Slavica Remškar (prir.) in Tanja Komadina: Čarovničin dvorec – kubanska ljudska pravljica

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: Mladinska knjiga
Zbirka: Čebelica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Katarina Minatti

fullsizeoutput_1151.jpeg

Založba Mladinska knjiga vse od leta 1953 v znameniti zbirki Čebelica izdaja majhne ilustrirane knjižice s krajšimi besedili za otroke. Zbirka, ki je dobila ime po Kranjski Čbelici, slovenskega pesniškega almanaha iz 19. stoletja, je prva in najstarejša zbirka mladinskega leposlovja pri nas. Do danes je v zbirki Čebelica, s katero so odraščale generacije slovenskih bralcev, izšlo več kot 400 naslovov. Lansko leto je Čebelica zrasla za še nekaj novih knjižnih izdaj, med njimi je tudi kubanska ljudska pravljica Čarovničin dvorec, primarno izdana v reviji Ciciban. Pravljico je prevedla Katarina Minatti, priredila Slavica Remškar in ilustrirala Tanja Komadina.

Čarovničin dvorec ohranja tipično pravljično strukturo kontrastiranja, uporabe pravljičnih predmetov ter vzpostavljanja pozicije moči med dobrim in zlim, med močnejšimi in šibkejšimi oz. celo med mlajšimi in starejšimi. Gre za kratko in zgoščeno zgodbo iz kubanskega ljudskega izročila o čarovnici, ki ugrablja otroke. Ugrabljeni otroci morajo pod prisilo delati v njeni tovarni metel in ubogati vse njene ukaze. Čarovnica jih celo uporablja za lastno zabavo; daje jim piti čudežni napoj, zaradi katerega se spremenijo v osličke, ona pa v levinjo, ki jih nato preganja po gradu. Kot je tipično v pravljicah, pa je dobro tudi v tem primeru močnejše od zla. Prestrašeni, žalostni in osamljeni otroci se nekega dne, ko čarovnica odleti prodajati metle, odločijo, da bodo poiskali shrambo njenih čarobnih napojev. Ko odkrijejo sod napoja za leve in sod napoja za osličke, zamenjajo napis, zato se čarovnica naslednjič, ko se želi pozabavati z njimi, ne spremeni v levinjo in otroci ne v osličke, ampak nasprotno – tokrat zlobna čarovnica pade v njihove levje kremplje. Otroci jo izženejo iz gradu in jo poženejo proti zasluženi kazni.

fullsizeoutput_1150

Precej suhoparnemu besedilu so dobrodošla spremljava ilustracije Tanje Komadina, v katerih ostaja zvesta svojemu slogu. Komadini je uspelo z enostavnimi, ampak dobro izbranimi likovnimi prizorčki pravljico interpretacijsko odpreti in bralcu ponuditi možnosti različnega, večravninskega vstopa v dogajanje. Komadina je pravljico modernizirala in vanjo vpletla elemente, ki bodo zanimivi tudi za bolj pozorne in starejše bralce. Še posebej zgovorne so uniforme otrok, zaprtih v grad. Te spominjajo na zaporniška oblačila ali celo aludirajo na oblačila ujetnikov koncentracijskih taborišč. Strašljivo čarovnico v visokih petah lahko razumemo metaforično kot prispodobo za skupnost, organizacijo, posameznika, ki je za razliko od druge skupnosti, organizacije ali posameznika superiorna, oz. se sama postavi v pozicijo moči in si za lastne potrebe preživetja ter zabave vzame pravico, da si tistega, ki ga smatra za šibkejšega, lažje vodljivega, prilasti, usužnji in izkoristi. To odlično podpiše odnos med levom in oslički. Lev je simbol moči, strahu in neustrašnosti, na drugi strani so oslički simbol nečesa prestrašenega, mogoče celo naivnega. Gonilo celotne slikanice so predvsem tovrstna nasprotja in možnost spreobrnitve teh nasprotij. Do te spreobrnitve pride, ko se otroci združijo v skupino, čarovnico prelisičijo, ji vzamejo moč in jo, v sklopu ideje »osel gre samo enkrat na led«, spravijo v situacijo, kjer je za zlorabo svoje (samoopredeljene) večvrednosti in moči kaznovana na najhujši način – zdaj mora ona prestati to, kar so oni prestali. To ponovno odlično podčrtajo ilustracije. Komadina čarovnico prikaže za zapahi, oblečeno v enako uniformo, ki so jo bili prisiljeni nositi otroci. Konec je sicer nekoliko utopističen, ampak seveda v skladu s pravljično tradicijo. Čarovničin grad, prej prostor žalosti in izkoriščanja, na koncu postane prostor veselja in sožitja.

