živali

Issa Watanabe: Migrantes

SLIKANICE V TUJIH JEZIKIH, ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: Libros del Zorro Rojo
Leto izdaje: 2019

Tiha slikanica Migrantes, perujske ilustratorke in pesnice Isse Watanabe, je pretresljivo delo o izgubi, žrtvovanju, empatiji, bolečini, vztrajanju in upanju, o življenju in smrti. Slikanica brez besed s presunljivimi ilustracijami tankočutno upodablja zgodbo skupine begunskih živali, ki jih spremljamo na njihovi poti. Skupina v svoji raznolikosti ne pripada isti vrsti, očitno je, da niso povezani z družinsko vezjo – vsak izmed njih je edini pripadnik svoje vrste. Tisto, kar jih združuje v skupnost in vzpostavlja element kolektivnosti, je nuja po odhodu in iskanju novega zavetja, solidarnost in tovarištvo. Ne vemo, od kod živali prihajajo, zakaj so na poti, koga ali kaj puščajo za seboj in zgolj slutimo lahko, kam so namenjene. Očitno pa je, da skupina odhaja v isto smer, s pogledom, usmerjenim naprej, nekam v neoznačeno prihodnost, v prostor in čas, ki je v paralelnem nasprotju od preteklosti, ampak ga ni zares mogoče imenovati. Ta končni cilj lahko razumemo kot dom in varnost, ampak je hkrati tako neoprijemljiv, tako oddaljen, da se zdi, da nima imena, da so namenjeni “nikamor” in da potujejo tudi zato, da se čim bolj oddaljijo od tistega, od česar bežijo. Vsak izmed njih, v sklopu lastne individualne zgodbe je nekdo, ki mu je bil najverjetneje odvzet prostor, osnovne dobrine, verjetno so izgubili tudi tiste, ki so jim bili podobni. So tisti, ki so preživeli in se tako s culami, kovčki in z nekaterimi osnovnimi predmeti skupaj odpravili naprej. 

Uvodna dvostranska ilustracija razkrije še nekoga, ki jim zvesto in tiho sledi. Smrt, v podobi belega okostnjaka, oblečenega v pisano haljo, prijezdi na velikem, elegantnem, modrem ptiču. Gre za ibisa, ki v nekaterih kulturah predstavlja bitje, zmožno komunikacije med živimi in mrtvi, ptič, ki lahko kot posrednik prehaja med preteklostjo in sedanjostjo. Podobno kot smrt in kot skupina popotnikov je tudi ibis zelo zgovorno simbol nekoga, ki biva in potuje med dvema svetovoma, med dvema ekstremoma, med tam in tukaj, prej in potem. Ko smrt sredi črnega, strašljivega gozda najde pozabljen kovček, se s ptičem pridruži povorki živali. Ne gre za grozečo, nasilno, uničujočo smrt, ampak za smrt v vlogi nekakšnega vedno prisotnega in spoštljivega, skorajda empatičnega sopotnika. Pisana živalska četica se premika po pusti in temačni gozdni pokrajini; nekoliko nedomači in negostoljubni. Takrat, ko ne hodijo, počivajo, ko jih zebe, si delijo odeje in se grejejo s toplino teles, lakoto pa potešijo z razdelitvijo hrane, ki jo nosijo v culah. Ko potujejo že nekaj časa – koliko časa so v resnici na poti, ne moremo izmeriti, občutek imamo, da potujejo že dolgo – prispejo do vode. Tam jih čaka čoln, na katerega se vkrcajo. Osupljiva dvostranska ilustracija čolna, polnega raznovrstnih živali, nad katerim leti smrt na trupu modrega ibisa deluje skrajno apokaliptično in spominja na Noetovo barko. Čoln se raztrešči pod težo njihovih teles in živali so prepuščene nemilosti valov. Na kopno jih prispe manj in mednje vdre teža smrti. Od tistih, ki jih izgubijo, se poslovijo v skupnem žalovanju. Ostro ganljiva ilustracija slovesa, v kateri se skupina poslavlja od zajčka, ki ga nato ljubeče pestuje smrt, ostro zareže v dogajanje in še potencira bolečino ter resnost njihove situacije. Ne preostane jim drugega, kot da korakajo naprej, dokler končno ne prispejo do pokrajine, ki ni več tako globoko temačna, osiromašena in žalostna. Pred njimi se dviga prelepo drevo z rožnatimi lističi, na tleh pa leži slastno granatno jabolko – simbol plodnosti in življenja. Končno so prispeli na cilj.   

