Anthony Browne: Willy the Dreamer

SLIKANICE V TUJIH JEZIKIH, ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: Walker Books Ltd
Leto izdaje: 1997

Anthony Browne, angleški mladinski pisatelj in ilustrator, se v svojih slikanicah pogosto spogleduje z intermedialnimi referencami s področja likovne umetnosti; še posebej s surrealizmom in z deli Renéja Magritta. Nanj se navezuje že v svoji prvi slikanici Through the Magic Mirror iz leta 1976. Prejemnik prestižne Andresenove nagrade (2000) za ustvarjanje književnih del za otroke, je v enem izmed intervjujev pojasnil, da vidi neločljivo povezavo med otroškim dojemanjem sveta in surrealistično umetnostjo. Po njegovem mnenju otroci gledajo skozi surrealistične oči. Vse, kar vidijo, vidijo prvič, zato je tisto, kar gledajo, vznemirljivo in novo. Čeprav se z Browneovim razumevanjem odnosa med otroško percepcijo in surrealizmom nekateri literarni teoretiki in kritiki ne strinjajo; očitajo mu posploševanje surrealističnega mišljenja in selektiven odnos do likovne zapuščine, so njegova dela s strani bralcev in večinskega dela literarne stroke, ki se posveča analizi mladinske književnosti, zelo dobro sprejeta. Umeščajo ga med enega vidnejših ustvarjalcev postmodernih slikanic. Še posebej odmevna so tista dela, s katerimi Browne (večinoma na likovni ravni) komunicira z likovnimi umetniki in tako otroškim bralcem v slikaniškem formatu ponuja vstop v zgodovino likovne umetnosti. 

V slikanici Willy the Dreamer, ki je izšla leta 1997, Browne, kot je značilno za njegov opus, z uporabo surrealističnih likovnih elementov, medbesedilnih navezav in referenc na popularno kulturo, slika sanjski svet šimpanza Willyja, ponavljajočega junaka v njegovih slikanicah. Willy sanja, da je filmska zvezda, pevec, baletnik, včasih sanja, da je berač, raziskovalec, ali da se sprehaja po nenavadnih pokrajinah, pluje po morju itd. Browne šimpanzove sanje ne povezuje v linearno zgodbo, niti jih ne razlaga. Minimalistično besedilo je pravzaprav zgolj vezivo med živahnimi, vizualno bogatimi in pomensko večplastnimi enostranskimi ilustracijami. Ilustracije so obrobljene z okvirjem, kot da so dela, razstavljena v sanjski galeriji. Besedilo zato skorajda zavzema vlogo naslovov Willyjevih sanjskih sekvenc. Ker so Browneove likovne podobe domiselno napolnjene, zelo zgovorne in ker same po sebi uspejo zgraditi svojevrstno pripovednost, besedni jezik v slikanici čisto umestno nastopa v podporni funkciji. O tem literarno-likovnem odnosu avtor humorno spregovori že na notranji platnici, kjer se poigrava z relacijami med vizualno-verbalnimi pomeni. Pri tem se naslanja na slavno Magrittovo sliko o pipi in povedjo »Ceci n’est pas une pipe«. Browne Magrittovo pipo zamenja s predmeti iz Willyjevega vsakdana – opico, knjigo, kavčem in banano in jih popolnoma svobodno preimenuje ter s tem zanika osnovne jezikovne konvencije in se posledično premakne na področje surrealističnega zaznavanja predmetov. 

Browne s podobno igrivostjo in humorjem opremi celoten Willyjev sanjski svet. Vsakemu sanjskemu momentu podeli svojevrstne zakonitosti, ovrže logično percepcijo sveta in se raje usmeri v neskončno zmožnost domišljije. Willyju ponudi priložnost, da izkusi različne vloge in da se prosto giblje v intermedialnem prostoru, kjer se lahko sprehaja po Dalíjevi pokrajini, postane eden izmed junakov v Sendakovi slikanici, sodeluje na čajanki z liki iz Čudežne dežele, pluje po razburkanem morju Winslowa Homerja, raziskuje svet s Henrijem Rousseaujem, poje kot Elvis Presley, se druži s Charliejem Chaplinom in drugimi. Pri tem Browne s skorajda fotorealistično natančnostjo in detajliranjem čudovito ujame metamorfozo in spreminjanje, ki ga prinašajo sanje. Hkrati pa ta elastični čas in prostor, ki ga zavzemajo Willyeve sanje, na simbolni ravni prikazuje tudi Willyjevo odraščanje in spreminjanje. 

