvestih medvedjih poslušalcev. Medvedjega pianista v mestu res sprejmejo z velikim navdušenjem, medved pa, kljub vsem nagradam in slavi, sčasoma začne pogrešati domači gozd in svoje prijatelje. »Ampak ko je pozno zvečer legal v posteljo, je medveda nekaj stiskalo pri srcu.« Odloči se, da se bo vrnil, a ga je strah, kako ga bodo sprejeli njegovi prijatelji. Izkaže se, da je bil njegov strah zaman. Sprejmejo ga namreč s toplino, odprtih rok in z veliko mero ponosa.

Slikanica Medved in klavir Davida Litchfielda sledi nekaterim pravljičnim strukturam. Glavni junak se odpravi na pot odkrivanja, odraščanja in osebnostne rasti. Ko se vrne, je spremenjen, obogaten z novim znanjem, uvidom in izkušnjami. Skozi to pravljično strukturo avtor spretno in subtilno raziskuje pot glasbenika, vse od začetnih trenutkov spoznavanja z glasbilom in učenja, do občutij slave in vseh posledic, ki jih ta prinese. Pri tem Litchfield obdela različne stopnje medvedovega procesa (samo)spoznavanja. Te pa lahko z lahkoto prenesemo na proces odraščanja. Pri odkrivanju samega sebe, svojih talentov in sveta, ki ga obdaja, se mora medved naučiti, kako sprejeti ter razumeti občutja zadovoljstva, strahu, domotožja, osamljenosti, odobravanja, ponosa itd. Zgodba o medvedu in njegovi ljubezni do igranja na klavir pa ni samo zgodba o moči umetnosti, s katero kosmati junak pozitivno vpliva na svoje poslušalce, tudi ni samo zgodba o potrpežljivosti, o volji do učenja in o tem, kako se trud obrestuje. Je tudi zgodba o izgubljenosti, o potrebi po pripadanju, o prijateljstvu, o lepoti korenin, o varnosti in toplini, ki jo čutimo v prostoru, ki ga imenujemo dom. Govori o odhajanju in vračanju domov, o iskanju doma in o iskanju ravnotežja med tem, kako se izpopolniti in postati najboljša verzija samega sebe in pri tem ne pozabiti, od kod izhajamo in kaj nam je zares pomembno. Avtor se tako ne boji poseči tudi po nekaterih temnejših tonih. Medveda pošlje na vrh, kjer spozna najslajše trenutke vsesplošnega odobravanja, ampak ga hkrati sooči tudi z žalostnimi trenutki izgubljenosti in osamljenosti.

To se kaže tudi na ravni ilustracij, ki zagotovo nadgradijo nekoliko predvidljiv potek in razplet zgodbe. Še posebej na vizualni ravni se Litchfield premišljeno posveti podajanju vsebine. Ta je še bolj bogata skozi podobe, ki so tako natančno in dramaturško logično osmišljene, da bi slikanica brez težav delovala tudi popolnoma brez besed. Avtor ostaja dosleden in zgovoren na ravni izbire barv in kompozicijskih rešitev ter tako bralcu ponudi bogato vizualno podobo, ki podčrtava medvedova občutja in sledi njegovi poti sanjarjenja, iskanja, odhajanja, spoznanja ter vračanja. Medveda v prostoru gozda, kjer se prvič spozna z glasbo in kjer se čuti varnega in obdanega s prijatelji, obkroži s toplimi barvami narave in nežnimi svetlobnimi poudarki. Ko iz gozda odide, ga v skladu s pravljičnimi zakoni, s čolnom pošlje čez reko, čez liminalni prostor, iz znanega v neznano. Na drugi strani, torej v območju novega in drugačnega, ga obleče v elegantno, črno opravo. V mestnem okolju ga prav tako obda s temnejšimi barvami, ilustracije pa napolni z množicami ljudi in nebotičniki in ga nato, še bolj zgovorno, izolira od tega pretiranega sveta in ga prikaže, kako osamljen in sam zre na mesto in se v mislih vrača nazaj v preteklost, nazaj v gozd, nazaj domov in nazaj k prijateljem. Skromen in ponižen se vrne nazaj v zemeljske barve, v prostor narave, kamor čuti, da spada. Predzadnja dvostranska ilustracija brez besedila, kjer vidimo medveda, kako igra »za najpomembnejše občinstvo«; torej za tiste, ki so ga podprli ob odhodu, ki so ga čakali ob prihodu in so se učili iz njegovih izkušenj ter poslušali njegovo glasbo na takšen način, kot si je medved želel, da bi bila slišana, je še posebej ganljiva. Pomensko polna vizualna podoba slikanice je tako ravno tisto, zaradi česar Medved in klavir ni samo še ena slikanica o medvedu.