Absolutna odsotnost besednega jezika in gosta, močna ter mučna tišina, ki preveva slikanico, se zdi edini način, s katerim lahko avtorica preda emotivno kompleksnost potovanja, na katero se odpravijo živali. Tistega, česar avtorica ne pove z besedami, je verjetno skorajda nemogoče pojasniti z jezikom. Edina beseda v slikanici je naslov – Migrantes, kar opisuje razlog in izvor njihovega potovanja (slovenska izdaja, ki je leta 2019 izšla pri založbi Sanje, naslov pomenljivo prevaja kot Pregnanci in s tem nakazuje na neprostovoljnost, na nujnost njihove poti). Odločitev, da slikanica ne bo vsebovala besed, dela njihovo zgodbo veliko bolj univerzalno, hkrati pa se izogne posploševanju izkušenj, povezanih z begunsko tematiko. Element univerzalnosti ustvarjalka še dodatno poveča s tem, ko za svoje junake izbere živali najrazličnejših vrst, ki so zmožne sobivanja, zmožne empatije in solidarnosti. Čeprav je zgodba strahovito boleča, je na drugi strani tudi silno lepa. Živali na svoji poti kljub vsemu nikoli ne izgubijo upanja, med seboj zgradijo vez, ki temelji na prijaznosti in medsebojni pomoči. Ves spekter emocij, s katerimi se pri iskanju zavetja srečujejo, avtorica mojstrsko prikaže skozi občuteno zrisane in skorajda dramatične ilustracije. Neznosno črno ozadje ponavljajočih se pokrajin, po katerih se premikajo, poudarja izgube, s katerimi se morajo junaki spoprijemati, ko iztrgani iz lastnega prostora iščejo lepše življenje. Živali upodablja z veliko mero spoštovanja in jim pri tem, ne glede na težo situacije, pusti, da ohranijo dostojanstveno držo. S pazljivo natančnostjo in dramaturško premišljenostjo riše drobne trenutke ljubeznivih interakcij, dotikov in gest tolažbe. 

Migrantes ni enostavna slikanica. Tisto, o čemer želi govoriti, že samo po sebi ni enostavno, ni enoznačno in ni lahkotno. V resnici delo ne odpira le teme migranstva, ampak na metaforični ravni govori tudi o poti, ki jo prehodimo vsi, o poti življenja in o neizbežnem soočenju s smrtjo. In le malo knjigam uspe s takšno rahločutnostjo in pronicljivostjo odpirati tovrstne zahtevne, a pomembne teme. Migrantes v tem smislu vsekakor tudi ni tipična slikanica za otroke. Zahteva pogovor, zahteva refleksijo in je ena izmed tistih čudovitih knjig za otroke in odrasle, ki svojih bralcev ne podcenjuje, ne boji se spregovoriti o kompleksnejših temah in pri tem ne skriva, da življenje včasih prinaša tudi bolečino. 

Anthony Browne: Willy the Dreamer

SLIKANICE V TUJIH JEZIKIH, ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: Walker Books Ltd
Leto izdaje: 1997

Anthony Browne, angleški mladinski pisatelj in ilustrator, se v svojih slikanicah pogosto spogleduje z intermedialnimi referencami s področja likovne umetnosti; še posebej s surrealizmom in z deli Renéja Magritta. Nanj se navezuje že v svoji prvi slikanici Through the Magic Mirror iz leta 1976. Prejemnik prestižne Andresenove nagrade (2000) za ustvarjanje književnih del za otroke, je v enem izmed intervjujev pojasnil, da vidi neločljivo povezavo med otroškim dojemanjem sveta in surrealistično umetnostjo. Po njegovem mnenju otroci gledajo skozi surrealistične oči. Vse, kar vidijo, vidijo prvič, zato je tisto, kar gledajo, vznemirljivo in novo. Čeprav se z Browneovim razumevanjem odnosa med otroško percepcijo in surrealizmom nekateri literarni teoretiki in kritiki ne strinjajo; očitajo mu posploševanje surrealističnega mišljenja in selektiven odnos do likovne zapuščine, so njegova dela s strani bralcev in večinskega dela literarne stroke, ki se posveča analizi mladinske književnosti, zelo dobro sprejeta. Umeščajo ga med enega vidnejših ustvarjalcev postmodernih slikanic. Še posebej odmevna so tista dela, s katerimi Browne (večinoma na likovni ravni) komunicira z likovnimi umetniki in tako otroškim bralcem v slikaniškem formatu ponuja vstop v zgodovino likovne umetnosti. 

V slikanici Willy the Dreamer, ki je izšla leta 1997, Browne, kot je značilno za njegov opus, z uporabo surrealističnih likovnih elementov, medbesedilnih navezav in referenc na popularno kulturo, slika sanjski svet šimpanza Willyja, ponavljajočega junaka v njegovih slikanicah. Willy sanja, da je filmska zvezda, pevec, baletnik, včasih sanja, da je berač, raziskovalec, ali da se sprehaja po nenavadnih pokrajinah, pluje po morju itd. Browne šimpanzove sanje ne povezuje v linearno zgodbo, niti jih ne razlaga. Minimalistično besedilo je pravzaprav zgolj vezivo med živahnimi, vizualno bogatimi in pomensko večplastnimi enostranskimi ilustracijami. Ilustracije so obrobljene z okvirjem, kot da so dela, razstavljena v sanjski galeriji. Besedilo zato skorajda zavzema vlogo naslovov Willyjevih sanjskih sekvenc. Ker so Browneove likovne podobe domiselno napolnjene, zelo zgovorne in ker same po sebi uspejo zgraditi svojevrstno pripovednost, besedni jezik v slikanici čisto umestno nastopa v podporni funkciji. O tem literarno-likovnem odnosu avtor humorno spregovori že na notranji platnici, kjer se poigrava z relacijami med vizualno-verbalnimi pomeni. Pri tem se naslanja na slavno Magrittovo sliko o pipi in povedjo »Ceci n’est pas une pipe«. Browne Magrittovo pipo zamenja s predmeti iz Willyjevega vsakdana – opico, knjigo, kavčem in banano in jih popolnoma svobodno preimenuje ter s tem zanika osnovne jezikovne konvencije in se posledično premakne na področje surrealističnega zaznavanja predmetov. 