Willy the Dreamer ni samo slikanica o umetnosti in ni zgolj poklon velikim ustvarjalcem ter mislecem, je slikanica, kjer se prepletajo mnoge resničnosti, kjer se enkratno meša visoka in popularna kultura in kjer so odlične vizualne podobe metafore za različna duševna stanja človeka. Kljub bogati vizualni plati slikanice, ki nedvomno nagovarja širok bralski krog, predhodno referenčno znanje za razumevanje dela ni zares pomembno. Zagotovo prepoznavanje aluzij, referenc in navezav ponudi drugačno možnost branja, ampak ni pa pogoj za vstop v Willyjev svet. Slikanica ponuja različne oblike bralskega užitka za različne starostne skupine. Zagotovo je tudi odličen pripomoček za pogovor o umetnosti in za učenje osnovnih likovnih elementov. Poleg vsega tega pa je tudi prava poslastica za oči. 

Dr. Seuss: Muc Kapuc, Zelena jajca in krača, Lisica Nogavica

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The Cat in the Hat, Green Eggs and Ham, Fox in Socks
Založba: Mladinska knjiga
Zbirka: Velike slikanice
Leto izdaje: 2018
Prevod: Urša Vogrinc Javoršek

Theodor Seuss Geisel oz. znameniti Dr. Seuss je večino svojih najbolj znanih slikanic ustvaril po drugi svetovni vojni. Bil je eden tistih, ki so močno pripomogli k razvoju in spremembam na področju ameriške slikanice. V enem izmed svojih esejev je zapisal, da so otroške zgodbe in otroško mišljenje eden izmed temeljev, na katerih sloni prihodnost. Močno je verjel, da lahko dobra otroška literatura vpliva na mlade bralce in na odrasle ljudi, v katere zrasejo. In ustvarjanje dobrih knjig za otroke si je zares zastavil za življenjsko poslanstvo. Je avtor več kot šestdesetih knjig za otroke, ki imajo danes kultni status in ki so bile prevedene v različne jezike. Letos je tri izmed njih v slovenščino odlično prevedla Urša Vogrinc Javoršek.

dr

Muc Kapuc, Zelena jajca in krača ter Lisica Nogavica so, podobno kot ostala dela Dr. Seussa, izjemen omaž moči domišljije in jezika. Njegova dela pa niso samo to; vsaka izmed njegovih jezikovno in vizualno bogatih slikanic vsebuje nekakšno »vzgojno« noto, ki pa ni posredovana na tipično žugajoči način. V Mucu Kapucu se tipičen »seussovski napad« domišljije in najbolj žlahtne igrivosti pokaže v obisku muca Kapuca, ki preseneti zdolgočasena otroka, ki sta sama doma. V trenutku na glavo obrne njihovo hišo in jima pokaže, kako se zabavati. Tik preden se vrne njuna mama, pa jima pokaže tudi, kako za sabo pospraviti. Zelena jajca in krača je zabavna nonsensna zgodba o tem, kako poskuša Jan-sem-pa-jaz prepričati nič hudega slutečega kosmatinca, naj že vendarle poskusi zelena jajca in kračo. Lisica Nogavica je od vseh treh najbolj nenavadna, saj sloni na pogovoru med lisico Nogavico in Mrcinjo, ki je sestavljen izključno iz besednih iger in lomilcev jezikov. Seussov besednjak sicer ni obširen, je pa izjemno elastičen in ritmičen. Velik del njegovih slikanic je zastavljen v obliki dialoga oz. dveh pozicij: pasivne in aktivne.

img_0539

Zgodbe Dr. Seussa so ilustrirane na podoben prismuknjen način, kot so napisane. Skorajda se zdi, da so ilustracije tiste, ki premikajo zgodbo. V večini njegovih slikanic nastopajo živalski in antropomorfni liki, človeških je malo. Njegovi junaki imajo pridih surrealističnega in so večinoma izmišljeni, kosmati, razmršeni, trebuhasti, zaobljeni ali razpotegnjeni, velikokrat nosijo klobuk. V uporabi barv (podobno kot pri izbiri besed) je skromen, ampak premišljen. Osnovne barve na beli podlagi uporablja za premikanje pozornosti in za različne poudarke v akcijsko bogatih podobah.

img_0542

Energične slikanice Dr. Seussa otrokom pokažejo, kaj vse zmore njihova domišljija in kako močno orodje je lahko jezik. Hkrati so tudi izvrsten pripomoček za učenje branja, za spodbujanje govorjenja in za vajo v branju na glas. »Moj jezik ne zmore, / prav res ne more. / Ne najde moči, / da tako se vrti. / Torej tako … / Jezik s sabo nesi zdaj, / mu že najdemo hitro kaj, / kar mu bo šlo.«