IZTOČNICE ZA POGOVOR

  • Teme za pogovor: glasba, medvedi, prijateljstvo, gozd, mesto, slava, dom in domotožje itd.
  • S skupnimi močmi obnovimo zgodbo ali pa otrokom pustimo, da sami pripovedujejo o tistem, kar se jim je najbolj vtisnilo v spomin.
  • Nagovorimo jih, da poskušajo z besedami opisati ilustracije. Katera ilustracija je njihova najljubša in zakaj? Katere barve opazijo? Kje se zgodba dogaja in kako so ti prostori naslikani? Kako je naslikan gozd? Kako je naslikano mesto? Se barve in podobe gozda ter mesta razlikujejo? Kakšen je medved? Otroci opišejo medvedove telesne značilnosti.
  • Medved je glasbenik. Uri se v igranju klavirja. Kako se medved uči igranja? Je pri tem vztrajen? Kako se počuti, ko igra na klavir? Kako se drugi počutijo, ko poslušajo njegovo igranje? Ali tudi otroci igrajo na kakšno glasbilo? Katero je njihovo najljubše glasbilo? Radi poslušajo glasbo? Imajo najljubšo pesem ali najljubšega glasbenika?
  • Kosmati pianist iz slikanice ima kar nekaj zvestih prijateljev. Mislite, da jih medved pogreša, ko odide od doma? Kako ga prijatelji sprejmejo, ko se vrne? Kaj pomeni biti dober prijatelj? Kaj si želimo od prijateljev in kaj lahko ponudimo drugim kot dobri prijatelji?
  • Velik del zgodbe se odvija v gozdu. Opišite gozdno jaso, drevesa in živali, ki tam živijo. Pogovarjamo se o gozdnih rastlinah in živalih. Poskusimo opisati, katere zvoke lahko slišimo v gozdu. Kako se obnašamo, ko odidemo v gozd? Kako lahko poskrbimo za čistost gozdov okrog nas?
  • Mesto, v katero medved prispe, je zelo drugačno od gozda. Kako se gozd in mesto razlikujeta? Kako ljudje v mestu sprejmejo medveda? Kako se medved v mestu počuti? Kakšne so značilnosti mest?
  • Medved postane slaven glasbenik. Ga slava spremeni? Kaj pomeni biti slaven? Kakšne so pozitivne in negativne posledice slave? Bi tudi otroci radi postali slavni?
  • Zakaj začne medved pogrešati dom? Kaj nam pomeni dom? Kako se počutimo, ko smo doma? Kdo in kaj predstavlja dom? Kdaj čutimo domotožje? Kako se z domotožjem soočiti?

PREDLOGI ZA DEJAVNOSTI

  • Otroci na podlagi prizorov iz slikanice narišejo medveda v različnih situacijah: medved v gozdu, medved v mestu, medved za klavirjem in medved s svojimi medvedjimi prijatelji.
  • Ko medved zaslovi, o njem pišejo v časopisih, njegov obraz se pojavlja na reklamnih panojih, naslovnicah revij. Predstavljajmo si, da smo novinarji in sami pripravimo nekaj takšnih člankov, plakatov in naslovnic o medvedu, ki zna igrati na klavir.
  • Napišimo pismo, ki bi ga medved lahko poslal svojim prijateljem iz mesta. Kaj bi napisal v pismu? Kako bi svojim medvedjim prijateljem pripovedoval o svojih pustolovščinah?
  • Na spletu poiščimo zvočne posnetke klavirske glasbe. Klavirske skladbe poslušajmo in se pogovarjajmo o slišanem.
  • Na spletu ali domači knjižnici poiščimo informacije in/ali poučne knjige o medvedih. Ste že kdaj videli medveda v naravi ali živalskem vrtu? Poiščimo fotografije medvedov na spletu in v knjigah. Poučimo se o njihovih vedenjskih ter telesnih značilnostih in o načinih prehranjevanja, razmnoževanja, prezimovanja itd.
  • Pogledamo napovednik za kratki animirani film, ki je nastal na podlagi slikanice in se pogovarjajmo o videnem:https://www.youtube.com/watch?v=J6eNg8oFcLg

