Edward van de Vendel in Anton Van Hertbruggen: Kužek, ki ga Nino ni imel

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Het hondje dat nino niet had
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2019
Prevod: Stana Anželj

Kužek-ki-ga-Nino-ni-imel

Nino je imel psa, ki ga v resnici ni imel. Njegov pes je namreč plod njegove domišljije. Izmišljeni ljubljenček se z Ninom igra, skupaj raziskujeta okolico, kužek Nina tolaži in ima neomejen vpogled ter razumevanje v Ninovo notranjo pokrajino. Nino v svojem izmišljenem tovarišu najde vse tisto, česar mu v resničnem življenju primanjkuje. Ko v njegovo življenje vstopi resničen kuža, si mora zato na novo vzpostaviti način bivanja. Senzibilno napisana in mojstrsko ilustrirana slikanica Kužek, ki ga Nino ni imel, je plod odličnega sodelovanja med nizozemskim pisateljem ter belgijskim ilustratorjem in ni samo zgodba o kompleksnosti pojava izmišljenih prijateljev in o moči domišljije, v svojem bistvu je pravzaprav zgodba o globoki osamljenosti in otrokovi želji po tistem, česar ni.

Ninov izmišljeni pes ima v sklopu interpretacije zgodbe nekaj možnih funkcij. Je dečkov domišljijski pomočnik in sopotnik, s katerim se Nino igra, z njim preživlja prosti čas in s pomočjo kužkove imaginarne prisotnosti premaguje občutke osamljenosti. Pes, kot si ga je Nino umislil, ima nekatere značilnosti, ki jih Nino nima, bi si jih pa verjetno želel. Kužek je pogumen, ne boji se skočiti v jezero, ko Nino ostane na varnem v čolničku, pes se ne boji niti prababice, do katere je Nino skeptičen. Izmišljeni ljubljenček je torej tisto, kar Nino sam ni. Ko je deček žalosten, pes to žalost razume in jo blaži. Zmožen je empatičnega čustovanja in je hkrati nadomestek za ljudi, ki niso prisotni v njegovem življenju. Kužek je torej tudi vsi tisti, ki so v njegovem življenju odsotni in mu ponuja tisto, kar mu odsotni ljudje ne morejo ali ne znajo, Nino pa to potrebuje. Nazadnje je kužek tudi odslikava Ninove lastne nevidnosti. V slikanici se pojavijo tri odrasle osebe: Ninova mama, prababica in njegov oče. Na literarni ravni so odrasli omenjeni zgolj informativno, o njihovi (ne)vpetosti v Ninov vsakdan pa še bolj zgovorno pripovedujejo edinstvene ilustracije. Mama in prababica sta naslikani v hrbet, obrnjeni stran od dečka, kar sporoča, da so njihove interakcije minimalne, Nino pa najverjetneje ostaja neopažen. Ilustracije očeta in mamo z uporabo simbolov povezujejo s potovanji. Mamo vidimo pripravljeno, da se vkrca v avto, napolnjen s kovčki, očeta spoznamo v zgovorni dvostranski ilustraciji, v kateri se po telefonu sinu oglaša iz eksotične dežele flamingov. Starša sta torej povezana s podobami premikanja, Nino pa s statičnostjo in čakanjem.

Statičnost, zatohlost, samota in osama, ki sprožijo Ninov domišljijski eskapizem, se ne odražajo samo skozi potrebo po izmišljenih prijateljih, temveč tudi skozi prostrano in neukročeno gozdno pokrajino. Ilustracije odročne gozdne vasi, samotnih dreves, neskončnega pogleda na nebo in Ninova soba, okrašena s predmeti, ki ga opominjajo na potovanja staršev in na dejstvo, da so daleč stran, posnemajo Ninovo notranjost in še povečajo dečkovo izoliranost, ki jo je mogoče začutiti že skozi skromne besedne opise. Ti, tako kot ilustracije, ponujajo veliko prostora za interpretacijo in ravno s tem, da o osamljenosti in odsotnosti pisatelj nikoli eksplicitno ne govori, o njej posledično spregovori še glasneje. Če torej govorimo o odsotnih prijateljih, o odsotnih odraslih in o Ninovi nevidnosti, lahko govorimo tudi o delno odsotnem jeziku. Slog van de Vendla je minimalističen, premišljen, skrbno izbran in skrčen na nekaj kratkih, ampak zelo močnih povedi in je edini način, s katerim je pisatelj lahko tako globoko opisal Ninova občutja. Jezik je (ne)zmožen v celoti zaobjeti raznovrstnost Ninove notranjosti, zdi se, da posnema občutek tiste oblike žalosti, ki jo zaradi njene teže, lahko opišemo zgolj z omejenimi jezikovnimi sredstvi, jo pa mogoče lažje prikažemo z likovnimi podobami. Ilustracije so zato tiste, ki v tem primeru bralcu pomagajo zapolniti dogajanje in mu ponudijo dodatne informacije. Jezik je torej na eni strani Ninova resničnost, ki je skromna in prazna, ilustracije pa predstavljajo Ninovo domišljijo, ki je bogata, drzna in hranilna. Ilustrator podobe plasti z različnimi teksturami, z močnimi in drznimi potezami. Kompozicijsko so raznovrstne; dinamične na eni in umirjene na drugi strani. Zeleni, rdeči, rjavi in rumeni odtenki ohranjajo naravni kolorit dogajalnega prostora in podčrtajo Ninov nekoliko melanholičen svet.

