Saša Pavček in Ejti Štih: Rumi in kapitan

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: Miš
Leto izdaje: 2018

IMG_3049

Igralka, dramatičarka, pesnica in dobitnica Borštnikovega prstana Saša Pavček se s pisanjem spogleduje že vrsto let. Razlagalna pravljica o nastanku Cerkniškega jezera Zakaj je polje jezero? (2014), ki jo je ilustriral Damijan Stepančič, je bilo njeno prvo delo namenjeno mladim bralcem. V njej se avtorica naslanja na ljudska izročila in skozi zgodbo o deklici, ki s svojimi pripovedovalskimi močmi in solzami polni in prazni površje Cerkniškega jezera, subtilno nakaže temo človeške povezave z naravo. Motiv vode in uporaba lika, ki ga odlikuje empatija, potencirana senzibilnost, požrtvovalnost ter absolutna in nesebična dovzetnost do krivic ter izkrivljenosti sveta, se pojavi tudi v njeni ilustrirani pesnitvi za otroke in odrasle Rumi in kapitan.

Rumi je psička, ki poleg lenuhaste mačke Abe, sestavlja posadko ladje Labod kapitana Adrijana; upokojenega, grobega ekonomista z očitno ljubeznijo do ruma. Med tričlansko posadko vlada neobičajna hierarhija. Čeprav Adrijan s strogostjo daje (večinoma nesmiselne) ukaze, je Rumi tista, ki je pravzaprav srce, pogum, razum, gonilna sila in osrednji moralno-etični kompas celotne odprave. Je, tako kot perzijski pesnik Rumi, po katerem je bila verjetno poimenovana, glasnik človečnosti – še posebej zgovorno je, da so v Pavčkovi pesnitvi živali za razliko od človeških likov večinoma pogumnejše in so nosilke miru, usmiljenja in požrtvovalnosti. Še posebej Rumi je tista, ki premore globoko nežnost in ki ji uspe z besedami razorožiti in preseči vse grobosti sveta. Ona pogumno krmari ladjo skozi vihar, ko mucka in kapitan mirno spita, ona jih varno pripelje do kopnega, ona je tista, ki reši otroška brodolomca, spreobrne nasilno naravo piratov in jih z lastnimi tacami nazadnje vodi nazaj domov.

fullsizeoutput_1147

Namen in končni cilj njihove poti ni točno znan. Zdi pa se, da so vsi v iskanju metaforične celine. V iskanju nekakšnega »južnega otoka«, prostora, ki bi ga lahko razumeli v povezavi s pesmijo Kajetana Koviča. »Kje je kakšen človek, kje plitvina, / je na svetu vsem sploh še kje celina?«, se sprašuje Rumi, ko kljubuje viharnim sunkom. Kopno, ki ga najdejo, je edino kopno, ki je v tem času možno. To kopno je poseljeno z brodolomci; s tistimi, ki jim je bilo primarno kopno (domovina) vzeto, z nevarnostjo; s tistimi, ki hočejo kopno pleniti in z onesnaženjem; tistim, kar kopno uničuje. Pavčkova tako v zgodbi, napisani v verzih, pogumno upesni nekatere tabu teme, manj značilne za mladinsko književnost. Epsko-lirska struktura pesnitve in njena dolžina sicer zahteva nekoliko bolj izkušenega in pozornega bralca. Je pa pisateljica zahtevnost oblike in zakonitosti večzložnega trohejskega ritma uspela odlično ublažiti s sodobnim in sočnim jezikom, ki je ne trenutke grob in direkten, kar sovpada z dejstvom, da so nekateri deli pesnitve temačni in strašljivi. Pot, ki jo opravi posadka, ni idealizirana in predstavljena skozi romantično perspektivo raziskovanja in odkrivanja lepot morja ter neznanega sveta, ne na besedni in ne na likovni ravni. Je pot, ki nima točno začrtanih koordinat, je plovba brez smeri po nemirnem in viharnem morju, kar dobro podčrta zakonitosti nestabilnega, osirotelega in umazanega sveta, ki ga Pavčkova opiše. Kljub vsemu uspe avtorici tudi znotraj najtežjih situacij in znotraj likov, ki na videz delujejo brezsrčno, najti človečnost in vsem na koncu ponudi možnost varnega usidranja. To ji uspe z uporabo kontrastov, ki občasno vodijo v humor in ublažijo težo celotne zgodbe.

