David Litchfield: Medved in klavir

SLIKANIŠKE DEJAVNOSTI

*V času izrednih razmer zaradi širjenja novega koronavirusa so nekatere slovenske založbe, spletne knjižnice in literarni portali bralcem omogočili dostop do nekaterih elektronskih knjižnih izdaj. Čeprav so vrata knjižnic in knjigarn zaprta, lahko najmlajšim bralcem tako vseeno ponudimo dostop do literature.
Rubrika »Slikaniške dejavnosti« predstavlja nekaj slikanic iz nabora knjig, ki so trenutno prosto dostopne na spletu. Vsaki recenziji slikanice sledijo predlogi za različne dejavnosti, ki jih lahko z otroki izvajamo po branju.
Ostanite doma in ostanite obkroženi s knjigami!


Izvirni naslov: The Bear and the Piano
Založba: Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik
Dostop do e-knjige: https://zalozba-zala.si/brezplacne-eknjige/

9789616994217_500

Nekega dne medved sredi gozdne jase zagleda nekaj nenavadnega, nekaj, česar ne zna poimenovati. Ugotovi, da če se dotakne tipk tega neznanega predmeta, lahko iz njega izvabi zvoke. Ker s predmetom na začetku ne zna rokovati, so zvoki najprej neprijetni, kar pa medveda ne ustavi. Ta nenavadna reč ga začne tako zanimati, da se k njej radovedno in potrpežljivo vrača kar nekaj let. Sčasoma zvoki postajajo vedno bolj prijetni, medved pa v igranju vedno bolj uživa in sanjari o svetu onstran gozdnih meja. Nekega večera se na gozdni jasi znajdeta deklica in njen oče, prepoznata medvedov talent, pojasnita mu, da se ta čudna reč imenuje klavir, zvok, ki ga proizvaja, pa glasba. Prepričata ga, naj skupaj z njima odide v mesto, kjer bo zagotovo zaslovel. Nekoliko oklevajoč, medved vendarle zapusti dom in se poslovi od svojih zvestih medvedjih poslušalcev. Medvedjega pianista v mestu res sprejmejo z velikim navdušenjem, medved pa, kljub vsem nagradam in slavi, sčasoma začne pogrešati domači gozd in svoje prijatelje. »Ampak ko je pozno zvečer legal v posteljo, je medveda nekaj stiskalo pri srcu.« Odloči se, da se bo vrnil, a ga je strah, kako ga bodo sprejeli njegovi prijatelji. Izkaže se, da je bil njegov strah zaman. Sprejmejo ga namreč s toplino, odprtih rok in z veliko mero ponosa.

Slikanica Medved in klavir Davida Litchfielda sledi nekaterim pravljičnim strukturam. Glavni junak se odpravi na pot odkrivanja, odraščanja in osebnostne rasti. Ko se vrne, je spremenjen, obogaten z novim znanjem, uvidom in izkušnjami. Skozi to pravljično strukturo avtor spretno in subtilno raziskuje pot glasbenika, vse od začetnih trenutkov spoznavanja z glasbilom in učenja, do občutij slave in vseh posledic, ki jih ta prinese. Pri tem Litchfield obdela različne stopnje medvedovega procesa (samo)spoznavanja. Te pa lahko z lahkoto prenesemo na proces odraščanja. Pri odkrivanju samega sebe, svojih talentov in sveta, ki ga obdaja, se mora medved naučiti, kako sprejeti ter razumeti občutja zadovoljstva, strahu, domotožja, osamljenosti, odobravanja, ponosa itd. Zgodba o medvedu in njegovi ljubezni do igranja na klavir pa ni samo zgodba o moči umetnosti, s katero kosmati junak pozitivno vpliva na svoje poslušalce, tudi ni samo zgodba o potrpežljivosti, o volji do učenja in o tem, kako se trud obrestuje. Je tudi zgodba o izgubljenosti, o potrebi po pripadanju, o prijateljstvu, o lepoti korenin, o varnosti in toplini, ki jo čutimo v prostoru, ki ga imenujemo dom. Govori o odhajanju in vračanju domov, o iskanju doma in o iskanju ravnotežja med tem, kako se izpopolniti in postati najboljša verzija samega sebe in pri tem ne pozabiti, od kod izhajamo in kaj nam je zares pomembno. Avtor se tako ne boji poseči tudi po nekaterih temnejših tonih. Medveda pošlje na vrh, kjer spozna najslajše trenutke vsesplošnega odobravanja, ampak ga hkrati sooči tudi z žalostnimi trenutki izgubljenosti in osamljenosti.

