Slavica Remškar (prir.) in Tanja Komadina: Čarovničin dvorec – kubanska ljudska pravljica

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: Mladinska knjiga
Zbirka: Čebelica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Katarina Minatti

fullsizeoutput_1151.jpeg

Založba Mladinska knjiga vse od leta 1953 v znameniti zbirki Čebelica izdaja majhne ilustrirane knjižice s krajšimi besedili za otroke. Zbirka, ki je dobila ime po Kranjski Čbelici, slovenskega pesniškega almanaha iz 19. stoletja, je prva in najstarejša zbirka mladinskega leposlovja pri nas. Do danes je v zbirki Čebelica, s katero so odraščale generacije slovenskih bralcev, izšlo več kot 400 naslovov. Lansko leto je Čebelica zrasla za še nekaj novih knjižnih izdaj, med njimi je tudi kubanska ljudska pravljica Čarovničin dvorec, primarno izdana v reviji Ciciban. Pravljico je prevedla Katarina Minatti, priredila Slavica Remškar in ilustrirala Tanja Komadina.

Čarovničin dvorec ohranja tipično pravljično strukturo kontrastiranja, uporabe pravljičnih predmetov ter vzpostavljanja pozicije moči med dobrim in zlim, med močnejšimi in šibkejšimi oz. celo med mlajšimi in starejšimi. Gre za kratko in zgoščeno zgodbo iz kubanskega ljudskega izročila o čarovnici, ki ugrablja otroke. Ugrabljeni otroci morajo pod prisilo delati v njeni tovarni metel in ubogati vse njene ukaze. Čarovnica jih celo uporablja za lastno zabavo; daje jim piti čudežni napoj, zaradi katerega se spremenijo v osličke, ona pa v levinjo, ki jih nato preganja po gradu. Kot je tipično v pravljicah, pa je dobro tudi v tem primeru močnejše od zla. Prestrašeni, žalostni in osamljeni otroci se nekega dne, ko čarovnica odleti prodajati metle, odločijo, da bodo poiskali shrambo njenih čarobnih napojev. Ko odkrijejo sod napoja za leve in sod napoja za osličke, zamenjajo napis, zato se čarovnica naslednjič, ko se želi pozabavati z njimi, ne spremeni v levinjo in otroci ne v osličke, ampak nasprotno – tokrat zlobna čarovnica pade v njihove levje kremplje. Otroci jo izženejo iz gradu in jo poženejo proti zasluženi kazni.

fullsizeoutput_1150

Precej suhoparnemu besedilu so dobrodošla spremljava ilustracije Tanje Komadina, v katerih ostaja zvesta svojemu slogu. Komadini je uspelo z enostavnimi, ampak dobro izbranimi likovnimi prizorčki pravljico interpretacijsko odpreti in bralcu ponuditi možnosti različnega, večravninskega vstopa v dogajanje. Komadina je pravljico modernizirala in vanjo vpletla elemente, ki bodo zanimivi tudi za bolj pozorne in starejše bralce. Še posebej zgovorne so uniforme otrok, zaprtih v grad. Te spominjajo na zaporniška oblačila ali celo aludirajo na oblačila ujetnikov koncentracijskih taborišč. Strašljivo čarovnico v visokih petah lahko razumemo metaforično kot prispodobo za skupnost, organizacijo, posameznika, ki je za razliko od druge skupnosti, organizacije ali posameznika superiorna, oz. se sama postavi v pozicijo moči in si za lastne potrebe preživetja ter zabave vzame pravico, da si tistega, ki ga smatra za šibkejšega, lažje vodljivega, prilasti, usužnji in izkoristi. To odlično podpiše odnos med levom in oslički. Lev je simbol moči, strahu in neustrašnosti, na drugi strani so oslički simbol nečesa prestrašenega, mogoče celo naivnega. Gonilo celotne slikanice so predvsem tovrstna nasprotja in možnost spreobrnitve teh nasprotij. Do te spreobrnitve pride, ko se otroci združijo v skupino, čarovnico prelisičijo, ji vzamejo moč in jo, v sklopu ideje »osel gre samo enkrat na led«, spravijo v situacijo, kjer je za zlorabo svoje (samoopredeljene) večvrednosti in moči kaznovana na najhujši način – zdaj mora ona prestati to, kar so oni prestali. To ponovno odlično podčrtajo ilustracije. Komadina čarovnico prikaže za zapahi, oblečeno v enako uniformo, ki so jo bili prisiljeni nositi otroci. Konec je sicer nekoliko utopističen, ampak seveda v skladu s pravljično tradicijo. Čarovničin grad, prej prostor žalosti in izkoriščanja, na koncu postane prostor veselja in sožitja.