Sally Pomme Clayton in Rhiannon Sanderson: Kralj z umazanimi nogami

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The King with Dirty Feet
Založba: Zala
Leto izdaje: 2018
Prevod: Mateja Sužnik

IMG_1529.jpg

Sally Pomme Clayton, avtorica besedila slikanice Kralj z umazanimi nogami, je pripovedovalka zgodb. To dejstvo za nastanek slikanice ni zanemarljivo, saj je tkivo slikanice spleteno na tak način, kot ga lahko splete samo nekdo, ki je imel stik z ljudskimi zgodbami in ki pozna njihovo naravo. Sally Pomme Clayton je staro indijsko zgodbo o nastanku čevljev priredila tako, da je ohranila tradicionalne, brezčasne prvine preprostega pripovedovanja zgodb in njihovo arhetipskost, hkrati pa je pravljico zapisala tako, da je zanimiva, zabavna in privlačna za sodobnega bralca.

Kralj z umazanimi nogami je zgodba o indijskem kralju, ki ima v nasprotju z lepoto, ki sestavlja njegovo kraljestvo, precej močno značilnost; ne mara se umivati, zato precej zaudarja: »Smrdel je pod pazduhami, med prsti, za ušesi in iz nosu. Bil je najbolj smrdeč kralj vseh časov.« Tako je zaudarjal, da so se ga vsi izogibali, še njegov osebni služabnik Gabu se mu ni rad približal. »Nekega dne je smrad postal nadležen celo kralju samemu!« Takrat se je končno odločil, da je čas za kopel. Njegovo odločitev so prebivalci kraljestva sprejeli z velikim začudenjem in navdušenjem. Ko se je kralj temeljito umil, je s čistimi nogami stopil na tla in njegove noge so se ponovno umazale. Razdražen je služabniku Gabuju naročil, naj se znebi vse umazanije, da bodo njegove noge lahko ostale čiste. Če mu v treh dneh ne uspe izvršiti ukaza, ubogega Gabuja čaka smrtna kazen. Gabujevo razmišljanje je logično in preprosto, zato prvi dan ugotovi, da »če je kaj umazano … je to treba zdrgniti«. Prvi načrt se izjalovi, saj prah napolni zrak celotnega kraljestva. Drugi dan Gabu razmišlja o tem, da »če je nekaj umazano … je to treba umiti«. Že drugič zapovrstjo se načrt ne posreči; tokrat voda zalije celotno področje. Tretji dan, ko se Gabuju čas že izteka in mu že zmanjkuje idej, razmišlja, da »če je nekaj umazano …. je to treba prekriti«. S skupnimi močmi podaniki sešijejo ogromno preprogo, ki se razteza po celem kraljestvu. Takrat je kralj zadovoljen in Gabu si lahko končno oddahne, vse dokler ne pristopi stari modrec, ki pripomni, da preproga onemogoča rastlinam, da bi rasle, zato tudi ljudje in živali ne bodo imeli hrane. Starec ponudi preprosto rešitev: iz dveh krpic blaga sešije čevlje, ki kraljeve noge ščitijo pred umazanijo.

fullsizeoutput_ff0

Priredba indijske pravljice je sicer primarno zgodba o nastanku čevljev, v sebi pa skriva še mnoge druge modrosti. Je, podobno kot slovenski Jurij Muri, slikanica, ki čisto preprosto govori o osebni higieni. Je pa, na drugi ravni, tudi zgodba o kraljevi oz. avtoritativni krutosti, vzvišenosti in nečimrnosti, ki je egocentrična in ki se ne ozira na svet okrog sebe. Je zgodba o modrosti, ki lahko izvira iz različnih virov in o moči razmišljanja ter človeške iznajdljivosti. Pisateljica je v besedilu, ki je v odličnem sozvočju z ilustracijami, ohranila nekatere tipične pravljične prvine; pojavijo se pravljična števila, besedna in situacijska ponavljanja, kontrasti itd. Celotna atmosfera barvitega indijskega kraljestva dobro odzvanja tudi v likovni podobi. Ilustracije Rhiannon Sanderson so enostavne, ampak hkrati vsebujejo dovolj zanimivih podrobnosti in situacij, ki bodo zaposlile domišljijo mladih bralcev. Še posebej simpatičen je prizor smrdljivega kralja, ki se umiva v reki in se ob tem igra s plavalnimi račkami, barčico in milnimi mehurčki.