Ustvarjalca se tako vseskozi igrata z razmerji med vidnostjo in nevidnostjo, prisotnostjo in odsotnostjo ter domišljijo in realnostjo. Vmesni prostor med resničnim in neresničnim je v slikanici zabrisan in postane območje, v katerem Nino najde tolažbo, varnost in pobeg. Zanimiv je vnos resničnega kužka, ki ga Nino prejme za darilo. Ta se, ker seveda ni narejen po Ninovih izmišljenih pravilih, obnaša drugače kot njegov imaginarni kužek. Resnični pes ima lastno voljo in značilnosti, do katerih je Nina sprva pazljiv. Sčasoma pa spozna, da lahko resnični pes nadomesti in zapolni nekatere druge dele njegovega sveta in resničnosti, ki jih izmišljeni ljubljenček ni mogel. Ker pa resničnost, kljub resničnemu kužku, ne more v celoti zadostiti Ninovim potrebam, se deček na koncu ponovno zateče v domišljijo. Ugotovi namreč, da lahko domišljija resničnosti pomaga, zato si izmisli še množico novih domišljijskih živalskih prijateljev, ki jih nikoli ni imel. Konec je še posebej izstopajoč, saj v njem, kot je neobičajno v književnih delih za najmlajše, ne pride do razrešitve oz. jasne pomiritve. Dečkov glavni problem, ki ga predstavljajo odsotni starši, se pravzaprav ne razreši. Deček je na koncu sicer pridobil resničnega psa in kopico novih namišljenih spremljevalcev, je pa, na resnični ravni bivanja, še vedno sam. Vprašanje, ki ga ustvarjalca zelo pogumno in zelo nežno na koncu odpirata, postavi v ospredje razmišljanje o tem, ali lahko domišljija (in v kolikšni meri) zares nadomesti potrebe, ki si jih želimo zapolniti v resnični ravni bivanja.

Slavica Remškar (prir.) in Tanja Komadina: Čarovničin dvorec – kubanska ljudska pravljica

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: Mladinska knjiga
Zbirka: Čebelica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Katarina Minatti

fullsizeoutput_1151.jpeg

Založba Mladinska knjiga vse od leta 1953 v znameniti zbirki Čebelica izdaja majhne ilustrirane knjižice s krajšimi besedili za otroke. Zbirka, ki je dobila ime po Kranjski Čbelici, slovenskega pesniškega almanaha iz 19. stoletja, je prva in najstarejša zbirka mladinskega leposlovja pri nas. Do danes je v zbirki Čebelica, s katero so odraščale generacije slovenskih bralcev, izšlo več kot 400 naslovov. Lansko leto je Čebelica zrasla za še nekaj novih knjižnih izdaj, med njimi je tudi kubanska ljudska pravljica Čarovničin dvorec, primarno izdana v reviji Ciciban. Pravljico je prevedla Katarina Minatti, priredila Slavica Remškar in ilustrirala Tanja Komadina.

Čarovničin dvorec ohranja tipično pravljično strukturo kontrastiranja, uporabe pravljičnih predmetov ter vzpostavljanja pozicije moči med dobrim in zlim, med močnejšimi in šibkejšimi oz. celo med mlajšimi in starejšimi. Gre za kratko in zgoščeno zgodbo iz kubanskega ljudskega izročila o čarovnici, ki ugrablja otroke. Ugrabljeni otroci morajo pod prisilo delati v njeni tovarni metel in ubogati vse njene ukaze. Čarovnica jih celo uporablja za lastno zabavo; daje jim piti čudežni napoj, zaradi katerega se spremenijo v osličke, ona pa v levinjo, ki jih nato preganja po gradu. Kot je tipično v pravljicah, pa je dobro tudi v tem primeru močnejše od zla. Prestrašeni, žalostni in osamljeni otroci se nekega dne, ko čarovnica odleti prodajati metle, odločijo, da bodo poiskali shrambo njenih čarobnih napojev. Ko odkrijejo sod napoja za leve in sod napoja za osličke, zamenjajo napis, zato se čarovnica naslednjič, ko se želi pozabavati z njimi, ne spremeni v levinjo in otroci ne v osličke, ampak nasprotno – tokrat zlobna čarovnica pade v njihove levje kremplje. Otroci jo izženejo iz gradu in jo poženejo proti zasluženi kazni.

