Przemysław Wechterowicz in Marta Ludwiszewska: Kura ali jajce?

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Jajko czy kura?
Založba: KUD Sodobnost
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Peter Kuhar

IMG_0583

Slikanica Kura ali jajce? spremlja piščančkovo iskanje odgovora na zagonetno vprašanje: “Kaj je bilo prej, kura ali jajce?” Majhno pišče se neutrudno sprehaja po dvorišču od živali do živali in jih sprašuje, kaj one menijo o tej večni dilemi. Humorno besedilo je večinoma napisano v obliki dialogov, skozi katere ugotovimo, da ima vsaka izmed vprašanih živali svoj odgovor oz. odnos do postavljenega vprašanja in v dialog s piščetom vstopajo na različne načine. Maček in pes tako na primer menita, da odgovor ni ne eno in ne drugo, koza se vzdrži in molči, poljska miška postane tako napeta ob razmišljanju, da si izpuli »kar dve kocini iz brkov« itd. Na koncu piščanček vpraša še gospodarja, ki »pozna odgovore na vsa vprašanja.« Tudi gospodarju razmišljanje povzroči kar nekaj nelagodja. Pogovor med piščančkom in gospodarjem prekine gospodinja, ki svojega moža pokliče k večerji. Gospodar se konkretnemu odgovoru izogne in praskajoč po glavi zaključi, da »svet stoji … na mladih?« Pisatelj s tem ironizira položaj človeka, avtoriteto, ki smo ji pripisali zmožnost razmišljanja, katerega naj bi bila ostala bitja nezmožna.

IMG_0586

Piščanček se v svoji raziskavi dejansko sprašuje o svojem poreklu, o svojih koreninah in o svojih prednikih. Zanimivo in pozitivno je, da avtor v položaj spraševalca postavi žival in ne človeka, in povrhu še piščančka in ne odraslo kokoš ali petelina. Piščanček oz. mladič je tisti, ki odrasle pripravi do tega, da razmišljajo o svojem obstoju in tako odpre zanimivo medgeneracijsko debato. Pri tem je potrpežljiv in radoveden, do svojih sogovornikov pristopa z nekakšno Sokratovo metodo samospoznavanja skozi postavljanje vprašanj. S tem avtor nevsiljivo nagovarja bralca k podobni miselni vaji in poudarja pomen vztrajnosti pri iskanju Resnice. Bralca pa hkrati vabi k neustrašnemu (samo)spraševanju in večni radovednosti do sveta, v katerega je umeščen. Konec zgodbe ne pomeni konec razmišljanja, saj slikanica odgovora ne poda, odpre pa vprašanje in bralcem pusti, da nadalje sami iščejo odgovore. Konec tako ostane odprt in ponudi cikličen koncept časa, s katerim avtor posnema problematiko osrednjega vprašanja, ki ostaja (za enkrat) še nerešeno.

Slikanica je dovršena tako na vizualni kot na besedni ravni. Ilustracije pritegnejo, skorajda zahtevajo bralčevo pozornost in so pogumne kot piščančkovo vprašanje. Podobe so ploskovite, z intenzivnimi barvnimi poudarki v ozadju. V ospredje dvostranskih ilustracij je ilustratorka postavila izrazne, večinoma črno-bele risbe intervjuvancev in spraševalca. Vizualna podoba ima nekatere stripovske elemente in spominja na starinske, retro podobe iz preteklosti, ki nekoliko spominjajo na estetiko poljskega plakata.

Kura ali jajce? temelji na ideji, da je razmišljanje o odgovoru enako pomembno in razburljivo kot odgovor sam. Avtorja sta ustvarila prikupno, zabavno, filozofsko vznemirljivo delo, s katerim bralci razgibavajo svoje možganske celice, razmišljajo o tem, kdo/kaj smo (preden smo) in se preko personificiranih živali učijo potrpežljivosti, debatiranja in neustrašnosti.