Browne s podobno igrivostjo in humorjem opremi celoten Willyjev sanjski svet. Vsakemu sanjskemu momentu podeli svojevrstne zakonitosti, ovrže logično percepcijo sveta in se raje usmeri v neskončno zmožnost domišljije. Willyju ponudi priložnost, da izkusi različne vloge in da se prosto giblje v intermedialnem prostoru, kjer se lahko sprehaja po Dalíjevi pokrajini, postane eden izmed junakov v Sendakovi slikanici, sodeluje na čajanki z liki iz Čudežne dežele, pluje po razburkanem morju Winslowa Homerja, raziskuje svet s Henrijem Rousseaujem, poje kot Elvis Presley, se druži s Charliejem Chaplinom in drugimi. Pri tem Browne s skorajda fotorealistično natančnostjo in detajliranjem čudovito ujame metamorfozo in spreminjanje, ki ga prinašajo sanje. Hkrati pa ta elastični čas in prostor, ki ga zavzemajo Willyeve sanje, na simbolni ravni prikazuje tudi Willyjevo odraščanje in spreminjanje. 

Willy the Dreamer ni samo slikanica o umetnosti in ni zgolj poklon velikim ustvarjalcem ter mislecem, je slikanica, kjer se prepletajo mnoge resničnosti, kjer se enkratno meša visoka in popularna kultura in kjer so odlične vizualne podobe metafore za različna duševna stanja človeka. Kljub bogati vizualni plati slikanice, ki nedvomno nagovarja širok bralski krog, predhodno referenčno znanje za razumevanje dela ni zares pomembno. Zagotovo prepoznavanje aluzij, referenc in navezav ponudi drugačno možnost branja, ampak ni pa pogoj za vstop v Willyjev svet. Slikanica ponuja različne oblike bralskega užitka za različne starostne skupine. Zagotovo je tudi odličen pripomoček za pogovor o umetnosti in za učenje osnovnih likovnih elementov. Poleg vsega tega pa je tudi prava poslastica za oči. 

Edward van de Vendel in Anton Van Hertbruggen: Kužek, ki ga Nino ni imel

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Het hondje dat nino niet had
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2019
Prevod: Stana Anželj

Kužek-ki-ga-Nino-ni-imel

Nino je imel psa, ki ga v resnici ni imel. Njegov pes je namreč plod njegove domišljije. Izmišljeni ljubljenček se z Ninom igra, skupaj raziskujeta okolico, kužek Nina tolaži in ima neomejen vpogled ter razumevanje v Ninovo notranjo pokrajino. Nino v svojem izmišljenem tovarišu najde vse tisto, česar mu v resničnem življenju primanjkuje. Ko v njegovo življenje vstopi resničen kuža, si mora zato na novo vzpostaviti način bivanja. Senzibilno napisana in mojstrsko ilustrirana slikanica Kužek, ki ga Nino ni imel, je plod odličnega sodelovanja med nizozemskim pisateljem ter belgijskim ilustratorjem in ni samo zgodba o kompleksnosti pojava izmišljenih prijateljev in o moči domišljije, v svojem bistvu je pravzaprav zgodba o globoki osamljenosti in otrokovi želji po tistem, česar ni.

Ninov izmišljeni pes ima v sklopu interpretacije zgodbe nekaj možnih funkcij. Je dečkov domišljijski pomočnik in sopotnik, s katerim se Nino igra, z njim preživlja prosti čas in s pomočjo kužkove imaginarne prisotnosti premaguje občutke osamljenosti. Pes, kot si ga je Nino umislil, ima nekatere značilnosti, ki jih Nino nima, bi si jih pa verjetno želel. Kužek je pogumen, ne boji se skočiti v jezero, ko Nino ostane na varnem v čolničku, pes se ne boji niti prababice, do katere je Nino skeptičen. Izmišljeni ljubljenček je torej tisto, kar Nino sam ni. Ko je deček žalosten, pes to žalost razume in jo blaži. Zmožen je empatičnega čustovanja in je hkrati nadomestek za ljudi, ki niso prisotni v njegovem življenju. Kužek je torej tudi vsi tisti, ki so v njegovem življenju odsotni in mu ponuja tisto, kar mu odsotni ljudje ne morejo ali ne znajo, Nino pa to potrebuje. Nazadnje je kužek tudi odslikava Ninove lastne nevidnosti. V slikanici se pojavijo tri odrasle osebe: Ninova mama, prababica in njegov oče. Na literarni ravni so odrasli omenjeni zgolj informativno, o njihovi (ne)vpetosti v Ninov vsakdan pa še bolj zgovorno pripovedujejo edinstvene ilustracije. Mama in prababica sta naslikani v hrbet, obrnjeni stran od dečka, kar sporoča, da so njihove interakcije minimalne, Nino pa najverjetneje ostaja neopažen. Ilustracije očeta in mamo z uporabo simbolov povezujejo s potovanji. Mamo vidimo pripravljeno, da se vkrca v avto, napolnjen s kovčki, očeta spoznamo v zgovorni dvostranski ilustraciji, v kateri se po telefonu sinu oglaša iz eksotične dežele flamingov. Starša sta torej povezana s podobami premikanja, Nino pa s statičnostjo in čakanjem.