Ulf Nilsson in Eva Eriksson: Ko sva bila sama na svetu

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: När vi var ensamma i världen
Založba: Založba Zala
Leto izdaje: 2018
Prevod: Danni Stražar

IMG_0526

Švedski pisatelj mladinske literature Ulf Nilsson in ilustratorka Eva Eriksson sta bila za svoje ustvarjanje že večkrat nagrajena s strani stroke in s strani bralcev. Še posebej Nilsson, bivši predsednik Švedske akademije za otroško literaturo, ki je do sedaj napisal okrog 100 knjig za otroke, v katerih pogosto obravnava temo strahov in v svojih delih govori o potrebi po zaščiti nekoga, ki je šibkejši od nas, je s svojimi otroškimi uspešnicami pronical tudi v svet filma, opere, gledališča in televizije. V slovenščino je prevedena zgolj slikanica Ko sva bila sama na svetu, ki pa nekako ne zmore upravičiti slovesa, ki ga ima tandem v slikaniškem prostoru.

Ko sva bila sama na svetu je zgodba o dečku, ki se nekega dne v vrtcu nauči uporabljati uro. Prepričan, da je ura tri, se izmuzne iz vrtca in čaka očeta, da pride ponj. Ker se oče ne prikaže, se sam odpravi domov. Ugotovi, da je hiša prazna in da staršev ni nikjer. Žalosten in prestrašen sam sebe prepriča, da so starši umrli in da jih je najverjetneje povozil tovornjak. Zaskrbljen se spomni na mlajšega bralca, ki ga najde na peskovniku, kjer se brezskrbno igra z otroki iz vrtca. Spozna, da je, glede na situacijo, zdaj on tisti, ki mora poskrbeti zase in za bratca. »Nisem mu smel pokazati, kako strašno je vse skupaj. Tudi bratec bi se razžalostil.« Pogoltne svojo žalost in se odloči, da bo bratu poskušal poustvariti življenje, ki ga je vajen. Prevzame vlogo skrbnega odraslega in posnema tisto, kar se je naučil in videl pri svojih starših. Bratcu poskuša ustvariti občutek varnosti ter mu zagotoviti hrano in zabavo. Iz starih palic in desk zato zgradita bivališče, iz škatle ustvarita televizijo, od soseda pa si izposodita nekaj sestavin, s katerimi si hočeta potešiti željo po piškotih. Na koncu, ko skozi reže lesene hiške pokukata obraza njunih staršev, se izkaže, da je šlo zgolj za velik nesporazum, da je deček narobe prebral uro in se predčasno izmuznil iz vrtca.

fullsizeoutput_1061.jpeg

Slikanica je napisana skozi oči prvoosebnega pripovedovalca, kar sicer v slikaniškem formatu ni pogosto. Ta otroška perspektiva bralcu omogoča, da lažje razume dečkova razmišljanja in dejanja. Ulf Nilsson brez zadržkov tematizira dva tabuja, ki se ju pisatelji otroških slikanic običajno izogibajo – strah in smrt. Izbira teme je sicer dobra in pogumna, izvedbeno pa je slikanica šibkejša. Nilssonovo besedilo je precej enodimenzionalna in nekoliko nerodno napisana zgodba o konceptu časa, našem odnosu do časa, o prevzemanju odgovornosti, o iznajdljivosti, skrbi za drugega in o bratski ljubezni. Je tudi zgodba o strahu pred izgubo in o strahu pred tem, da ostanemo sami. Teme, ki jih obravnava, so sicer absolutno univerzalne in pomembne, je pa sama situacija v katero Nilsson postavi svoje junake, da bi te teme predstavil, precej neverjetna in nekoliko naivna – predšolski otrok, ne da bi kdo opazil, odtava iz vrtca in brez težav pobere še svojega mlajšega bratca, s katerim se nato nekaj časa smukata naokrog po domači četrti in ki celo ne vzbudita nobenega suma pri sosedu, ko jima ta brez vprašanj posodi nekaj hrane. Problematični so tudi nekateri pretirano sentimentalni deli, pod vprašaj pa lahko postavimo tudi odnos med besedilom in ilustracijami. Te so mehke, izrisane s svinčnikom ter barvicami, ampak so tudi precej ponavljajoče in nekako tečejo mimo besedila in z njim ne najdejo potrebnega sozvočja. Zato, sicer z nekaterimi dobrimi idejnimi zasnovami, Ko sva bila sama na svetu, ne ponudi nič novega in ničesar presežnega.