Majhna slikanica ni najbolj izstopajoča izdaja prejšnjega leta, je pa soliden doprinos k Čebelici in majhen literarni drobižek o družbenem angažmaju, ki ga je vredno prebrati. Ponuja namreč dobra izhodišča za pogovor o otrokovih pravicah, izkoriščanju, razdelitvi moči, problematiki (otroškega) dela in (sodobnem) suženjstvu.

27. Bologna po Bologni

NOVICE

28. maja 2019 bo v knjigarni Konzorcij otvoritev 27. prodajne razstave otroških knjig – Bologna po Bologni. Osrednja tema razstave, na kateri bodo predstavili aktualne in najbolj kakovostne knjige za otroke letošnjega bolonjskega knjižnega sejma, je družinsko branje.

Na dan otvoritve bo v Modri hiši Mladinske knjige od 10.00 naprej potekal Strokovni dan.

Prodajna razstava bo na ogled do 1. junija 2019.

Dr. Seuss: Muc Kapuc, Zelena jajca in krača, Lisica Nogavica

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The Cat in the Hat, Green Eggs and Ham, Fox in Socks
Založba: Mladinska knjiga
Zbirka: Velike slikanice
Leto izdaje: 2018
Prevod: Urša Vogrinc Javoršek

Theodor Seuss Geisel oz. znameniti Dr. Seuss je večino svojih najbolj znanih slikanic ustvaril po drugi svetovni vojni. Bil je eden tistih, ki so močno pripomogli k razvoju in spremembam na področju ameriške slikanice. V enem izmed svojih esejev je zapisal, da so otroške zgodbe in otroško mišljenje eden izmed temeljev, na katerih sloni prihodnost. Močno je verjel, da lahko dobra otroška literatura vpliva na mlade bralce in na odrasle ljudi, v katere zrasejo. In ustvarjanje dobrih knjig za otroke si je zares zastavil za življenjsko poslanstvo. Je avtor več kot šestdesetih knjig za otroke, ki imajo danes kultni status in ki so bile prevedene v različne jezike. Letos je tri izmed njih v slovenščino odlično prevedla Urša Vogrinc Javoršek.

dr

Muc Kapuc, Zelena jajca in krača ter Lisica Nogavica so, podobno kot ostala dela Dr. Seussa, izjemen omaž moči domišljije in jezika. Njegova dela pa niso samo to; vsaka izmed njegovih jezikovno in vizualno bogatih slikanic vsebuje nekakšno »vzgojno« noto, ki pa ni posredovana na tipično žugajoči način. V Mucu Kapucu se tipičen »seussovski napad« domišljije in najbolj žlahtne igrivosti pokaže v obisku muca Kapuca, ki preseneti zdolgočasena otroka, ki sta sama doma. V trenutku na glavo obrne njihovo hišo in jima pokaže, kako se zabavati. Tik preden se vrne njuna mama, pa jima pokaže tudi, kako za sabo pospraviti. Zelena jajca in krača je zabavna nonsensna zgodba o tem, kako poskuša Jan-sem-pa-jaz prepričati nič hudega slutečega kosmatinca, naj že vendarle poskusi zelena jajca in kračo. Lisica Nogavica je od vseh treh najbolj nenavadna, saj sloni na pogovoru med lisico Nogavico in Mrcinjo, ki je sestavljen izključno iz besednih iger in lomilcev jezikov. Seussov besednjak sicer ni obširen, je pa izjemno elastičen in ritmičen. Velik del njegovih slikanic je zastavljen v obliki dialoga oz. dveh pozicij: pasivne in aktivne.

img_0539

Zgodbe Dr. Seussa so ilustrirane na podoben prismuknjen način, kot so napisane. Skorajda se zdi, da so ilustracije tiste, ki premikajo zgodbo. V večini njegovih slikanic nastopajo živalski in antropomorfni liki, človeških je malo. Njegovi junaki imajo pridih surrealističnega in so večinoma izmišljeni, kosmati, razmršeni, trebuhasti, zaobljeni ali razpotegnjeni, velikokrat nosijo klobuk. V uporabi barv (podobno kot pri izbiri besed) je skromen, ampak premišljen. Osnovne barve na beli podlagi uporablja za premikanje pozornosti in za različne poudarke v akcijsko bogatih podobah.