Statičnost, zatohlost, samota in osama, ki sprožijo Ninov domišljijski eskapizem, se ne odražajo samo skozi potrebo po izmišljenih prijateljih, temveč tudi skozi prostrano in neukročeno gozdno pokrajino. Ilustracije odročne gozdne vasi, samotnih dreves, neskončnega pogleda na nebo in Ninova soba, okrašena s predmeti, ki ga opominjajo na potovanja staršev in na dejstvo, da so daleč stran, posnemajo Ninovo notranjost in še povečajo dečkovo izoliranost, ki jo je mogoče začutiti že skozi skromne besedne opise. Ti, tako kot ilustracije, ponujajo veliko prostora za interpretacijo in ravno s tem, da o osamljenosti in odsotnosti pisatelj nikoli eksplicitno ne govori, o njej posledično spregovori še glasneje. Če torej govorimo o odsotnih prijateljih, o odsotnih odraslih in o Ninovi nevidnosti, lahko govorimo tudi o delno odsotnem jeziku. Slog van de Vendla je minimalističen, premišljen, skrbno izbran in skrčen na nekaj kratkih, ampak zelo močnih povedi in je edini način, s katerim je pisatelj lahko tako globoko opisal Ninova občutja. Jezik je (ne)zmožen v celoti zaobjeti raznovrstnost Ninove notranjosti, zdi se, da posnema občutek tiste oblike žalosti, ki jo zaradi njene teže, lahko opišemo zgolj z omejenimi jezikovnimi sredstvi, jo pa mogoče lažje prikažemo z likovnimi podobami. Ilustracije so zato tiste, ki v tem primeru bralcu pomagajo zapolniti dogajanje in mu ponudijo dodatne informacije. Jezik je torej na eni strani Ninova resničnost, ki je skromna in prazna, ilustracije pa predstavljajo Ninovo domišljijo, ki je bogata, drzna in hranilna. Ilustrator podobe plasti z različnimi teksturami, z močnimi in drznimi potezami. Kompozicijsko so raznovrstne; dinamične na eni in umirjene na drugi strani. Zeleni, rdeči, rjavi in rumeni odtenki ohranjajo naravni kolorit dogajalnega prostora in podčrtajo Ninov nekoliko melanholičen svet.

Ustvarjalca se tako vseskozi igrata z razmerji med vidnostjo in nevidnostjo, prisotnostjo in odsotnostjo ter domišljijo in realnostjo. Vmesni prostor med resničnim in neresničnim je v slikanici zabrisan in postane območje, v katerem Nino najde tolažbo, varnost in pobeg. Zanimiv je vnos resničnega kužka, ki ga Nino prejme za darilo. Ta se, ker seveda ni narejen po Ninovih izmišljenih pravilih, obnaša drugače kot njegov imaginarni kužek. Resnični pes ima lastno voljo in značilnosti, do katerih je Nina sprva pazljiv. Sčasoma pa spozna, da lahko resnični pes nadomesti in zapolni nekatere druge dele njegovega sveta in resničnosti, ki jih izmišljeni ljubljenček ni mogel. Ker pa resničnost, kljub resničnemu kužku, ne more v celoti zadostiti Ninovim potrebam, se deček na koncu ponovno zateče v domišljijo. Ugotovi namreč, da lahko domišljija resničnosti pomaga, zato si izmisli še množico novih domišljijskih živalskih prijateljev, ki jih nikoli ni imel. Konec je še posebej izstopajoč, saj v njem, kot je neobičajno v književnih delih za najmlajše, ne pride do razrešitve oz. jasne pomiritve. Dečkov glavni problem, ki ga predstavljajo odsotni starši, se pravzaprav ne razreši. Deček je na koncu sicer pridobil resničnega psa in kopico novih namišljenih spremljevalcev, je pa, na resnični ravni bivanja, še vedno sam. Vprašanje, ki ga ustvarjalca zelo pogumno in zelo nežno na koncu odpirata, postavi v ospredje razmišljanje o tem, ali lahko domišljija (in v kolikšni meri) zares nadomesti potrebe, ki si jih želimo zapolniti v resnični ravni bivanja.

Saša Pavček in Ejti Štih: Rumi in kapitan

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: Miš
Leto izdaje: 2018

IMG_3049

Igralka, dramatičarka, pesnica in dobitnica Borštnikovega prstana Saša Pavček se s pisanjem spogleduje že vrsto let. Razlagalna pravljica o nastanku Cerkniškega jezera Zakaj je polje jezero? (2014), ki jo je ilustriral Damijan Stepančič, je bilo njeno prvo delo namenjeno mladim bralcem. V njej se avtorica naslanja na ljudska izročila in skozi zgodbo o deklici, ki s svojimi pripovedovalskimi močmi in solzami polni in prazni površje Cerkniškega jezera, subtilno nakaže temo človeške povezave z naravo. Motiv vode in uporaba lika, ki ga odlikuje empatija, potencirana senzibilnost, požrtvovalnost ter absolutna in nesebična dovzetnost do krivic ter izkrivljenosti sveta, se pojavi tudi v njeni ilustrirani pesnitvi za otroke in odrasle Rumi in kapitan.