Mireille Messier in Pierre Pratt: Moja veja

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The Branch
Založba: Založba Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik

IMG_0528

Moja veja je poučna slikanica o deklici, ki ji snežno neurje zlomi najljubšo vejo na njenem najljubšem drevesu. Pripoved o izgubi veje, ki je bila priljubljeno dekličino zatočišče in prostor, v katerem se je igrala, je napisana v prvoosebni obliki, kar je sicer precej neobičajna izbira za slikaniški format, naredi pa zgodbo veliko bolj osebno in bralcu dostopno: »Na tleh je bila veja, moja veja, tista, na kateri sem sedela, skakala iz nje, se igrala pod njo. Bila je moj grad, moje skrivališče, moja ladja …« Veja je simbol moči otroške domišljije, ki je nepričakovano ogrožena, dokler deklici ne pomaga starejši sosed, ki v zlomljeni veji prepozna potencial.

Ob pomoči soseda, deklica iz zlomljene veje izdela gugalnico in si tako ustvari nov domišljijski prostor. Slikanica je razen v izbiri pripovedovalca, v izbiri teme, načinu komuniciranja z bralcem in vizualni upodobitvi precej klasična in bi jo težko označili kot izstopajočo ali presežno. Besedilo je didaktično naravnano, jezikovno neizvirno in precej tradicionalno zasnovano. Ilustracije so klasične, predvidljive in posnemajo otroško risbo. Podobe so močnih barv, poudarjene z močno črno črto in precej statične. Nekateri prizori so izrisani kot pretirano strašljivi, podobno obrazna mimika likov, kar ne sovpada z osnovno zgodbeno nitjo.

Izvedbeno šibka, pa Moja veja v sebi vseeno skriva nekaj dragocenih sporočil. Spodbuja k razmišljanju in pogovoru o ekologiji, o naravi, o naravnih pojavih in procesih, o naravnem ciklu in seveda o odnosu človeka do narave. Tematizira občutja izgube in žalosti skozi navidezno banalni primer izgube vaje, ki se deklice močno dotakne, kar bralcem sporoča, da izguba, ko jo občutijo ni zanemarljiva (da so njihova občutja pomembna) in da se lahko z njo soočijo aktivno in kreativno. To avtorica sporoča s procesom reciklaže veje, ko deklica in sosed ljubljen predmet, ki ne služi več svoji primarni funkciji, reciklirata, mu spremenita namen in iz njega izdelata nekaj novega, nekaj, kar bo deklici prav tako prinašalo veselje in hkrati ohranilo spomin na izvorni predmet. Ob tem tandem v svoj projekt vloži veliko potrpežljivosti, dela, sodelovanja in domišljije, kar so prav tako vrednote, ki jih avtorica želi precej nesporedno predati svojim bralcem.

IMG_0529

Najbolj simpatičen element slikanice je nedvomno lik soseda Frenka in odnos, ki ga z deklico vzpostavita. Ta odnos sicer ni popolnoma izpeljan, ostaja na površini, ampak bralec vseeno uspe zaznati toplino, s katero gospod Frenk pokaže zanimanje za dekličino žalost in ljubezen do veje in z njo deli svoje znanje in čas. Ta medgeneracijska nota in nežno prijateljstvo, ki se stke med njima, je najbolj dragocen del slikanice, ki sicer obravnava kar nekaj pomembnih tem, ampak izvedbeno ne presega ravni povprečnega slikaniškega izdelka.