Če je Pavčkova drzna pri izbiri jezika, strukture in tem, bi lahko enako trdili za vizualno podobo pesnitve. Slikarka Ejti Štih je odisejado opremila z močnimi, razkošnimi barvami, s prevladujočo modro in rdečo, značilnimi za njen slikarski izraz. Družbeni angažma besedila se odraža tudi v ilustracijah, ki so, podobno kot pesnitev, neposredne. Podobe so večinoma polne napetosti, igrajo se z zornimi koti, kontrasti in likovno perspektivo, smiselno dopolnjujejo dogajanje, občasno jezikovno plat celo presežejo, ampak vedno po pravilu sobivanja. Ilustracije se znajo umakniti besedilu, ko je to potrebno in obratno, ga preseči in dopolniti. Pesnitev tako deluje kot premišljena in zaokrožena celota.

Marta Bartolj: Kje si?

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: Miš
Leto izdaje: 2018

IMG_0523

Slikanice brez besedila zahtevajo svojevrsten ilustratorski pristop. Ker gre za »leposlovne« knjige, ki so zgrajene brez besed, funkcijo prenosa zgodbe in tvorjenje pomenov zamenjajo likovne podobe. Zgodba se v tihih slikanicah torej sproži s pomočjo likovne narativnosti, zato je pomembno, da so ilustracije jasne, pripovedne in da si sledijo po logičnem dramaturškem sosledju, s katerim bralca vodijo. Čeprav so ravno zaradi odsotnosti besednega jezika univerzalne in zato posledično lažje prenosljive v različne kulturne in nacionalne prostore, se le manjše število ilustratorjev odloči za ta podvig. V Sloveniji imamo nekaj primerov dobrih slikanic brez besedila (Zgodba o sidru Damijana Stepančiča, Deček in hiša Maje Kastelic, Ferdo, veliki ptič Andreje Peklar itd.). Prvo tovrstno slikanico smo dobili že leta 1977, ko je Marjan Amalietti izdal Maruško Potepuško. Letos pa je pri založbi Miš izšla Kje si? Marte Bartolj, ki jo nedvomno lahko uvrstimo med primere kakovostnih slovenskih slikanic (brez besedila).

Okvirna zgodba slikanice je zgodba dekleta, ki išče svojega izgubljenega psa. Ko se nekega jutra odpravi od doma, da bi po mestu obesila plakate s sliko pogrešanega ljubljenčka, nevede sproži celo serijo dogodkov, ki se odvijejo kot snežna kepa. Dekličino majhno dejanje prijaznosti, ko uličnemu glasbeniku podari svoje jabolko, navdihne zaporedje »podaj naprej« dogodkov. Njeno gesto namreč opazi moški, ki pobere smeti, kar vidi deček, ki zato objame potepuškega mačka, zato moški z balonom obdari jokajočo deklico itd. Marta Bartolj dogajanje vodi z nežnostjo in lahkotnostjo. Skorajda se zdi, da je bralec nevidni sprehajalec, ki se skupaj z liki premika po mestu. Bralčevo pozornost vseskozi premišljeno usmerja z uporabo rdeče barve, s poudarjenimi predmeti in z jasno nakazanimi pogledi likov, ki jih upodablja. Te podrobnosti delujejo kot sledi in dajejo poudarke majhnim, vsakodnevnim prizorčkom. Vsakdan, v katerega poseže veriga empatičnih in solidarnih dejanj, ilustratorka večinoma zajame v obliki stripovskega oz. filmskega kadriranja. Strani niso oštevilčene, zato si lahko privoščimo poljubno obračanje in kombiniranje dogodkov; podrobnosti lahko sestavljamo in razstavljamo svobodno in v skladu z lastnim domišljijskim tokom.

fullsizeoutput_fee

Presunljivo je, kako zgovorna je lahko slikanica, ki, razen naslova, ne vsebuje niti ene same besede. Kje si? bolj kot o iskanju pogrešanega kužka govori o tem, kako prijazen je lahko svet, če nam uspe vsaj za nekaj trenutkov ozavestiti dejstvo, da nismo sami, če nam uspe občasno dvigniti pogled in nekoga zares videti, ga poskušati razumeti, se postaviti v njegovo kožo in mu celo pomagati. Na to namiguje že sam naslov, ki ga lahko razumemo tudi v smislu (samo)spraševanja, razmišljanja o tem, kam in kako se mi kot posamezniki umeščamo v svet in kje so tisti najbolj človekoljubni in senzibilni delčki, s katerimi si včasih, ko jih najdemo, dovolimo, da zlezemo iz svojega majhnega mehurčka in naredimo kaj dobrega za druge.