To se kaže tudi na ravni ilustracij, ki zagotovo nadgradijo nekoliko predvidljiv potek in razplet zgodbe. Še posebej na vizualni ravni se Litchfield premišljeno posveti podajanju vsebine. Ta je še bolj bogata skozi podobe, ki so tako natančno in dramaturško logično osmišljene, da bi slikanica brez težav delovala tudi popolnoma brez besed. Avtor ostaja dosleden in zgovoren na ravni izbire barv in kompozicijskih rešitev ter tako bralcu ponudi bogato vizualno podobo, ki podčrtava medvedova občutja in sledi njegovi poti sanjarjenja, iskanja, odhajanja, spoznanja ter vračanja. Medveda v prostoru gozda, kjer se prvič spozna z glasbo in kjer se čuti varnega in obdanega s prijatelji, obkroži s toplimi barvami narave in nežnimi svetlobnimi poudarki. Ko iz gozda odide, ga v skladu s pravljičnimi zakoni, s čolnom pošlje čez reko, čez liminalni prostor, iz znanega v neznano. Na drugi strani, torej v območju novega in drugačnega, ga obleče v elegantno, črno opravo. V mestnem okolju ga prav tako obda s temnejšimi barvami, ilustracije pa napolni z množicami ljudi in nebotičniki in ga nato, še bolj zgovorno, izolira od tega pretiranega sveta in ga prikaže, kako osamljen in sam zre na mesto in se v mislih vrača nazaj v preteklost, nazaj v gozd, nazaj domov in nazaj k prijateljem. Skromen in ponižen se vrne nazaj v zemeljske barve, v prostor narave, kamor čuti, da spada. Predzadnja dvostranska ilustracija brez besedila, kjer vidimo medveda, kako igra »za najpomembnejše občinstvo«; torej za tiste, ki so ga podprli ob odhodu, ki so ga čakali ob prihodu in so se učili iz njegovih izkušenj ter poslušali njegovo glasbo na takšen način, kot si je medved želel, da bi bila slišana, je še posebej ganljiva. Pomensko polna vizualna podoba slikanice je tako ravno tisto, zaradi česar Medved in klavir ni samo še ena slikanica o medvedu.


IZTOČNICE ZA POGOVOR

  • Teme za pogovor: glasba, medvedi, prijateljstvo, gozd, mesto, slava, dom in domotožje itd.
  • S skupnimi močmi obnovimo zgodbo ali pa otrokom pustimo, da sami pripovedujejo o tistem, kar se jim je najbolj vtisnilo v spomin.
  • Nagovorimo jih, da poskušajo z besedami opisati ilustracije. Katera ilustracija je njihova najljubša in zakaj? Katere barve opazijo? Kje se zgodba dogaja in kako so ti prostori naslikani? Kako je naslikan gozd? Kako je naslikano mesto? Se barve in podobe gozda ter mesta razlikujejo? Kakšen je medved? Otroci opišejo medvedove telesne značilnosti.
  • Medved je glasbenik. Uri se v igranju klavirja. Kako se medved uči igranja? Je pri tem vztrajen? Kako se počuti, ko igra na klavir? Kako se drugi počutijo, ko poslušajo njegovo igranje? Ali tudi otroci igrajo na kakšno glasbilo? Katero je njihovo najljubše glasbilo? Radi poslušajo glasbo? Imajo najljubšo pesem ali najljubšega glasbenika?
  • Kosmati pianist iz slikanice ima kar nekaj zvestih prijateljev. Mislite, da jih medved pogreša, ko odide od doma? Kako ga prijatelji sprejmejo, ko se vrne? Kaj pomeni biti dober prijatelj? Kaj si želimo od prijateljev in kaj lahko ponudimo drugim kot dobri prijatelji?
  • Velik del zgodbe se odvija v gozdu. Opišite gozdno jaso, drevesa in živali, ki tam živijo. Pogovarjamo se o gozdnih rastlinah in živalih. Poskusimo opisati, katere zvoke lahko slišimo v gozdu. Kako se obnašamo, ko odidemo v gozd? Kako lahko poskrbimo za čistost gozdov okrog nas?
  • Mesto, v katero medved prispe, je zelo drugačno od gozda. Kako se gozd in mesto razlikujeta? Kako ljudje v mestu sprejmejo medveda? Kako se medved v mestu počuti? Kakšne so značilnosti mest?
  • Medved postane slaven glasbenik. Ga slava spremeni? Kaj pomeni biti slaven? Kakšne so pozitivne in negativne posledice slave? Bi tudi otroci radi postali slavni?
  • Zakaj začne medved pogrešati dom? Kaj nam pomeni dom? Kako se počutimo, ko smo doma? Kdo in kaj predstavlja dom? Kdaj čutimo domotožje? Kako se z domotožjem soočiti?