Rumi je psička, ki poleg lenuhaste mačke Abe, sestavlja posadko ladje Labod kapitana Adrijana; upokojenega, grobega ekonomista z očitno ljubeznijo do ruma. Med tričlansko posadko vlada neobičajna hierarhija. Čeprav Adrijan s strogostjo daje (večinoma nesmiselne) ukaze, je Rumi tista, ki je pravzaprav srce, pogum, razum, gonilna sila in osrednji moralno-etični kompas celotne odprave. Je, tako kot perzijski pesnik Rumi, po katerem je bila verjetno poimenovana, glasnik človečnosti – še posebej zgovorno je, da so v Pavčkovi pesnitvi živali za razliko od človeških likov večinoma pogumnejše in so nosilke miru, usmiljenja in požrtvovalnosti. Še posebej Rumi je tista, ki premore globoko nežnost in ki ji uspe z besedami razorožiti in preseči vse grobosti sveta. Ona pogumno krmari ladjo skozi vihar, ko mucka in kapitan mirno spita, ona jih varno pripelje do kopnega, ona je tista, ki reši otroška brodolomca, spreobrne nasilno naravo piratov in jih z lastnimi tacami nazadnje vodi nazaj domov.

fullsizeoutput_1147

Namen in končni cilj njihove poti ni točno znan. Zdi pa se, da so vsi v iskanju metaforične celine. V iskanju nekakšnega »južnega otoka«, prostora, ki bi ga lahko razumeli v povezavi s pesmijo Kajetana Koviča. »Kje je kakšen človek, kje plitvina, / je na svetu vsem sploh še kje celina?«, se sprašuje Rumi, ko kljubuje viharnim sunkom. Kopno, ki ga najdejo, je edino kopno, ki je v tem času možno. To kopno je poseljeno z brodolomci; s tistimi, ki jim je bilo primarno kopno (domovina) vzeto, z nevarnostjo; s tistimi, ki hočejo kopno pleniti in z onesnaženjem; tistim, kar kopno uničuje. Pavčkova tako v zgodbi, napisani v verzih, pogumno upesni nekatere tabu teme, manj značilne za mladinsko književnost. Epsko-lirska struktura pesnitve in njena dolžina sicer zahteva nekoliko bolj izkušenega in pozornega bralca. Je pa pisateljica zahtevnost oblike in zakonitosti večzložnega trohejskega ritma uspela odlično ublažiti s sodobnim in sočnim jezikom, ki je ne trenutke grob in direkten, kar sovpada z dejstvom, da so nekateri deli pesnitve temačni in strašljivi. Pot, ki jo opravi posadka, ni idealizirana in predstavljena skozi romantično perspektivo raziskovanja in odkrivanja lepot morja ter neznanega sveta, ne na besedni in ne na likovni ravni. Je pot, ki nima točno začrtanih koordinat, je plovba brez smeri po nemirnem in viharnem morju, kar dobro podčrta zakonitosti nestabilnega, osirotelega in umazanega sveta, ki ga Pavčkova opiše. Kljub vsemu uspe avtorici tudi znotraj najtežjih situacij in znotraj likov, ki na videz delujejo brezsrčno, najti človečnost in vsem na koncu ponudi možnost varnega usidranja. To ji uspe z uporabo kontrastov, ki občasno vodijo v humor in ublažijo težo celotne zgodbe.

Če je Pavčkova drzna pri izbiri jezika, strukture in tem, bi lahko enako trdili za vizualno podobo pesnitve. Slikarka Ejti Štih je odisejado opremila z močnimi, razkošnimi barvami, s prevladujočo modro in rdečo, značilnimi za njen slikarski izraz. Družbeni angažma besedila se odraža tudi v ilustracijah, ki so, podobno kot pesnitev, neposredne. Podobe so večinoma polne napetosti, igrajo se z zornimi koti, kontrasti in likovno perspektivo, smiselno dopolnjujejo dogajanje, občasno jezikovno plat celo presežejo, ampak vedno po pravilu sobivanja. Ilustracije se znajo umakniti besedilu, ko je to potrebno in obratno, ga preseči in dopolniti. Pesnitev tako deluje kot premišljena in zaokrožena celota.

Tinka Bačič in Daša Simčič: Brin in ptičja hišica

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: Grafenauer
Leto izdaje: 2018

IMG_2456

Deček Brin nekega dne na podstrešju odkrije staro ptičjo krmilnico, kar spodbudi njegovo zanimanje do ptic. Brin ob podpori in sodelovanju družinskih članov skrbno oskrbuje krmilnico s slastno ptičjo hrano in začne proučevati značajske ter vizualne značilnosti ptic, ki se v njegovi krmilnici gostijo s slastnimi semeni. Svoja opažanja deček z znanstveno natančnostjo mladega ornitološkega navdušenca zapisuje v zvezek, ki ga pridno polni s slikami in spremnim besedilom.

