Hilli Rand in Catherine Zarip: Beli in črni muc

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Lumivalge ja süsimust
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Julija Potrč

IMG_0602

Amadeus in Ludwig sta mačja prijatelja. »Prvi je bil bel kot sneg, drugi črn kot noč.« Mucka zadovoljno živita s svojo človeško družino v majhni hiši z velikim vrtom. Nekega dne se njuni glasbeno nadarjeni lastniki odločijo, da za celo leto odidejo na glasbeno turnejo. Mucka se odločita, da ostaneta doma in da bosta vestno čuvala hišo. Slikanica estonskih ustvarjalk Beli in črni muc opisuje vsakdanjik muckov, njune dnevne rituale ter naloge. Ker svoj novi poklic čuvaja vzameta izjemno resno, si potek dneva mucka namreč strogo organizirata. Vsaki uri v dnevu tako pritiče točno določeno opravilo. Ob osmih pride poštar, ob devetih ju obišče dostavljavec mleka, ob desetih prodajalka rib, ob enajstih otroci iz bližnjega vrtca, ob dvanajstih sprehajalec psa itn. vse do osmih zvečer, ko se njun delovnik konča in mucka sedeta za klavir in dolgo v noč vadita »štiritačje igranje«.

Slikanica je poučna, ampak svojo didaktično noto spretno vplete v samo zgodbo. Mucka sta personificirana in prevzemata nekatere človeške lastnosti. Sta artikulirana govorca, razmišljujoči bitji, ki sta zmožni čustvovanj in prevzemanja odgovornosti. Slikanica obravnava tematiko minevanja časa in vprašanje zaznavanja časa v povezavi z dnevnimi dogodki. Hkrati se otroci ob branju učijo tudi o vsakodnevnih opravilih, o ritualih, ki jih spremljajo in so nagovorjeni, da sami razmišljajo o svoji lastni dnevni rutini. Pisateljica je v besedilo vpletla tudi nekaj glasbenih navezav, ki jih lahko izkoristimo v pogovoru po branju in mlade bralce poučimo še o dveh glasbenih velikanih; mucka sta namreč poimenovana po Amadeusu Mozartu in Ludwigu van Beethovnu.

IMG_1200

Otroci se s pomočjo mačjih junakov učijo gledati na uro in razlikovati dele dneve. Ilustracije v tej težnji odlično nadgradijo malce suhoparno besedilo, ki sicer korektno opiše mačji dan, ampak mu manjka raznovrstnosti in odprtosti. Dnevi Amadeusa in Ludwiga tako, kljub očitni avtoričini želji, da otrokom posreduje idejo o vzpostavljanju dnevne rutine, delujejo precej monotono in enolično. Vsaki uri dneva pripada določen opravek oz. določen obisk, ki je pospremljen z dvostranskimi ilustracijami, v katerih se je ilustratorka uspešno poigravala z različnimi kompozicijskimi postavitvami. Ilustracije so nežne, pastelnih barv in duhovite ter ponujajo množico zanimivih podrobnosti. Posebej vznemirljive so podobe različnih ur, ki so skrite v različnih predmetih in katerih kazalci kažejo na v besedilu omenjen del dneva. Bralec se lahko ob branju poigrava z iskanjem ur in opazuje postavitve kazalcev.

Vizualna podoba slikanice Belega in črnega muca je sicer res bolj izvirna in raznovrstna kot njen besedni del, ampak knjiga je kljub temu vredna branja, saj odpira kopico vprašanj in tem, o katerih se lahko po branju pogovarjamo z otroki. Ponuja pa tudi svojevrsten pogled na to, kaj počnejo muce, ko so same doma.