PREDLOGI ZA DEJAVNOSTI

  • Otroci na podlagi prizorov iz slikanice narišejo medveda v različnih situacijah: medved v gozdu, medved v mestu, medved za klavirjem in medved s svojimi medvedjimi prijatelji.
  • Ko medved zaslovi, o njem pišejo v časopisih, njegov obraz se pojavlja na reklamnih panojih, naslovnicah revij. Predstavljajmo si, da smo novinarji in sami pripravimo nekaj takšnih člankov, plakatov in naslovnic o medvedu, ki zna igrati na klavir.
  • Napišimo pismo, ki bi ga medved lahko poslal svojim prijateljem iz mesta. Kaj bi napisal v pismu? Kako bi svojim medvedjim prijateljem pripovedoval o svojih pustolovščinah?
  • Na spletu poiščimo zvočne posnetke klavirske glasbe. Klavirske skladbe poslušajmo in se pogovarjajmo o slišanem.
  • Na spletu ali domači knjižnici poiščimo informacije in/ali poučne knjige o medvedih. Ste že kdaj videli medveda v naravi ali živalskem vrtu? Poiščimo fotografije medvedov na spletu in v knjigah. Poučimo se o njihovih vedenjskih ter telesnih značilnostih in o načinih prehranjevanja, razmnoževanja, prezimovanja itd.
  • Pogledamo napovednik za kratki animirani film, ki je nastal na podlagi slikanice in se pogovarjajmo o videnem:https://www.youtube.com/watch?v=J6eNg8oFcLg

Marc Martin: Vse

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Lots
Založba: Miš
Leto izdaje: 2018
Prevod: Ema Karo

IMG_0482

Enciklopedična slikanica Vse je bogata in polna čudes, kot planet, ki ga opisuje. Enciklopedija za otroke so pogosto suhoparne in napolnjene z ogromnimi količinami odvečnih podatkov, ki si jih mladi bralci težko zapomnijo. Vse sicer ni enciklopedija o Zemlji v pravem pomenu besede, ampak je boljše kot to; zastavljena je na tak način, da mladim raziskovalcem predstavi zanimivosti in posebnosti krajev, ki jih opisuje, ampak jih s podatki ne obremeni, temveč jih spodbudi k lastnemu raziskovanju. Od klasične enciklopedije jo loči tudi dejstvo, da ima nekaj značilnosti potopisnega dnevnika in da zahteva aktivni pristop k branju, saj so informacije raztresene po straneh in upodobljene v množici majhnih sličic, zaradi česar se bodo otroci h knjigi vedno znova vračali, po njej brskali in navdušeno odkrivali vedno nove podatke. Marc Martin se v Vse spogleduje s To je… serijo potopisnih slikanic češkega mojstra Miroslava Šaška. Oba humorno, sproščeno in z veliko količino domišljije opisujeta čudovito raznovrstnost planeta Zemlje in ljudi, ki ga poseljujejo.