Brinov proces spoznavanja ptičjega sveta je bralcu prikazan skozi leposlovni in skozi poučni, naravoslovni del slikanice. Leposlovni del je v tem odnosu nekoliko podrejen, saj večinoma deluje kot podlaga, iz katere rastejo informacije o vrstah ptic, o ptičjih značilnostih, o negi, opazovanju in prepoznavanju ptic. Slikanico Brin in ptičja hišica posledično lahko beremo tudi kot nekakšen leposlovni ornitološki priročnik za otroke, ki ga lahko uporabimo pri pouku ali doma. Primarni namen slikanice je zagotovo posredovanje informacij in spodbujanje kreativnega učenja. Nedvomno Brin in ptičja hišica vsebuje podatke, ki bodo pri otrocih vzbudili željo po nadaljnjem raziskovanju ptičjega kraljestva. V tem smislu je slikanica zakladnica zanimivosti ter spremnih dejavnosti in v sklopu tega značaja, čisto korektno in strokovno podkrepljeno izpeljana.

IMG_2457

Kar jo pa loči do tega, da bi lahko govorili o posebno kakovostni poučno-leposlovni slikanici, je pomanjkanje sožitja med vsemi njenimi elementi. Pogosto se zdi, da je naravoslovnih informacij preveč in da so pregosto posejane. Leposlovni del, ki se naslanja na lik Brina in na njegov razvoj odnosa do ptic v obdobju krmljenja, je razdeljen na poglavja, ki velikokrat preostro prekinejo dogajanje in zato zmotijo pretočnost slikanice.  Pomemben del so tudi fotografije in ilustracije. Te so ljubke in simpatične, v skladu s slogom ilustratorke Daše Simčič in delujejo v skladu s podporno funkcijo, ki jim je bila namenjena. Niso pa, podobno kot slikanica, če jo gledamo celostno, nič nadpovprečnega.

Giles Andreae in Guy Parker-Rees: Žirafe ne znajo plesati

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Giraffes Can’t Dance
Založba: Grafenauer
Leto izdaje: 2018
Prevod: Milan Dekleva

IMG_1641

Žirafa Živa ima težavo. Njene noge so nekoliko predolge, preveč okretne in prenerodne za ples. Tako vsaj menijo živali iz afriške džungle, ki se na vsakoletnem plesu norčujejo iz njenih plesnih gibov. Pravzaprav jo obsipajo s predsodki in stereotipi, še preden se Živa sploh zavrti na plesišču: »Žirafe so nerodnice in plesati ne znajo!«. Po besednem napadu se osramočena in žalostna Živa zateče v samoto. Na jasi sredi džungle opazuje luno, ko jo nagovori moder čriček in ji ponudi dragocen nasvet: »Kdor osamljen je, drugačen, drugo glasbo bo izbral.« Čriček nato v roke vzame violino in zaigra pesem, ki Živo tako nagovori, da se njeno telo začne zibati v očarljivem plesu. Živin ples navduši tudi preostale živali, ki so na koncu soglasne, da »takšne mojstrske plesalke prav nikjer na svetu ni.«

Slikanica Žirafe ne znajo plesati britanskega pisateljsko-ilustratorskega tandema v sestavi Gilesa Andreaea in Guyja Parker-Reesa je v izvirnem angleškem jeziku izšla leta 1999 in je kaj hitro po izidu doživela velik komercialen uspeh. Prodanih je bilo že nekaj milijonov izvodov slikanice v različnih svetovnih jezikih. Pod slovensko izdajo se je z dobrim prevodom podpisal pesnik Milan Dekleva. Kadar govorimo o slikanici, ki doseže visoke številke ponatisov in prevodov, pa ni nujno, da hkrati govorimo tudi o slikanici, ki je umetniško presežna. Zgodba žirafe Žive je pravzaprav precej tipična obravnava (živalskega) lika, ki se počuti drugačnega. V slikanicah se tovrstni liki pogosto pojavljajo v poosebljenih živalskih oblikah, saj otrokom omogočajo poistovetenje, hkrati pa jim ponudijo dovolj domišljijskega prostora, da zgodbo berejo kot fikcijo. Žirafa Živa je torej drugačna od preostalih živali in se med njimi ne počuti popolnoma sproščeno. Skozi proces samoiskanja in s pomočjo črička (pomočnika) ji uspe poiskati lastni ritem, lastni telesni (in osebnostni) izraz. Ko se tako nauči poslušati samo sebe, odkrije pot k samospoštovanju in samozavesti, kar sproži pozitiven odziv tudi pri tistih, ki jo obdajajo. Ti se nazadnje pokesajo, priznajo svojo zmoto in jo končno vidijo v vsej njeni lepoti.

