Izvirni naslov: The White Cat and the Monk
Založba: Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik

V 9. stoletju je neznani irski menih na rob rokopisa v nemški opatiji Reichenau zapisal pesem o belem mačku z imenom Pangur Bán. Staroirsko pesem, ki je navdihnila tudi ustvarjalce animiranega filma Skrivnost iz Kellsa, je kanadska pisateljica Jo Ellen Bogart v sodelovanju z ilustratorjem Sydney Smithom priredila v slikaniško obliko.

Slikanica Beli muc in menih se nanaša na nežno, meditativno zgodbo o menihu in njegovem mačku. Maček in menih sta sostanovalca in tovariša, ki sobivata v preprostem samostanskem okolju. Menih svoj čas posveča preučevanju rokopisov, maček iskanju hrane. V tem kontekstu sta oba iskalca, oba v zamaknjenosti, zatopljenosti in kontemplativnosti iščeta tisto, kar je zanju pomembno – tisto, kar je v samem bistvu njune narave in raziskujeta tisto, kar potrebujeta za preživetje. Menihovo bistvo je popolnoma podrejeno iskanju znanja; išče duševno hrano, mačkova narava stremi k fizični potešenosti, k iskanju plena. Ob tem se oba urita v potrpežljivosti in koncentraciji. Njuno iskanje je postavljeno v prostor, ki jima zagotavlja popolne pogoje za samouresničevanje njunih potreb; je prostor izolacije, samote, tišine in prostor, v katerega zunanji svet ne posega. Tam se lahko nemoteno predajata naravi, umetnosti in duhovnosti.

Njun odnos je zgrajen po pravilu medsebojnega spoštovanja in svobode izražanja. Nihče od njiju ne posega po svobodi drugega. Ta svoboda je odlično izražena tudi v vizualni podobi slikanice. Podobe so zračne, preproste, dvodimenzionalne, postavljene na kontrastih in na posnemanju srednjeveške estetike. Ilustracije so pastelnih barv, izrisane z vodenkami in očrtane s črnilom. Posebni vizualni dodatek je tudi samo besedilo, napisano s kaligrafsko pisavo, naslanjajoč se na podobo iluminiranih srednjeveških rokopisov. Podobe so pogosto kadrirane in premišljeno ujamejo atmosfero zgodbe. Ilustrator gradi slikovno plat slikanice na podlagi estetike časa, ki je sicer zgodovinski, pretekli čas, ampak nanj gleda s posebno nostalgijo in naklonjenostjo, kar zagotovo pritegne tudi bralca. Posebej zanimive so ilustracije, v katerih ilustrator bralcem pokaže rokopise, ki jih menih proučuje. V njih se namreč pojavijo ornamentirane sličice meniha in mačka, kar slikanici prinese še eno raven branja in samoreferenčnosti. Vizualni del je nedvomno odlična predstavitev znanega tandema, po izvirniku prirejeno besedilo pa izgubi nekaj svojega izhodiščnega šarma. Pisateljica sicer zvesto sledi izvirni pesmi; obdrži vse glavne motive in ideje, zdi se pa, da bi slikanica pridobila še dodatno vrednost, če bi bralcu ponudila izvirno pesem.

Beli muc in menih je navidezno preprosta slikanica o tovarištvu med človekom in živaljo, o spoštovanju, s katerim sta zgradila odnos, v katerem sta popolnoma svobodna kot posameznika, a hkrati medsebojno povezana kot sopotnika. V svoji minimalistični besedni in vizualni poetiki pa slikanica skriva še druga bogata sporočila. Obravnava pomen vrednot, kot so znanje, potrpežljivost in duhovnost. Pri tem v ospredje postavlja eno osrednjih človeških lastnosti – radovednost, ki je podlaga za večno človeško željo po raziskovanju, za večno iskanje odgovorov. Avtorja bralcem predstavita svet tišine, potrpežljivosti, enakovrednega in spoštljivega prijateljstva ter jih uspešno nagovarjata k večni radovednosti.