fullsizeoutput_1150

Precej suhoparnemu besedilu so dobrodošla spremljava ilustracije Tanje Komadina, v katerih ostaja zvesta svojemu slogu. Komadini je uspelo z enostavnimi, ampak dobro izbranimi likovnimi prizorčki pravljico interpretacijsko odpreti in bralcu ponuditi možnosti različnega, večravninskega vstopa v dogajanje. Komadina je pravljico modernizirala in vanjo vpletla elemente, ki bodo zanimivi tudi za bolj pozorne in starejše bralce. Še posebej zgovorne so uniforme otrok, zaprtih v grad. Te spominjajo na zaporniška oblačila ali celo aludirajo na oblačila ujetnikov koncentracijskih taborišč. Strašljivo čarovnico v visokih petah lahko razumemo metaforično kot prispodobo za skupnost, organizacijo, posameznika, ki je za razliko od druge skupnosti, organizacije ali posameznika superiorna, oz. se sama postavi v pozicijo moči in si za lastne potrebe preživetja ter zabave vzame pravico, da si tistega, ki ga smatra za šibkejšega, lažje vodljivega, prilasti, usužnji in izkoristi. To odlično podpiše odnos med levom in oslički. Lev je simbol moči, strahu in neustrašnosti, na drugi strani so oslički simbol nečesa prestrašenega, mogoče celo naivnega. Gonilo celotne slikanice so predvsem tovrstna nasprotja in možnost spreobrnitve teh nasprotij. Do te spreobrnitve pride, ko se otroci združijo v skupino, čarovnico prelisičijo, ji vzamejo moč in jo, v sklopu ideje »osel gre samo enkrat na led«, spravijo v situacijo, kjer je za zlorabo svoje (samoopredeljene) večvrednosti in moči kaznovana na najhujši način – zdaj mora ona prestati to, kar so oni prestali. To ponovno odlično podčrtajo ilustracije. Komadina čarovnico prikaže za zapahi, oblečeno v enako uniformo, ki so jo bili prisiljeni nositi otroci. Konec je sicer nekoliko utopističen, ampak seveda v skladu s pravljično tradicijo. Čarovničin grad, prej prostor žalosti in izkoriščanja, na koncu postane prostor veselja in sožitja.

Majhna slikanica ni najbolj izstopajoča izdaja prejšnjega leta, je pa soliden doprinos k Čebelici in majhen literarni drobižek o družbenem angažmaju, ki ga je vredno prebrati. Ponuja namreč dobra izhodišča za pogovor o otrokovih pravicah, izkoriščanju, razdelitvi moči, problematiki (otroškega) dela in (sodobnem) suženjstvu.

Saša Pavček in Ejti Štih: Rumi in kapitan

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: Miš
Leto izdaje: 2018

IMG_3049

Igralka, dramatičarka, pesnica in dobitnica Borštnikovega prstana Saša Pavček se s pisanjem spogleduje že vrsto let. Razlagalna pravljica o nastanku Cerkniškega jezera Zakaj je polje jezero? (2014), ki jo je ilustriral Damijan Stepančič, je bilo njeno prvo delo namenjeno mladim bralcem. V njej se avtorica naslanja na ljudska izročila in skozi zgodbo o deklici, ki s svojimi pripovedovalskimi močmi in solzami polni in prazni površje Cerkniškega jezera, subtilno nakaže temo človeške povezave z naravo. Motiv vode in uporaba lika, ki ga odlikuje empatija, potencirana senzibilnost, požrtvovalnost ter absolutna in nesebična dovzetnost do krivic ter izkrivljenosti sveta, se pojavi tudi v njeni ilustrirani pesnitvi za otroke in odrasle Rumi in kapitan.