IMG_0483

V Vse so predstavljene (skoraj) vse zanimivosti petnajstih krajev iz različnih kontinentov. Tako se sprehajamo skozi ledeno pokrajino Antarktike, skozi puščavo Alice Springs, po živahnih ulicah Tokia in New Yorka, v Parizu se ustavimo v francoskih pekarnah, opazujemo bogat živalski in rastlinski svet Amazonke in Galapaških otokov itd. Ob tem spoznavamo njihove zastave, prebivalce, hrano, geografske značilnosti, floro in favno, transportna sredstva, arhitekturo, zgodovino, religijo, navade in običaje. Vmes najdemo množico presenetljivih dejstev in simpatičnih podatkov. Ali ste na primer vedeli, da imajo na celotni Antarktiki samo en bankomat, da imajo v Hongkongu 5,6 milijonov prodajnih avtomatov, v katerih lahko kupimo vse od cvetja, ribjih vab do dežnikov in spodnjega perila in da v New Yorku živi kar 2 milijona podgan? Vsak kraj je predstavljen na dveh ilustriranih straneh, na katerih so sličice neločljivo povezane z besedilom. Celotna vizualna podoba spominja na »scrapbook« oz. album nekega popotnika. Majhne sličice skrivajo neverjetno število podrobnosti, vsaka lokacija pa ima svojo barvno paleto. Z uporabo akvarelnih barv in barvnih svinčnikov je avtorju odlično uspelo ujeti vzdušje in živost izbranih prostorov.

Vse ni samo vizualna poslastica velikega formata in poučna slikanica o krajih, ampak je mnogo več. Je odličen pripomoček za potovanje po svetu, na katerega se odpravimo kar s pomočjo knjige. Bralce animira, jih spodbuja k razmišljanju, odkrivanju in nagovarja popotnika v nas. Z enkratnimi duhovitimi komentarji in premišljeno izbranimi podrobnostmi ni zanimiva samo otroke, ampak tudi za odrasle. Vse, ki jo bodo vzeli v roke, bo spomnila, da je svet dostopen, velik in lep in da je skrajni čas, da ga raziščemo tudi mi.

IMG_0484

Danny Parker in Freya Blackwood: Monika in Mija

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Molly & Mae
Založba: Skrivnost
Leto izdaje: 2018
Prevod: Barbara Majcenovič Kline

IMG_0530

Slikanica Monika in Mija govori o različnih niansah prijateljstva z uporabo metafore potovanja. Proces, motivi in elementi potovanja v ilustracijah in besedilu namreč simbolizirajo proces razvoja njunega odnosa. Začetek potovanja je čakalnica na peronu, kjer se spoznata in se zapleteta v igro. Vozni red se na primer preslika v načrtovanje dejavnosti, s katerimi si krajšata čas, ko čakata na vlak. Vožnja in premikanje vlaka skozi idilično podeželsko pokrajino pa sovpada s poglabljanjem njunega prijateljstva, vse dokler ne pride do “izgube signala”, ko se deklici spreta. Takrat se pokrajina posledično spremeni in postane temačna ter neizrazita, dokler vlak ne pripelje do mosta, ko se deklici pobotata in ponovno začneta “graditi most med njima /…/ dokler ni bil most dovolj trden, da je zdržal težo obeh”. Nadaljevanje poti poteka mirno in konec slikanice prinese tudi konec poti, ko vlak prispe na cilj in se deklici z roko v roki izkrcata iz vlaka novim dogodivščinam naproti.

Screen Shot 2018-10-06 at 10.59.22 AM

Prijateljstvo in idealizacija takšnega odnosa je pogosta tema v delih za najmlajše, zato je osvežujoče, da sta ustvarjalca odnos med deklicama želela predstaviti celostno; torej da sta upodobila tudi konflikte, ki se v prijateljstvu pojavijo in poskušala nakazati možnosti reševanja takšnih situacij. Zaradi uporabe simbolov in kontrastov, ki črpajo iz področja železniškega prometa in iz pokrajine, ki se odziva na stanje njunega odnosa, sta se ustvarjalca sicer izognila neposrednemu vnašanju didaktičnih misli, je pa slikanica kljub vsemu šibka (predvsem) na ravni pripovedi. Med dogodki pogosto umanjkajo logične povezave in prehodi, kar delno zapolnjujejo sicer ekspresivne, ampak pogosto samoreferenčne ilustracije. Delo zato deluje nekoliko medlo, nepretočno in brez konkretnih poudarkov, razmerje med podobami in besedilom pa neenotno in neenakovredno. Kompleksnost čustev, ki se poraja v prijateljskih odnosih, je tako obravnavana zgolj na površini, slikanica kot celota pa prav zato ostane nekje med povprečnimi slikaniškimi izdajami tega leta.