Oren Lavie in Wolf Erlbruch: Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The Bear Who Wasn’t There and the Fabulous Forest
Založba: Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik

IMG_0478

Nekega dne se Pršici zahoče praskanja. Iz praskajoče Pršice zraste Medved – Medved, ki ga prej še ni bilo. V žepu najde listič, na katerem piše: »Si ti jaz?« in v nadaljevanju opazi dodatna navodila, ki mu lahko pomagajo pri iskanju odgovora na to vprašanje: »1. Sem zelo prijazen medved. 2. Sem srečen medved. 3. Sem tudi zelo čeden medved.« Medved se poda na pot skozi razraščajoči gozd, da bi ugotovil, ali je on res on. Na svoji poti sreča Učinkovito kravo, Lenega zelenca, Predzadnjega pingvina in Želvo Taksi, ki mu pomagajo pri njegovem iskanju. Nenavadno eksistencialno naravnano slikanico Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd je napisal izraelski pisatelj, režiser in glasbenik Oren Lavie. Pomensko odprto besedilo je mojstrsko nadgradil nemški ilustrator Wolf Erlbruch. Slikanica je mojstrovina o bivanju, o različnih vrstah obstajanja, o odnosu posameznika do okolja, v katerega je vpet. Čudovito prevprašuje misel, ali obstajamo samo v relaciji do drugega, ali nas mora nekdo drug videti, da obstajamo. Je slikanica o iskanju samega sebe; o iskanju in uživanju v »lastni tišini«, kot to imenuje Medved.

IMG_0480

Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd je izstopajoč primer kakovostne »filozofske slikanice«, ki se naslanja na nonsensno izročilo Milnejevega Medveda Puja in Carrollove Alice v Čudežni deželi. Lavie jezik slikanice gradi na podlagi abstrakcije in odprtih pomenskih ter interpretacijskih prostorov, zaradi katerih slikanica zahteva aktivnega bralca in nedvomno deluje kot naslovniško odprto delo. Avtorja bralca sproščeno in s humorjem vodita skozi proces Medvedovega udejanjenja, samoiskanja in na koncu individualizacije. Večina humornih elementov se rodi ob igranju z dobesednim in prenesenim pomenom. Kljub vsesplošni prismuknjenosti, slikanica ohranja osnovne pravljične in mitološke elemente. Medvedova pot je pot iniciacije, rasti, spreminjanja in učenja o samem sebi. Skozi različne stopnje samoprepoznavanja ga vodijo »pomočniki« oz. liki, ki jih Medved sreča na poti skozi Gozd. Medvedovo večstopenjsko iskanje se najprej ustavi pri prevpraševanju njegovih značajskih lastnosti (»1. Sem zelo prijazen medved.«), nato se premakne na njegova občutja (»2. Sem srečen medved.«) in šele na koncu se ustavi pri njegovi vizualni podobi, ko se na zadnji postaji zagleda v ogledalu in ki je nekako pogojena s prvima dvema stopnjama (»3. Sem tudi zelo čeden medved.«). Medved je torej čeden, tudi zato, ker je prijazen in ker je srečen. S tem Lavie zgradi zanimivo hierarhijo lastnosti, ki sestavljajo Medvedov obstoj. Znotraj svoje poti Medved ob interakciji z drugimi raziskuje svoj prostor v kontekstu sobivanja z drugimi in ob tem odkriva različne druge nianse lastnega bivanja in razmišljanja. Ugotovi na primer, da lahko razmišlja tudi o Niču, da lahko šteje tudi s pridevniki in ne samo s števili. Ko se tako premika skozi Gozd in razmišlja »ali je boljše, da si prvi, ali da si zadnji, kadar si čisto sam« in ugotavlja, da »bolj gledam, manj vem, ali drevesa in rože rastejo, medtem ko ne gledam«, mu na koncu vendarle uspe priti v »dom medveda, ki ga prej še ni bilo« in ko potihem vstopi, da sam sebe ne zbudi, se vendarle najde.

Ilustracije so, tako kot besedilo, neobičajne, domišljijsko navdihujoče in odlično komunicirajo z zgodbo. Erlbruch je uporabil mešano tehniko, s katero mu je uspelo ustvariti očarljivo podobo medveda, kakršnega ne najdemo pogosto v slikanicah. Kolorit ilustracij je temen, ilustrator posega po močnih barvnih kontrastih in podobe gradi večplastno. Še posebej zanimiva je podoba razraščajočega se Gozda, ki se zdi, da obstaja samo za Medveda in da postaja vedno bolj gost in poraščen, globlje kot se po njem premika.

V mladinski literaturi redko naletimo na tako pogumen in dobro izpeljan primer slikanice, ki je ne samo idejno bogata in interpretacijsko odprta, ampak tudi vizualno navdihujoča. Medved, ki ga ni bilo, in čarobni gozd je zgodba o iskanju, o raziskovanju samega sebe, o umeščanju sebe v svet, ki nas obdaja. Ena izmed njenih odlik je tudi, da nagovarja tako mlajše kot tudi odrasle bralce, spodbuja k pogovoru, odpira množico tem in nagovarja h kreativnemu branju.