 

Daniil Harms in Arjan Pregl: Si videl leva?

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Videl l’va?
Založba: Miš
Leto izdaje: 2018
Prevod: Lijana Dejak

IMG_1201

Daniil Harms je za časa svojega življenja veljal za posebneža. Bil je eden pomembnih umetnikov, ki so oblikovali avantgardno gibanje v Sovjetski zvezi. Absurdna besedila, ki jih je pisal za odrasle, je stroga sovjetska cenzura vztrajno zavračala, zato je našel zatočišče v mladinski literaturi, kjer si je lahko privoščil vsak nekaj umetniške svobode. Osrednja posebnost Harmsovega pisanja je poigravanje z literarnimi konvencijami. Zdi se, da Harms izhaja iz nekakšne primarne človeške potrebe po pripovedovanju, po pripovedovanju, ki v njegovem primeru nima potrebe, da je smiselno in pomensko. To je vidno tudi v naslovniško odprti slikanici Si videl leva?

Harmsova zgodba o levu, ki to ni, je zapisana v obliki dialoga in v sebi nosi skorajda »beckettovsko ozračje«. Dve osebi, za kateri se zdi, da nastaneta iz nič in o katerih bralec ne dobi nikakršnih informacij, se pogovarjata. Prva oseba sprašuje drugo, ali je bila v živalskem vrtu in ali je videla leva. Druga oseba, ki odgovarja, našteva značilnosti, ki niso značilne za leva in v katerih prepoznamo druge živali: »Si videl leva?« »A z rilcem?« »Ne, tisto je slon, lev ni tak.« »A, z dvema grbama.« »Ne, kje pa! Z grivo!« »Aaa! Ja, ja, z grivo, tak s kljunom.« Med osebama tako poteka neke vrste absurdna igra oz. izmenjava, ki deluje po logiki stopnjevanja ter ponavljanja in je zgrajena iz elementov, ki jih je mogoče poljubno premeščati in kombinirati. Lev postane osrednji motiv, igra pa je njegova identifikacija in hkrati njegova transformacija. Vsak poskus spraševalca, da bi z vprašanim poenotila njuno idejo o levu, se izjalovi, zato se posledično izjalovi tudi vsak poskus, da bi se zgodba zares začela. Pozornost bralca ob branju zato preskoči iz pričakovanja, kaj se bo zgodilo v pričakovanje, ali se sploh bo kaj zgodilo. O zgodbi v tradicionalnem smislu bi v Si videl leva? težko govorili, kar pa je tudi ena izmed kvalitet tega prismuknjenega besedila. Besedilo je namreč zgrajeno na tak način, da zanika dogajanje, nima osrednjega dogodka, nima vrha, saj se zgodba pravzaprav konča, še preden se je začela. Če bi lahko govorili o vrhu, je vrh konec, kjer spoznamo, da vrha ni bilo in da do zgodbe sploh zares ni prišlo. Harmsova zgodba o levu je mojstrski primer zgodbe za otroke, ki nima nobenih didaktičnih teženj, njen namen je bolj preprost in bolj zanimiv; bralca želi zabavati, želi ga presenetiti in želi ga zapeljati v neskončno igro domišljije, kar mu tudi uspe. Zaradi njegovega edinstvenega pristopa k pisanju del za otroke je nedvomno eden izvirnejših in izstopajočih pisateljev mladinske literature.

IMG_1204

Nenavadnost Harmsovega besedila je v ilustracijah poskušal ujeti slovenski likovni umetnik Arjan Pregl. Pregl se sicer res zdi logična izbira, še posebej zaradi njegovega ilustratorskega sodelovanja s Tomažem Šalamunom, ki je po svoji igrivi poetiki, značilni za njegova dela za otroke, soroden s Harmsom, ampak likovniku tokrat ni uspelo v celoti zaobjeti in doseči kvalitete besedila. Računalniške ilustracije se spogledujejo s surrealizmom in z nekaterimi značilnostmi sovjetskih slikanic, ki so nastajale v času avantgarde. Posebej proti koncu, ko ilustrator idejo živali, ki se konstantno spreminja, razgradi v geometrijske like. Preglove ilustracije so, tako kot zgodba, minimalistične, ampak nekako ne zmorejo slediti besedilu. Večinoma so nezanimive, predvidljive in precej dolgočasne.

