Przemysław Wechterowicz in Marta Ludwiszewska: Kura ali jajce?

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Jajko czy kura?
Založba: KUD Sodobnost
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Peter Kuhar

IMG_0583

Slikanica Kura ali jajce? spremlja piščančkovo iskanje odgovora na zagonetno vprašanje: “Kaj je bilo prej, kura ali jajce?” Majhno pišče se neutrudno sprehaja po dvorišču od živali do živali in jih sprašuje, kaj one menijo o tej večni dilemi. Humorno besedilo je večinoma napisano v obliki dialogov, skozi katere ugotovimo, da ima vsaka izmed vprašanih živali svoj odgovor oz. odnos do postavljenega vprašanja in v dialog s piščetom vstopajo na različne načine. Maček in pes tako na primer menita, da odgovor ni ne eno in ne drugo, koza se vzdrži in molči, poljska miška postane tako napeta ob razmišljanju, da si izpuli »kar dve kocini iz brkov« itd. Na koncu piščanček vpraša še gospodarja, ki »pozna odgovore na vsa vprašanja.« Tudi gospodarju razmišljanje povzroči kar nekaj nelagodja. Pogovor med piščančkom in gospodarjem prekine gospodinja, ki svojega moža pokliče k večerji. Gospodar se konkretnemu odgovoru izogne in praskajoč po glavi zaključi, da »svet stoji … na mladih?« Pisatelj s tem ironizira položaj človeka, avtoriteto, ki smo ji pripisali zmožnost razmišljanja, katerega naj bi bila ostala bitja nezmožna.

IMG_0586

Piščanček se v svoji raziskavi dejansko sprašuje o svojem poreklu, o svojih koreninah in o svojih prednikih. Zanimivo in pozitivno je, da avtor v položaj spraševalca postavi žival in ne človeka, in povrhu še piščančka in ne odraslo kokoš ali petelina. Piščanček oz. mladič je tisti, ki odrasle pripravi do tega, da razmišljajo o svojem obstoju in tako odpre zanimivo medgeneracijsko debato. Pri tem je potrpežljiv in radoveden, do svojih sogovornikov pristopa z nekakšno Sokratovo metodo samospoznavanja skozi postavljanje vprašanj. S tem avtor nevsiljivo nagovarja bralca k podobni miselni vaji in poudarja pomen vztrajnosti pri iskanju Resnice. Bralca pa hkrati vabi k neustrašnemu (samo)spraševanju in večni radovednosti do sveta, v katerega je umeščen. Konec zgodbe ne pomeni konec razmišljanja, saj slikanica odgovora ne poda, odpre pa vprašanje in bralcem pusti, da nadalje sami iščejo odgovore. Konec tako ostane odprt in ponudi cikličen koncept časa, s katerim avtor posnema problematiko osrednjega vprašanja, ki ostaja (za enkrat) še nerešeno.

Slikanica je dovršena tako na vizualni kot na besedni ravni. Ilustracije pritegnejo, skorajda zahtevajo bralčevo pozornost in so pogumne kot piščančkovo vprašanje. Podobe so ploskovite, z intenzivnimi barvnimi poudarki v ozadju. V ospredje dvostranskih ilustracij je ilustratorka postavila izrazne, večinoma črno-bele risbe intervjuvancev in spraševalca. Vizualna podoba ima nekatere stripovske elemente in spominja na starinske, retro podobe iz preteklosti, ki nekoliko spominjajo na estetiko poljskega plakata.

Kura ali jajce? temelji na ideji, da je razmišljanje o odgovoru enako pomembno in razburljivo kot odgovor sam. Avtorja sta ustvarila prikupno, zabavno, filozofsko vznemirljivo delo, s katerim bralci razgibavajo svoje možganske celice, razmišljajo o tem, kdo/kaj smo (preden smo) in se preko personificiranih živali učijo potrpežljivosti, debatiranja in neustrašnosti.