IMG_1642

V večini je slikanica precej predvidljiva, neposredna in vzgojno naravnana. Zagotovo je dobra v smislu, da otroke uči, kako pomembno je razmišljati o sebi, o svojih telesnih in osebnostnih značilnostih, o svojih omejitvah in zmožnostih in o zmožnostih drugih, ki se lahko od naših precej razlikujejo. Spodbuja tudi razmišljanja o tem, da smo si med seboj različni in da nas ravno te razlike delajo vznemirljive in skrivnostne. Ponuja tudi nekaj simpatičnih humornih vložkov. Še posebej zabavni so prizori plesa v džungli, ko opazujemo divje svinje ob svinganju, nosoroge ob plesanju tvista, leve, ki se vrtijo v ritmu tanga itd. Otrokom s tem zagotovo približa živalski svet, svet glasbe ter plesa. Ker je slikanica napisana v verzih, se bodo otroci ob branju lahko spoznavali tudi s konceptom ritma. Kljub nekaterim simpatičnim trenutkom, je branje slikanice Žirafe ne znajo plesati precej enoznačno in brez večjih presenečenj. Tudi ilustracije, ki so prikupno pisane, ne ponudijo kakšne večje nadgradnje. Gre za slikanico, ki pravzaprav vsebuje vse elemente komercialne uspešnice: zgodba je enostavna, je vizualno privlačna, ampak pri tem ostaja pri tradicionalnih podobah, ima nekaj humornih in nekaj čustvenih vložkov, v njej lahko najdemo množico simpatičnih stranskih likov in v njej nastopa glavna oseba, ki bralcem omogoča poistovetenje in s pomočjo katere se lahko kaj novega naučijo o sebi in o svetu, ki jih obdaja. Čisto zadovoljivo delo, ki se bo nedvomno še naprej dobro prodajalo, ni pa primer slikanice, ki bi jo uvrstili na sezname knjig, ki jih moramo nujno prebrati v svojem življenju.

Daniil Harms in Arjan Pregl: Si videl leva?

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Videl l’va?
Založba: Miš
Leto izdaje: 2018
Prevod: Lijana Dejak

IMG_1201

Daniil Harms je za časa svojega življenja veljal za posebneža. Bil je eden pomembnih umetnikov, ki so oblikovali avantgardno gibanje v Sovjetski zvezi. Absurdna besedila, ki jih je pisal za odrasle, je stroga sovjetska cenzura vztrajno zavračala, zato je našel zatočišče v mladinski literaturi, kjer si je lahko privoščil vsak nekaj umetniške svobode. Osrednja posebnost Harmsovega pisanja je poigravanje z literarnimi konvencijami. Zdi se, da Harms izhaja iz nekakšne primarne človeške potrebe po pripovedovanju, po pripovedovanju, ki v njegovem primeru nima potrebe, da je smiselno in pomensko. To je vidno tudi v naslovniško odprti slikanici Si videl leva?

Harmsova zgodba o levu, ki to ni, je zapisana v obliki dialoga in v sebi nosi skorajda »beckettovsko ozračje«. Dve osebi, za kateri se zdi, da nastaneta iz nič in o katerih bralec ne dobi nikakršnih informacij, se pogovarjata. Prva oseba sprašuje drugo, ali je bila v živalskem vrtu in ali je videla leva. Druga oseba, ki odgovarja, našteva značilnosti, ki niso značilne za leva in v katerih prepoznamo druge živali: »Si videl leva?« »A z rilcem?« »Ne, tisto je slon, lev ni tak.« »A, z dvema grbama.« »Ne, kje pa! Z grivo!« »Aaa! Ja, ja, z grivo, tak s kljunom.« Med osebama tako poteka neke vrste absurdna igra oz. izmenjava, ki deluje po logiki stopnjevanja ter ponavljanja in je zgrajena iz elementov, ki jih je mogoče poljubno premeščati in kombinirati. Lev postane osrednji motiv, igra pa je njegova identifikacija in hkrati njegova transformacija. Vsak poskus spraševalca, da bi z vprašanim poenotila njuno idejo o levu, se izjalovi, zato se posledično izjalovi tudi vsak poskus, da bi se zgodba zares začela. Pozornost bralca ob branju zato preskoči iz pričakovanja, kaj se bo zgodilo v pričakovanje, ali se sploh bo kaj zgodilo. O zgodbi v tradicionalnem smislu bi v Si videl leva? težko govorili, kar pa je tudi ena izmed kvalitet tega prismuknjenega besedila. Besedilo je namreč zgrajeno na tak način, da zanika dogajanje, nima osrednjega dogodka, nima vrha, saj se zgodba pravzaprav konča, še preden se je začela. Če bi lahko govorili o vrhu, je vrh konec, kjer spoznamo, da vrha ni bilo in da do zgodbe sploh zares ni prišlo. Harmsova zgodba o levu je mojstrski primer zgodbe za otroke, ki nima nobenih didaktičnih teženj, njen namen je bolj preprost in bolj zanimiv; bralca želi zabavati, želi ga presenetiti in želi ga zapeljati v neskončno igro domišljije, kar mu tudi uspe. Zaradi njegovega edinstvenega pristopa k pisanju del za otroke je nedvomno eden izvirnejših in izstopajočih pisateljev mladinske literature.

