David Litchfield: Medved in klavir

SLIKANIŠKE DEJAVNOSTI

*V času izrednih razmer zaradi širjenja novega koronavirusa so nekatere slovenske založbe, spletne knjižnice in literarni portali bralcem omogočili dostop do nekaterih elektronskih knjižnih izdaj. Čeprav so vrata knjižnic in knjigarn zaprta, lahko najmlajšim bralcem tako vseeno ponudimo dostop do literature.
Rubrika »Slikaniške dejavnosti« predstavlja nekaj slikanic iz nabora knjig, ki so trenutno prosto dostopne na spletu. Vsaki recenziji slikanice sledijo predlogi za različne dejavnosti, ki jih lahko z otroki izvajamo po branju.
Ostanite doma in ostanite obkroženi s knjigami!


Izvirni naslov: The Bear and the Piano
Založba: Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik
Dostop do e-knjige: https://zalozba-zala.si/brezplacne-eknjige/

9789616994217_500

Nekega dne medved sredi gozdne jase zagleda nekaj nenavadnega, nekaj, česar ne zna poimenovati. Ugotovi, da če se dotakne tipk tega neznanega predmeta, lahko iz njega izvabi zvoke. Ker s predmetom na začetku ne zna rokovati, so zvoki najprej neprijetni, kar pa medveda ne ustavi. Ta nenavadna reč ga začne tako zanimati, da se k njej radovedno in potrpežljivo vrača kar nekaj let. Sčasoma zvoki postajajo vedno bolj prijetni, medved pa v igranju vedno bolj uživa in sanjari o svetu onstran gozdnih meja. Nekega večera se na gozdni jasi znajdeta deklica in njen oče, prepoznata medvedov talent, pojasnita mu, da se ta čudna reč imenuje klavir, zvok, ki ga proizvaja, pa glasba. Prepričata ga, naj skupaj z njima odide v mesto, kjer bo zagotovo zaslovel. Nekoliko oklevajoč, medved vendarle zapusti dom in se poslovi od svojih zvestih medvedjih poslušalcev. Medvedjega pianista v mestu res sprejmejo z velikim navdušenjem, medved pa, kljub vsem nagradam in slavi, sčasoma začne pogrešati domači gozd in svoje prijatelje. »Ampak ko je pozno zvečer legal v posteljo, je medveda nekaj stiskalo pri srcu.« Odloči se, da se bo vrnil, a ga je strah, kako ga bodo sprejeli njegovi prijatelji. Izkaže se, da je bil njegov strah zaman. Sprejmejo ga namreč s toplino, odprtih rok in z veliko mero ponosa.

Slikanica Medved in klavir Davida Litchfielda sledi nekaterim pravljičnim strukturam. Glavni junak se odpravi na pot odkrivanja, odraščanja in osebnostne rasti. Ko se vrne, je spremenjen, obogaten z novim znanjem, uvidom in izkušnjami. Skozi to pravljično strukturo avtor spretno in subtilno raziskuje pot glasbenika, vse od začetnih trenutkov spoznavanja z glasbilom in učenja, do občutij slave in vseh posledic, ki jih ta prinese. Pri tem Litchfield obdela različne stopnje medvedovega procesa (samo)spoznavanja. Te pa lahko z lahkoto prenesemo na proces odraščanja. Pri odkrivanju samega sebe, svojih talentov in sveta, ki ga obdaja, se mora medved naučiti, kako sprejeti ter razumeti občutja zadovoljstva, strahu, domotožja, osamljenosti, odobravanja, ponosa itd. Zgodba o medvedu in njegovi ljubezni do igranja na klavir pa ni samo zgodba o moči umetnosti, s katero kosmati junak pozitivno vpliva na svoje poslušalce, tudi ni samo zgodba o potrpežljivosti, o volji do učenja in o tem, kako se trud obrestuje. Je tudi zgodba o izgubljenosti, o potrebi po pripadanju, o prijateljstvu, o lepoti korenin, o varnosti in toplini, ki jo čutimo v prostoru, ki ga imenujemo dom. Govori o odhajanju in vračanju domov, o iskanju doma in o iskanju ravnotežja med tem, kako se izpopolniti in postati najboljša verzija samega sebe in pri tem ne pozabiti, od kod izhajamo in kaj nam je zares pomembno. Avtor se tako ne boji poseči tudi po nekaterih temnejših tonih. Medveda pošlje na vrh, kjer spozna najslajše trenutke vsesplošnega odobravanja, ampak ga hkrati sooči tudi z žalostnimi trenutki izgubljenosti in osamljenosti.