Oren Lavie in Wolf Erlbruch: Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The Bear Who Wasn’t There and the Fabulous Forest
Založba: Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik

IMG_0478

Nekega dne se Pršici zahoče praskanja. Iz praskajoče Pršice zraste Medved – Medved, ki ga prej še ni bilo. V žepu najde listič, na katerem piše: »Si ti jaz?« in v nadaljevanju opazi dodatna navodila, ki mu lahko pomagajo pri iskanju odgovora na to vprašanje: »1. Sem zelo prijazen medved. 2. Sem srečen medved. 3. Sem tudi zelo čeden medved.« Medved se poda na pot skozi razraščajoči gozd, da bi ugotovil, ali je on res on. Na svoji poti sreča Učinkovito kravo, Lenega zelenca, Predzadnjega pingvina in Želvo Taksi, ki mu pomagajo pri njegovem iskanju. Nenavadno eksistencialno naravnano slikanico Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd je napisal izraelski pisatelj, režiser in glasbenik Oren Lavie. Pomensko odprto besedilo je mojstrsko nadgradil nemški ilustrator Wolf Erlbruch. Slikanica je mojstrovina o bivanju, o različnih vrstah obstajanja, o odnosu posameznika do okolja, v katerega je vpet. Čudovito prevprašuje misel, ali obstajamo samo v relaciji do drugega, ali nas mora nekdo drug videti, da obstajamo. Je slikanica o iskanju samega sebe; o iskanju in uživanju v »lastni tišini«, kot to imenuje Medved.

IMG_0480

Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd je izstopajoč primer kakovostne »filozofske slikanice«, ki se naslanja na nonsensno izročilo Milnejevega Medveda Puja in Carrollove Alice v Čudežni deželi. Lavie jezik slikanice gradi na podlagi abstrakcije in odprtih pomenskih ter interpretacijskih prostorov, zaradi katerih slikanica zahteva aktivnega bralca in nedvomno deluje kot naslovniško odprto delo. Avtorja bralca sproščeno in s humorjem vodita skozi proces Medvedovega udejanjenja, samoiskanja in na koncu individualizacije. Večina humornih elementov se rodi ob igranju z dobesednim in prenesenim pomenom. Kljub vsesplošni prismuknjenosti, slikanica ohranja osnovne pravljične in mitološke elemente. Medvedova pot je pot iniciacije, rasti, spreminjanja in učenja o samem sebi. Skozi različne stopnje samoprepoznavanja ga vodijo »pomočniki« oz. liki, ki jih Medved sreča na poti skozi Gozd. Medvedovo večstopenjsko iskanje se najprej ustavi pri prevpraševanju njegovih značajskih lastnosti (»1. Sem zelo prijazen medved.«), nato se premakne na njegova občutja (»2. Sem srečen medved.«) in šele na koncu se ustavi pri njegovi vizualni podobi, ko se na zadnji postaji zagleda v ogledalu in ki je nekako pogojena s prvima dvema stopnjama (»3. Sem tudi zelo čeden medved.«). Medved je torej čeden, tudi zato, ker je prijazen in ker je srečen. S tem Lavie zgradi zanimivo hierarhijo lastnosti, ki sestavljajo Medvedov obstoj. Znotraj svoje poti Medved ob interakciji z drugimi raziskuje svoj prostor v kontekstu sobivanja z drugimi in ob tem odkriva različne druge nianse lastnega bivanja in razmišljanja. Ugotovi na primer, da lahko razmišlja tudi o Niču, da lahko šteje tudi s pridevniki in ne samo s števili. Ko se tako premika skozi Gozd in razmišlja »ali je boljše, da si prvi, ali da si zadnji, kadar si čisto sam« in ugotavlja, da »bolj gledam, manj vem, ali drevesa in rože rastejo, medtem ko ne gledam«, mu na koncu vendarle uspe priti v »dom medveda, ki ga prej še ni bilo« in ko potihem vstopi, da sam sebe ne zbudi, se vendarle najde.

Ilustracije so, tako kot besedilo, neobičajne, domišljijsko navdihujoče in odlično komunicirajo z zgodbo. Erlbruch je uporabil mešano tehniko, s katero mu je uspelo ustvariti očarljivo podobo medveda, kakršnega ne najdemo pogosto v slikanicah. Kolorit ilustracij je temen, ilustrator posega po močnih barvnih kontrastih in podobe gradi večplastno. Še posebej zanimiva je podoba razraščajočega se Gozda, ki se zdi, da obstaja samo za Medveda in da postaja vedno bolj gost in poraščen, globlje kot se po njem premika.

V mladinski literaturi redko naletimo na tako pogumen in dobro izpeljan primer slikanice, ki je ne samo idejno bogata in interpretacijsko odprta, ampak tudi vizualno navdihujoča. Medved, ki ga ni bilo, in čarobni gozd je zgodba o iskanju, o raziskovanju samega sebe, o umeščanju sebe v svet, ki nas obdaja. Ena izmed njenih odlik je tudi, da nagovarja tako mlajše kot tudi odrasle bralce, spodbuja k pogovoru, odpira množico tem in nagovarja h kreativnemu branju.