Založba: Mladinska knjiga
Zbirka: Čebelica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Katarina Minatti

Založba Mladinska knjiga vse od leta 1953 v znameniti zbirki Čebelica izdaja majhne ilustrirane knjižice s krajšimi besedili za otroke. Zbirka, ki je dobila ime po Kranjski Čbelici, slovenskega pesniškega almanaha iz 19. stoletja, je prva in najstarejša zbirka mladinskega leposlovja pri nas. Do danes je v zbirki Čebelica, s katero so odraščale generacije slovenskih bralcev, izšlo več kot 400 naslovov. Lansko leto je Čebelica zrasla za še nekaj novih knjižnih izdaj, med njimi je tudi kubanska ljudska pravljica Čarovničin dvorec, primarno izdana v reviji Ciciban. Pravljico je prevedla Katarina Minatti, priredila Slavica Remškar in ilustrirala Tanja Komadina.

Čarovničin dvorec ohranja tipično pravljično strukturo kontrastiranja, uporabe pravljičnih predmetov ter vzpostavljanja pozicije moči med dobrim in zlim, med močnejšimi in šibkejšimi oz. celo med mlajšimi in starejšimi. Gre za kratko in zgoščeno zgodbo iz kubanskega ljudskega izročila o čarovnici, ki ugrablja otroke. Ugrabljeni otroci morajo pod prisilo delati v njeni tovarni metel in ubogati vse njene ukaze. Čarovnica jih celo uporablja za lastno zabavo; daje jim piti čudežni napoj, zaradi katerega se spremenijo v osličke, ona pa v levinjo, ki jih nato preganja po gradu. Kot je tipično v pravljicah, pa je dobro tudi v tem primeru močnejše od zla. Prestrašeni, žalostni in osamljeni otroci se nekega dne, ko čarovnica odleti prodajati metle, odločijo, da bodo poiskali shrambo njenih čarobnih napojev. Ko odkrijejo sod napoja za leve in sod napoja za osličke, zamenjajo napis, zato se čarovnica naslednjič, ko se želi pozabavati z njimi, ne spremeni v levinjo in otroci ne v osličke, ampak nasprotno – tokrat zlobna čarovnica pade v njihove levje kremplje. Otroci jo izženejo iz gradu in jo poženejo proti zasluženi kazni.

Precej suhoparnemu besedilu so dobrodošla spremljava ilustracije Tanje Komadina, v katerih ostaja zvesta svojemu slogu. Komadini je uspelo z enostavnimi, ampak dobro izbranimi likovnimi prizorčki pravljico interpretacijsko odpreti in bralcu ponuditi možnosti različnega, večravninskega vstopa v dogajanje. Komadina je pravljico modernizirala in vanjo vpletla elemente, ki bodo zanimivi tudi za bolj pozorne in starejše bralce. Še posebej zgovorne so uniforme otrok, zaprtih v grad. Te spominjajo na zaporniška oblačila ali celo aludirajo na oblačila ujetnikov koncentracijskih taborišč. Strašljivo čarovnico v visokih petah lahko razumemo metaforično kot prispodobo za skupnost, organizacijo, posameznika, ki je za razliko od druge skupnosti, organizacije ali posameznika superiorna, oz. se sama postavi v pozicijo moči in si za lastne potrebe preživetja ter zabave vzame pravico, da si tistega, ki ga smatra za šibkejšega, lažje vodljivega, prilasti, usužnji in izkoristi. To odlično podpiše odnos med levom in oslički. Lev je simbol moči, strahu in neustrašnosti, na drugi strani so oslički simbol nečesa prestrašenega, mogoče celo naivnega. Gonilo celotne slikanice so predvsem tovrstna nasprotja in možnost spreobrnitve teh nasprotij. Do te spreobrnitve pride, ko se otroci združijo v skupino, čarovnico prelisičijo, ji vzamejo moč in jo, v sklopu ideje »osel gre samo enkrat na led«, spravijo v situacijo, kjer je za zlorabo svoje (samoopredeljene) večvrednosti in moči kaznovana na najhujši način – zdaj mora ona prestati to, kar so oni prestali. To ponovno odlično podčrtajo ilustracije. Komadina čarovnico prikaže za zapahi, oblečeno v enako uniformo, ki so jo bili prisiljeni nositi otroci. Konec je sicer nekoliko utopističen, ampak seveda v skladu s pravljično tradicijo. Čarovničin grad, prej prostor žalosti in izkoriščanja, na koncu postane prostor veselja in sožitja.

Majhna slikanica ni najbolj izstopajoča izdaja prejšnjega leta, je pa soliden doprinos k Čebelici in majhen literarni drobižek o družbenem angažmaju, ki ga je vredno prebrati. Ponuja namreč dobra izhodišča za pogovor o otrokovih pravicah, izkoriščanju, razdelitvi moči, problematiki (otroškega) dela in (sodobnem) suženjstvu.