Čeprav vizualno šibka, je slikanica Si videl leva? pomembna zaradi različnih razlogov. Upajmo, da bo njen izid spodbudil prevod drugih Harmsovih del za otroke in odrasle. Poleg tega je slikanica eden redkih primerov avantgardnih besedil za otroke, ki so sploh prevedeni v slovenščino. Seveda pa nazadnje nikakor ne smemo spregledati še dejstva, da je bilo Harmsovo razumevanje literature za otroke zelo pogumno in napredno za čase, v katerih je pisal, in da so njegova dela za mlade ravno zaradi tega razloga danes še vedno (ali še bolj) aktualna, vznemirljiva in nujna.

Marc Martin: Vse

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Lots
Založba: Miš
Leto izdaje: 2018
Prevod: Ema Karo

IMG_0482

Enciklopedična slikanica Vse je bogata in polna čudes, kot planet, ki ga opisuje. Enciklopedija za otroke so pogosto suhoparne in napolnjene z ogromnimi količinami odvečnih podatkov, ki si jih mladi bralci težko zapomnijo. Vse sicer ni enciklopedija o Zemlji v pravem pomenu besede, ampak je boljše kot to; zastavljena je na tak način, da mladim raziskovalcem predstavi zanimivosti in posebnosti krajev, ki jih opisuje, ampak jih s podatki ne obremeni, temveč jih spodbudi k lastnemu raziskovanju. Od klasične enciklopedije jo loči tudi dejstvo, da ima nekaj značilnosti potopisnega dnevnika in da zahteva aktivni pristop k branju, saj so informacije raztresene po straneh in upodobljene v množici majhnih sličic, zaradi česar se bodo otroci h knjigi vedno znova vračali, po njej brskali in navdušeno odkrivali vedno nove podatke. Marc Martin se v Vse spogleduje s To je… serijo potopisnih slikanic češkega mojstra Miroslava Šaška. Oba humorno, sproščeno in z veliko količino domišljije opisujeta čudovito raznovrstnost planeta Zemlje in ljudi, ki ga poseljujejo.

IMG_0483

V Vse so predstavljene (skoraj) vse zanimivosti petnajstih krajev iz različnih kontinentov. Tako se sprehajamo skozi ledeno pokrajino Antarktike, skozi puščavo Alice Springs, po živahnih ulicah Tokia in New Yorka, v Parizu se ustavimo v francoskih pekarnah, opazujemo bogat živalski in rastlinski svet Amazonke in Galapaških otokov itd. Ob tem spoznavamo njihove zastave, prebivalce, hrano, geografske značilnosti, floro in favno, transportna sredstva, arhitekturo, zgodovino, religijo, navade in običaje. Vmes najdemo množico presenetljivih dejstev in simpatičnih podatkov. Ali ste na primer vedeli, da imajo na celotni Antarktiki samo en bankomat, da imajo v Hongkongu 5,6 milijonov prodajnih avtomatov, v katerih lahko kupimo vse od cvetja, ribjih vab do dežnikov in spodnjega perila in da v New Yorku živi kar 2 milijona podgan? Vsak kraj je predstavljen na dveh ilustriranih straneh, na katerih so sličice neločljivo povezane z besedilom. Celotna vizualna podoba spominja na »scrapbook« oz. album nekega popotnika. Majhne sličice skrivajo neverjetno število podrobnosti, vsaka lokacija pa ima svojo barvno paleto. Z uporabo akvarelnih barv in barvnih svinčnikov je avtorju odlično uspelo ujeti vzdušje in živost izbranih prostorov.

Vse ni samo vizualna poslastica velikega formata in poučna slikanica o krajih, ampak je mnogo več. Je odličen pripomoček za potovanje po svetu, na katerega se odpravimo kar s pomočjo knjige. Bralce animira, jih spodbuja k razmišljanju, odkrivanju in nagovarja popotnika v nas. Z enkratnimi duhovitimi komentarji in premišljeno izbranimi podrobnostmi ni zanimiva samo otroke, ampak tudi za odrasle. Vse, ki jo bodo vzeli v roke, bo spomnila, da je svet dostopen, velik in lep in da je skrajni čas, da ga raziščemo tudi mi.

IMG_0484