IMG_1204

Nenavadnost Harmsovega besedila je v ilustracijah poskušal ujeti slovenski likovni umetnik Arjan Pregl. Pregl se sicer res zdi logična izbira, še posebej zaradi njegovega ilustratorskega sodelovanja s Tomažem Šalamunom, ki je po svoji igrivi poetiki, značilni za njegova dela za otroke, soroden s Harmsom, ampak likovniku tokrat ni uspelo v celoti zaobjeti in doseči kvalitete besedila. Računalniške ilustracije se spogledujejo s surrealizmom in z nekaterimi značilnostmi sovjetskih slikanic, ki so nastajale v času avantgarde. Posebej proti koncu, ko ilustrator idejo živali, ki se konstantno spreminja, razgradi v geometrijske like. Preglove ilustracije so, tako kot zgodba, minimalistične, ampak nekako ne zmorejo slediti besedilu. Večinoma so nezanimive, predvidljive in precej dolgočasne.

Čeprav vizualno šibka, je slikanica Si videl leva? pomembna zaradi različnih razlogov. Upajmo, da bo njen izid spodbudil prevod drugih Harmsovih del za otroke in odrasle. Poleg tega je slikanica eden redkih primerov avantgardnih besedil za otroke, ki so sploh prevedeni v slovenščino. Seveda pa nazadnje nikakor ne smemo spregledati še dejstva, da je bilo Harmsovo razumevanje literature za otroke zelo pogumno in napredno za čase, v katerih je pisal, in da so njegova dela za mlade ravno zaradi tega razloga danes še vedno (ali še bolj) aktualna, vznemirljiva in nujna.

Tomi Ungerer: Pet fantastičnih živali

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslovi: Crictor, Adelaide, Emile, Rufus, Orlando the Brave Vulture
Založba: Mladinska knjiga
Zbirka: Deteljica
Leto izdaje: 2017
Prevod: Neža Božič

IMG_0488

Francoski pisatelj in umetnik Tomi Ungerer je v svoji karieri ustvaril več kot 150 knjig, napisanih v francoskem, nemškem in angleškem jeziku. Danes zasluženo velja za enega najpomembnejših glasov 20. stoletja. Temu pa ni bilo vedno tako; v šestdesetih in sedemdesetih je v Ameriki veljal za spornega avtorja, predvsem zaradi njegovih družbeno-kritičnih plakatov, risb in erotično obarvanih del za odrasle. Je eden tistih avtorjev slikanic, ki so temeljito spremenili pokrajino literature za otroke. Leto pred izdajo odmevne slikanice Tam, kjer so zverine doma (Where the Wild Things Are, 1963), je Tomi Ungerer izdal slikanico Trije razbojniki (Die drei Räuber, 1962). Oba avtorja sta, še posebej s kultnima izdajama omenjenih del, prekinila s tradicijo srčkanih, naivnih in idejno šibkih slikanic, ki so takrat izhajale. Trije razbojniki so bili leta 2010 prevedeni tudi v slovenščino, 2017 pa smo dočakali še odlično zbirko petih Ungererjevih avtorskih slikanic, ki so pri Mladinski knjigi izšle pod naslovom Pet fantastičnih živali.

Slikanice Crictor, dobri udav, Adelajda, leteča kengurujka, Emil, dobrosrčna hobotnica, Rufus, pisani netopir in Orlando, plemeniti jastreb pripovedujejo o prav posebnih živalih in njihovih interakcijah s človeškim svetom. Ungererjeve živali so sicer delno počlovečene, in čeprav za nekaj časa posežejo v območje človeškega dogajanja, v sebi ostajajo popolnoma zveste lastnemu značaju. Zmožne so razmišljati, čustvovati in se celo naučiti človeških opravil, v svojem bistvu pa človeka pravzaprav celo prekašajo. So bitja, ki so brezpogojno empatična, senzibilna, globoko vdana, pogumna in pripravljena pomagati. Udav Crictor, ki ga madame Louise Bodot dobi v dar od sina, gospodarico reši pred tatovi, leteča kengurujka Adelajda reši otroke iz goreče stavbe, hobotnica Emil reši kapitana pred morskim psom in razoroži kriminalce, jastreb Orlando pa reši iskalca zlata in njegovega sina. V glavnem so živali tiste, ki so v Ungererjevem svetu junaške, imajo najbolj žlahtne lastnosti in so dejansko bolj človeške od ljudi. Avtor jih uporablja skorajda basensko in skozi njih metaforično govori o skorajda utopično lepih lastnostih, ki pri ljudeh pogosto umanjkajo. Zanimivo pa je, da so pozitivne lastnosti Ungererjevih živali tako močne, da nehote vplivajo tudi na ljudi, katerih življenj se dotaknejo in v njih spodbudijo verižno reakcijo dobrote, poguma in zvestobe.

Ungererjeve slikanice so brezčasne. Vsaka izmed njih je posebna celostna umetnina s presenetljivimi podrobnostmi, zasuki, humornimi elementi in močno sporočilnostjo. Njegova pisateljska in ilustratorska estetika je izjemno preprosta, eklektična, z rahlim starinskim pridihom. Podobe so izrisane s svinčnikom na večinoma belem ozadju. Zdi se, da skozi živalske junake avtor kliče po svetu, ki je, tako kot njegove knjige, radoveden, topel, prijazen, neustrašen in ki se nikoli ne boji individualizma. Njegovi čudoviti junaki se sprehajajo skozi zgodbe kot liki v nekakšnem »Bildungsromanu«, se vmes odkrivajo, zorijo ter brez strahu prevprašujejo sebe in tisto, kar jih obdaja.