Jo Ellen Bogart in Sydney Smith: Beli muc in menih

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The White Cat and the Monk
Založba: Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik

IMG_0537

V 9. stoletju je neznani irski menih na rob rokopisa v nemški opatiji Reichenau zapisal pesem o belem mačku z imenom Pangur Bán. Staroirsko pesem, ki je navdihnila tudi ustvarjalce animiranega filma Skrivnost iz Kellsa, je kanadska pisateljica Jo Ellen Bogart v sodelovanju z ilustratorjem Sydney Smithom priredila v slikaniško obliko.

Slikanica Beli muc in menih se nanaša na nežno, meditativno zgodbo o menihu in njegovem mačku. Maček in menih sta sostanovalca in tovariša, ki sobivata v preprostem samostanskem okolju. Menih svoj čas posveča preučevanju rokopisov, maček iskanju hrane. V tem kontekstu sta oba iskalca, oba v zamaknjenosti, zatopljenosti in kontemplativnosti iščeta tisto, kar je zanju pomembno – tisto, kar je v samem bistvu njune narave in raziskujeta tisto, kar potrebujeta za preživetje. Menihovo bistvo je popolnoma podrejeno iskanju znanja; išče duševno hrano, mačkova narava stremi k fizični potešenosti, k iskanju plena. Ob tem se oba urita v potrpežljivosti in koncentraciji. Njuno iskanje je postavljeno v prostor, ki jima zagotavlja popolne pogoje za samouresničevanje njunih potreb; je prostor izolacije, samote, tišine in prostor, v katerega zunanji svet ne posega. Tam se lahko nemoteno predajata naravi, umetnosti in duhovnosti.

Njun odnos je zgrajen po pravilu medsebojnega spoštovanja in svobode izražanja. Nihče od njiju ne posega po svobodi drugega. Ta svoboda je odlično izražena tudi v vizualni podobi slikanice. Podobe so zračne, preproste, dvodimenzionalne, postavljene na kontrastih in na posnemanju srednjeveške estetike. Ilustracije so pastelnih barv, izrisane z vodenkami in očrtane s črnilom. Posebni vizualni dodatek je tudi samo besedilo, napisano s kaligrafsko pisavo, naslanjajoč se na podobo iluminiranih srednjeveških rokopisov. Podobe so pogosto kadrirane in premišljeno ujamejo atmosfero zgodbe. Ilustrator gradi slikovno plat slikanice na podlagi estetike časa, ki je sicer zgodovinski, pretekli čas, ampak nanj gleda s posebno nostalgijo in naklonjenostjo, kar zagotovo pritegne tudi bralca. Posebej zanimive so ilustracije, v katerih ilustrator bralcem pokaže rokopise, ki jih menih proučuje. V njih se namreč pojavijo ornamentirane sličice meniha in mačka, kar slikanici prinese še eno raven branja in samoreferenčnosti. Vizualni del je nedvomno odlična predstavitev znanega tandema, po izvirniku prirejeno besedilo pa izgubi nekaj svojega izhodiščnega šarma. Pisateljica sicer zvesto sledi izvirni pesmi; obdrži vse glavne motive in ideje, zdi se pa, da bi slikanica pridobila še dodatno vrednost, če bi bralcu ponudila izvirno pesem.

IMG_0538

Beli muc in menih je navidezno preprosta slikanica o tovarištvu med človekom in živaljo, o spoštovanju, s katerim sta zgradila odnos, v katerem sta popolnoma svobodna kot posameznika, a hkrati medsebojno povezana kot sopotnika. V svoji minimalistični besedni in vizualni poetiki pa slikanica skriva še druga bogata sporočila. Obravnava pomen vrednot, kot so znanje, potrpežljivost in duhovnost. Pri tem v ospredje postavlja eno osrednjih človeških lastnosti – radovednost, ki je podlaga za večno človeško željo po raziskovanju, za večno iskanje odgovorov. Avtorja bralcem predstavita svet tišine, potrpežljivosti, enakovrednega in spoštljivega prijateljstva ter jih uspešno nagovarjata k večni radovednosti.