Jo Ellen Bogart in Sydney Smith: Beli muc in menih

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The White Cat and the Monk
Založba: Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik

IMG_0537

V 9. stoletju je neznani irski menih na rob rokopisa v nemški opatiji Reichenau zapisal pesem o belem mačku z imenom Pangur Bán. Staroirsko pesem, ki je navdihnila tudi ustvarjalce animiranega filma Skrivnost iz Kellsa, je kanadska pisateljica Jo Ellen Bogart v sodelovanju z ilustratorjem Sydney Smithom priredila v slikaniško obliko.

Slikanica Beli muc in menih se nanaša na nežno, meditativno zgodbo o menihu in njegovem mačku. Maček in menih sta sostanovalca in tovariša, ki sobivata v preprostem samostanskem okolju. Menih svoj čas posveča preučevanju rokopisov, maček iskanju hrane. V tem kontekstu sta oba iskalca, oba v zamaknjenosti, zatopljenosti in kontemplativnosti iščeta tisto, kar je zanju pomembno – tisto, kar je v samem bistvu njune narave in raziskujeta tisto, kar potrebujeta za preživetje. Menihovo bistvo je popolnoma podrejeno iskanju znanja; išče duševno hrano, mačkova narava stremi k fizični potešenosti, k iskanju plena. Ob tem se oba urita v potrpežljivosti in koncentraciji. Njuno iskanje je postavljeno v prostor, ki jima zagotavlja popolne pogoje za samouresničevanje njunih potreb; je prostor izolacije, samote, tišine in prostor, v katerega zunanji svet ne posega. Tam se lahko nemoteno predajata naravi, umetnosti in duhovnosti.

Njun odnos je zgrajen po pravilu medsebojnega spoštovanja in svobode izražanja. Nihče od njiju ne posega po svobodi drugega. Ta svoboda je odlično izražena tudi v vizualni podobi slikanice. Podobe so zračne, preproste, dvodimenzionalne, postavljene na kontrastih in na posnemanju srednjeveške estetike. Ilustracije so pastelnih barv, izrisane z vodenkami in očrtane s črnilom. Posebni vizualni dodatek je tudi samo besedilo, napisano s kaligrafsko pisavo, naslanjajoč se na podobo iluminiranih srednjeveških rokopisov. Podobe so pogosto kadrirane in premišljeno ujamejo atmosfero zgodbe. Ilustrator gradi slikovno plat slikanice na podlagi estetike časa, ki je sicer zgodovinski, pretekli čas, ampak nanj gleda s posebno nostalgijo in naklonjenostjo, kar zagotovo pritegne tudi bralca. Posebej zanimive so ilustracije, v katerih ilustrator bralcem pokaže rokopise, ki jih menih proučuje. V njih se namreč pojavijo ornamentirane sličice meniha in mačka, kar slikanici prinese še eno raven branja in samoreferenčnosti. Vizualni del je nedvomno odlična predstavitev znanega tandema, po izvirniku prirejeno besedilo pa izgubi nekaj svojega izhodiščnega šarma. Pisateljica sicer zvesto sledi izvirni pesmi; obdrži vse glavne motive in ideje, zdi se pa, da bi slikanica pridobila še dodatno vrednost, če bi bralcu ponudila izvirno pesem.

IMG_0538

Beli muc in menih je navidezno preprosta slikanica o tovarištvu med človekom in živaljo, o spoštovanju, s katerim sta zgradila odnos, v katerem sta popolnoma svobodna kot posameznika, a hkrati medsebojno povezana kot sopotnika. V svoji minimalistični besedni in vizualni poetiki pa slikanica skriva še druga bogata sporočila. Obravnava pomen vrednot, kot so znanje, potrpežljivost in duhovnost. Pri tem v ospredje postavlja eno osrednjih človeških lastnosti – radovednost, ki je podlaga za večno človeško željo po raziskovanju, za večno iskanje odgovorov. Avtorja bralcem predstavita svet tišine, potrpežljivosti, enakovrednega in spoštljivega prijateljstva ter jih uspešno nagovarjata k večni radovednosti.