Majhna slikanica ni najbolj izstopajoča izdaja prejšnjega leta, je pa soliden doprinos k Čebelici in majhen literarni drobižek o družbenem angažmaju, ki ga je vredno prebrati. Ponuja namreč dobra izhodišča za pogovor o otrokovih pravicah, izkoriščanju, razdelitvi moči, problematiki (otroškega) dela in (sodobnem) suženjstvu.

Jo Ellen Bogart in Sydney Smith: Beli muc in menih

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The White Cat and the Monk
Založba: Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik

IMG_0537

V 9. stoletju je neznani irski menih na rob rokopisa v nemški opatiji Reichenau zapisal pesem o belem mačku z imenom Pangur Bán. Staroirsko pesem, ki je navdihnila tudi ustvarjalce animiranega filma Skrivnost iz Kellsa, je kanadska pisateljica Jo Ellen Bogart v sodelovanju z ilustratorjem Sydney Smithom priredila v slikaniško obliko.

Slikanica Beli muc in menih se nanaša na nežno, meditativno zgodbo o menihu in njegovem mačku. Maček in menih sta sostanovalca in tovariša, ki sobivata v preprostem samostanskem okolju. Menih svoj čas posveča preučevanju rokopisov, maček iskanju hrane. V tem kontekstu sta oba iskalca, oba v zamaknjenosti, zatopljenosti in kontemplativnosti iščeta tisto, kar je zanju pomembno – tisto, kar je v samem bistvu njune narave in raziskujeta tisto, kar potrebujeta za preživetje. Menihovo bistvo je popolnoma podrejeno iskanju znanja; išče duševno hrano, mačkova narava stremi k fizični potešenosti, k iskanju plena. Ob tem se oba urita v potrpežljivosti in koncentraciji. Njuno iskanje je postavljeno v prostor, ki jima zagotavlja popolne pogoje za samouresničevanje njunih potreb; je prostor izolacije, samote, tišine in prostor, v katerega zunanji svet ne posega. Tam se lahko nemoteno predajata naravi, umetnosti in duhovnosti.

Njun odnos je zgrajen po pravilu medsebojnega spoštovanja in svobode izražanja. Nihče od njiju ne posega po svobodi drugega. Ta svoboda je odlično izražena tudi v vizualni podobi slikanice. Podobe so zračne, preproste, dvodimenzionalne, postavljene na kontrastih in na posnemanju srednjeveške estetike. Ilustracije so pastelnih barv, izrisane z vodenkami in očrtane s črnilom. Posebni vizualni dodatek je tudi samo besedilo, napisano s kaligrafsko pisavo, naslanjajoč se na podobo iluminiranih srednjeveških rokopisov. Podobe so pogosto kadrirane in premišljeno ujamejo atmosfero zgodbe. Ilustrator gradi slikovno plat slikanice na podlagi estetike časa, ki je sicer zgodovinski, pretekli čas, ampak nanj gleda s posebno nostalgijo in naklonjenostjo, kar zagotovo pritegne tudi bralca. Posebej zanimive so ilustracije, v katerih ilustrator bralcem pokaže rokopise, ki jih menih proučuje. V njih se namreč pojavijo ornamentirane sličice meniha in mačka, kar slikanici prinese še eno raven branja in samoreferenčnosti. Vizualni del je nedvomno odlična predstavitev znanega tandema, po izvirniku prirejeno besedilo pa izgubi nekaj svojega izhodiščnega šarma. Pisateljica sicer zvesto sledi izvirni pesmi; obdrži vse glavne motive in ideje, zdi se pa, da bi slikanica pridobila še dodatno vrednost, če bi bralcu ponudila izvirno pesem.

IMG_0538

Beli muc in menih je navidezno preprosta slikanica o tovarištvu med človekom in živaljo, o spoštovanju, s katerim sta zgradila odnos, v katerem sta popolnoma svobodna kot posameznika, a hkrati medsebojno povezana kot sopotnika. V svoji minimalistični besedni in vizualni poetiki pa slikanica skriva še druga bogata sporočila. Obravnava pomen vrednot, kot so znanje, potrpežljivost in duhovnost. Pri tem v ospredje postavlja eno osrednjih človeških lastnosti – radovednost, ki je podlaga za večno človeško željo po raziskovanju, za večno iskanje odgovorov. Avtorja bralcem predstavita svet tišine, potrpežljivosti, enakovrednega in spoštljivega prijateljstva ter jih uspešno nagovarjata k večni radovednosti.