To se kaže tudi na ravni ilustracij, ki zagotovo nadgradijo nekoliko predvidljiv potek in razplet zgodbe. Še posebej na vizualni ravni se Litchfield premišljeno posveti podajanju vsebine. Ta je še bolj bogata skozi podobe, ki so tako natančno in dramaturško logično osmišljene, da bi slikanica brez težav delovala tudi popolnoma brez besed. Avtor ostaja dosleden in zgovoren na ravni izbire barv in kompozicijskih rešitev ter tako bralcu ponudi bogato vizualno podobo, ki podčrtava medvedova občutja in sledi njegovi poti sanjarjenja, iskanja, odhajanja, spoznanja ter vračanja. Medveda v prostoru gozda, kjer se prvič spozna z glasbo in kjer se čuti varnega in obdanega s prijatelji, obkroži s toplimi barvami narave in nežnimi svetlobnimi poudarki. Ko iz gozda odide, ga v skladu s pravljičnimi zakoni, s čolnom pošlje čez reko, čez liminalni prostor, iz znanega v neznano. Na drugi strani, torej v območju novega in drugačnega, ga obleče v elegantno, črno opravo. V mestnem okolju ga prav tako obda s temnejšimi barvami, ilustracije pa napolni z množicami ljudi in nebotičniki in ga nato, še bolj zgovorno, izolira od tega pretiranega sveta in ga prikaže, kako osamljen in sam zre na mesto in se v mislih vrača nazaj v preteklost, nazaj v gozd, nazaj domov in nazaj k prijateljem. Skromen in ponižen se vrne nazaj v zemeljske barve, v prostor narave, kamor čuti, da spada. Predzadnja dvostranska ilustracija brez besedila, kjer vidimo medveda, kako igra »za najpomembnejše občinstvo«; torej za tiste, ki so ga podprli ob odhodu, ki so ga čakali ob prihodu in so se učili iz njegovih izkušenj ter poslušali njegovo glasbo na takšen način, kot si je medved želel, da bi bila slišana, je še posebej ganljiva. Pomensko polna vizualna podoba slikanice je tako ravno tisto, zaradi česar Medved in klavir ni samo še ena slikanica o medvedu.


IZTOČNICE ZA POGOVOR

  • Teme za pogovor: glasba, medvedi, prijateljstvo, gozd, mesto, slava, dom in domotožje itd.
  • S skupnimi močmi obnovimo zgodbo ali pa otrokom pustimo, da sami pripovedujejo o tistem, kar se jim je najbolj vtisnilo v spomin.
  • Nagovorimo jih, da poskušajo z besedami opisati ilustracije. Katera ilustracija je njihova najljubša in zakaj? Katere barve opazijo? Kje se zgodba dogaja in kako so ti prostori naslikani? Kako je naslikan gozd? Kako je naslikano mesto? Se barve in podobe gozda ter mesta razlikujejo? Kakšen je medved? Otroci opišejo medvedove telesne značilnosti.
  • Medved je glasbenik. Uri se v igranju klavirja. Kako se medved uči igranja? Je pri tem vztrajen? Kako se počuti, ko igra na klavir? Kako se drugi počutijo, ko poslušajo njegovo igranje? Ali tudi otroci igrajo na kakšno glasbilo? Katero je njihovo najljubše glasbilo? Radi poslušajo glasbo? Imajo najljubšo pesem ali najljubšega glasbenika?
  • Kosmati pianist iz slikanice ima kar nekaj zvestih prijateljev. Mislite, da jih medved pogreša, ko odide od doma? Kako ga prijatelji sprejmejo, ko se vrne? Kaj pomeni biti dober prijatelj? Kaj si želimo od prijateljev in kaj lahko ponudimo drugim kot dobri prijatelji?
  • Velik del zgodbe se odvija v gozdu. Opišite gozdno jaso, drevesa in živali, ki tam živijo. Pogovarjamo se o gozdnih rastlinah in živalih. Poskusimo opisati, katere zvoke lahko slišimo v gozdu. Kako se obnašamo, ko odidemo v gozd? Kako lahko poskrbimo za čistost gozdov okrog nas?
  • Mesto, v katero medved prispe, je zelo drugačno od gozda. Kako se gozd in mesto razlikujeta? Kako ljudje v mestu sprejmejo medveda? Kako se medved v mestu počuti? Kakšne so značilnosti mest?
  • Medved postane slaven glasbenik. Ga slava spremeni? Kaj pomeni biti slaven? Kakšne so pozitivne in negativne posledice slave? Bi tudi otroci radi postali slavni?
  • Zakaj začne medved pogrešati dom? Kaj nam pomeni dom? Kako se počutimo, ko smo doma? Kdo in kaj predstavlja dom? Kdaj čutimo domotožje? Kako se z domotožjem soočiti?