img_0542

Energične slikanice Dr. Seussa otrokom pokažejo, kaj vse zmore njihova domišljija in kako močno orodje je lahko jezik. Hkrati so tudi izvrsten pripomoček za učenje branja, za spodbujanje govorjenja in za vajo v branju na glas. »Moj jezik ne zmore, / prav res ne more. / Ne najde moči, / da tako se vrti. / Torej tako … / Jezik s sabo nesi zdaj, / mu že najdemo hitro kaj, / kar mu bo šlo.«

 

Tomi Ungerer: Pet fantastičnih živali

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslovi: Crictor, Adelaide, Emile, Rufus, Orlando the Brave Vulture
Založba: Mladinska knjiga
Zbirka: Deteljica
Leto izdaje: 2017
Prevod: Neža Božič

IMG_0488

Francoski pisatelj in umetnik Tomi Ungerer je v svoji karieri ustvaril več kot 150 knjig, napisanih v francoskem, nemškem in angleškem jeziku. Danes zasluženo velja za enega najpomembnejših glasov 20. stoletja. Temu pa ni bilo vedno tako; v šestdesetih in sedemdesetih je v Ameriki veljal za spornega avtorja, predvsem zaradi njegovih družbeno-kritičnih plakatov, risb in erotično obarvanih del za odrasle. Je eden tistih avtorjev slikanic, ki so temeljito spremenili pokrajino literature za otroke. Leto pred izdajo odmevne slikanice Tam, kjer so zverine doma (Where the Wild Things Are, 1963), je Tomi Ungerer izdal slikanico Trije razbojniki (Die drei Räuber, 1962). Oba avtorja sta, še posebej s kultnima izdajama omenjenih del, prekinila s tradicijo srčkanih, naivnih in idejno šibkih slikanic, ki so takrat izhajale. Trije razbojniki so bili leta 2010 prevedeni tudi v slovenščino, 2017 pa smo dočakali še odlično zbirko petih Ungererjevih avtorskih slikanic, ki so pri Mladinski knjigi izšle pod naslovom Pet fantastičnih živali.

Slikanice Crictor, dobri udav, Adelajda, leteča kengurujka, Emil, dobrosrčna hobotnica, Rufus, pisani netopir in Orlando, plemeniti jastreb pripovedujejo o prav posebnih živalih in njihovih interakcijah s človeškim svetom. Ungererjeve živali so sicer delno počlovečene, in čeprav za nekaj časa posežejo v območje človeškega dogajanja, v sebi ostajajo popolnoma zveste lastnemu značaju. Zmožne so razmišljati, čustvovati in se celo naučiti človeških opravil, v svojem bistvu pa človeka pravzaprav celo prekašajo. So bitja, ki so brezpogojno empatična, senzibilna, globoko vdana, pogumna in pripravljena pomagati. Udav Crictor, ki ga madame Louise Bodot dobi v dar od sina, gospodarico reši pred tatovi, leteča kengurujka Adelajda reši otroke iz goreče stavbe, hobotnica Emil reši kapitana pred morskim psom in razoroži kriminalce, jastreb Orlando pa reši iskalca zlata in njegovega sina. V glavnem so živali tiste, ki so v Ungererjevem svetu junaške, imajo najbolj žlahtne lastnosti in so dejansko bolj človeške od ljudi. Avtor jih uporablja skorajda basensko in skozi njih metaforično govori o skorajda utopično lepih lastnostih, ki pri ljudeh pogosto umanjkajo. Zanimivo pa je, da so pozitivne lastnosti Ungererjevih živali tako močne, da nehote vplivajo tudi na ljudi, katerih življenj se dotaknejo in v njih spodbudijo verižno reakcijo dobrote, poguma in zvestobe.

Ungererjeve slikanice so brezčasne. Vsaka izmed njih je posebna celostna umetnina s presenetljivimi podrobnostmi, zasuki, humornimi elementi in močno sporočilnostjo. Njegova pisateljska in ilustratorska estetika je izjemno preprosta, eklektična, z rahlim starinskim pridihom. Podobe so izrisane s svinčnikom na večinoma belem ozadju. Zdi se, da skozi živalske junake avtor kliče po svetu, ki je, tako kot njegove knjige, radoveden, topel, prijazen, neustrašen in ki se nikoli ne boji individualizma. Njegovi čudoviti junaki se sprehajajo skozi zgodbe kot liki v nekakšnem »Bildungsromanu«, se vmes odkrivajo, zorijo ter brez strahu prevprašujejo sebe in tisto, kar jih obdaja.