PREDLOGI ZA DEJAVNOSTI

  • Otroci na podlagi prizorov iz slikanice narišejo medveda v različnih situacijah: medved v gozdu, medved v mestu, medved za klavirjem in medved s svojimi medvedjimi prijatelji.
  • Ko medved zaslovi, o njem pišejo v časopisih, njegov obraz se pojavlja na reklamnih panojih, naslovnicah revij. Predstavljajmo si, da smo novinarji in sami pripravimo nekaj takšnih člankov, plakatov in naslovnic o medvedu, ki zna igrati na klavir.
  • Napišimo pismo, ki bi ga medved lahko poslal svojim prijateljem iz mesta. Kaj bi napisal v pismu? Kako bi svojim medvedjim prijateljem pripovedoval o svojih pustolovščinah?
  • Na spletu poiščimo zvočne posnetke klavirske glasbe. Klavirske skladbe poslušajmo in se pogovarjajmo o slišanem.
  • Na spletu ali domači knjižnici poiščimo informacije in/ali poučne knjige o medvedih. Ste že kdaj videli medveda v naravi ali živalskem vrtu? Poiščimo fotografije medvedov na spletu in v knjigah. Poučimo se o njihovih vedenjskih ter telesnih značilnostih in o načinih prehranjevanja, razmnoževanja, prezimovanja itd.
  • Pogledamo napovednik za kratki animirani film, ki je nastal na podlagi slikanice in se pogovarjajmo o videnem:https://www.youtube.com/watch?v=J6eNg8oFcLg

Hilli Rand in Catherine Zarip: Beli in črni muc

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Lumivalge ja süsimust
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Julija Potrč

IMG_0602

Amadeus in Ludwig sta mačja prijatelja. »Prvi je bil bel kot sneg, drugi črn kot noč.« Mucka zadovoljno živita s svojo človeško družino v majhni hiši z velikim vrtom. Nekega dne se njuni glasbeno nadarjeni lastniki odločijo, da za celo leto odidejo na glasbeno turnejo. Mucka se odločita, da ostaneta doma in da bosta vestno čuvala hišo. Slikanica estonskih ustvarjalk Beli in črni muc opisuje vsakdanjik muckov, njune dnevne rituale ter naloge. Ker svoj novi poklic čuvaja vzameta izjemno resno, si potek dneva mucka namreč strogo organizirata. Vsaki uri v dnevu tako pritiče točno določeno opravilo. Ob osmih pride poštar, ob devetih ju obišče dostavljavec mleka, ob desetih prodajalka rib, ob enajstih otroci iz bližnjega vrtca, ob dvanajstih sprehajalec psa itn. vse do osmih zvečer, ko se njun delovnik konča in mucka sedeta za klavir in dolgo v noč vadita »štiritačje igranje«.

Slikanica je poučna, ampak svojo didaktično noto spretno vplete v samo zgodbo. Mucka sta personificirana in prevzemata nekatere človeške lastnosti. Sta artikulirana govorca, razmišljujoči bitji, ki sta zmožni čustvovanj in prevzemanja odgovornosti. Slikanica obravnava tematiko minevanja časa in vprašanje zaznavanja časa v povezavi z dnevnimi dogodki. Hkrati se otroci ob branju učijo tudi o vsakodnevnih opravilih, o ritualih, ki jih spremljajo in so nagovorjeni, da sami razmišljajo o svoji lastni dnevni rutini. Pisateljica je v besedilo vpletla tudi nekaj glasbenih navezav, ki jih lahko izkoristimo v pogovoru po branju in mlade bralce poučimo še o dveh glasbenih velikanih; mucka sta namreč poimenovana po Amadeusu Mozartu in Ludwigu van Beethovnu.

IMG_1200

Otroci se s pomočjo mačjih junakov učijo gledati na uro in razlikovati dele dneve. Ilustracije v tej težnji odlično nadgradijo malce suhoparno besedilo, ki sicer korektno opiše mačji dan, ampak mu manjka raznovrstnosti in odprtosti. Dnevi Amadeusa in Ludwiga tako, kljub očitni avtoričini želji, da otrokom posreduje idejo o vzpostavljanju dnevne rutine, delujejo precej monotono in enolično. Vsaki uri dneva pripada določen opravek oz. določen obisk, ki je pospremljen z dvostranskimi ilustracijami, v katerih se je ilustratorka uspešno poigravala z različnimi kompozicijskimi postavitvami. Ilustracije so nežne, pastelnih barv in duhovite ter ponujajo množico zanimivih podrobnosti. Posebej vznemirljive so podobe različnih ur, ki so skrite v različnih predmetih in katerih kazalci kažejo na v besedilu omenjen del dneva. Bralec se lahko ob branju poigrava z iskanjem ur in opazuje postavitve kazalcev.

Vizualna podoba slikanice Belega in črnega muca je sicer res bolj izvirna in raznovrstna kot njen besedni del, ampak knjiga je kljub temu vredna branja, saj odpira kopico vprašanj in tem, o katerih se lahko po branju pogovarjamo z otroki. Ponuja pa tudi svojevrsten pogled na to, kaj počnejo muce, ko so same doma.