Rumi je psička, ki poleg lenuhaste mačke Abe, sestavlja posadko ladje Labod kapitana Adrijana; upokojenega, grobega ekonomista z očitno ljubeznijo do ruma. Med tričlansko posadko vlada neobičajna hierarhija. Čeprav Adrijan s strogostjo daje (večinoma nesmiselne) ukaze, je Rumi tista, ki je pravzaprav srce, pogum, razum, gonilna sila in osrednji moralno-etični kompas celotne odprave. Je, tako kot perzijski pesnik Rumi, po katerem je bila verjetno poimenovana, glasnik človečnosti – še posebej zgovorno je, da so v Pavčkovi pesnitvi živali za razliko od človeških likov večinoma pogumnejše in so nosilke miru, usmiljenja in požrtvovalnosti. Še posebej Rumi je tista, ki premore globoko nežnost in ki ji uspe z besedami razorožiti in preseči vse grobosti sveta. Ona pogumno krmari ladjo skozi vihar, ko mucka in kapitan mirno spita, ona jih varno pripelje do kopnega, ona je tista, ki reši otroška brodolomca, spreobrne nasilno naravo piratov in jih z lastnimi tacami nazadnje vodi nazaj domov.

fullsizeoutput_1147

Namen in končni cilj njihove poti ni točno znan. Zdi pa se, da so vsi v iskanju metaforične celine. V iskanju nekakšnega »južnega otoka«, prostora, ki bi ga lahko razumeli v povezavi s pesmijo Kajetana Koviča. »Kje je kakšen človek, kje plitvina, / je na svetu vsem sploh še kje celina?«, se sprašuje Rumi, ko kljubuje viharnim sunkom. Kopno, ki ga najdejo, je edino kopno, ki je v tem času možno. To kopno je poseljeno z brodolomci; s tistimi, ki jim je bilo primarno kopno (domovina) vzeto, z nevarnostjo; s tistimi, ki hočejo kopno pleniti in z onesnaženjem; tistim, kar kopno uničuje. Pavčkova tako v zgodbi, napisani v verzih, pogumno upesni nekatere tabu teme, manj značilne za mladinsko književnost. Epsko-lirska struktura pesnitve in njena dolžina sicer zahteva nekoliko bolj izkušenega in pozornega bralca. Je pa pisateljica zahtevnost oblike in zakonitosti večzložnega trohejskega ritma uspela odlično ublažiti s sodobnim in sočnim jezikom, ki je ne trenutke grob in direkten, kar sovpada z dejstvom, da so nekateri deli pesnitve temačni in strašljivi. Pot, ki jo opravi posadka, ni idealizirana in predstavljena skozi romantično perspektivo raziskovanja in odkrivanja lepot morja ter neznanega sveta, ne na besedni in ne na likovni ravni. Je pot, ki nima točno začrtanih koordinat, je plovba brez smeri po nemirnem in viharnem morju, kar dobro podčrta zakonitosti nestabilnega, osirotelega in umazanega sveta, ki ga Pavčkova opiše. Kljub vsemu uspe avtorici tudi znotraj najtežjih situacij in znotraj likov, ki na videz delujejo brezsrčno, najti človečnost in vsem na koncu ponudi možnost varnega usidranja. To ji uspe z uporabo kontrastov, ki občasno vodijo v humor in ublažijo težo celotne zgodbe.

Če je Pavčkova drzna pri izbiri jezika, strukture in tem, bi lahko enako trdili za vizualno podobo pesnitve. Slikarka Ejti Štih je odisejado opremila z močnimi, razkošnimi barvami, s prevladujočo modro in rdečo, značilnimi za njen slikarski izraz. Družbeni angažma besedila se odraža tudi v ilustracijah, ki so, podobno kot pesnitev, neposredne. Podobe so večinoma polne napetosti, igrajo se z zornimi koti, kontrasti in likovno perspektivo, smiselno dopolnjujejo dogajanje, občasno jezikovno plat celo presežejo, ampak vedno po pravilu sobivanja. Ilustracije se znajo umakniti besedilu, ko je to potrebno in obratno, ga preseči in dopolniti. Pesnitev tako deluje kot premišljena in zaokrožena celota.

Tinka Bačič in Daša Simčič: Brin in ptičja hišica

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: Grafenauer
Leto izdaje: 2018

IMG_2456

Deček Brin nekega dne na podstrešju odkrije staro ptičjo krmilnico, kar spodbudi njegovo zanimanje do ptic. Brin ob podpori in sodelovanju družinskih članov skrbno oskrbuje krmilnico s slastno ptičjo hrano in začne proučevati značajske ter vizualne značilnosti ptic, ki se v njegovi krmilnici gostijo s slastnimi semeni. Svoja opažanja deček z znanstveno natančnostjo mladega ornitološkega navdušenca zapisuje v zvezek, ki ga pridno polni s slikami in spremnim besedilom.

Brinov proces spoznavanja ptičjega sveta je bralcu prikazan skozi leposlovni in skozi poučni, naravoslovni del slikanice. Leposlovni del je v tem odnosu nekoliko podrejen, saj večinoma deluje kot podlaga, iz katere rastejo informacije o vrstah ptic, o ptičjih značilnostih, o negi, opazovanju in prepoznavanju ptic. Slikanico Brin in ptičja hišica posledično lahko beremo tudi kot nekakšen leposlovni ornitološki priročnik za otroke, ki ga lahko uporabimo pri pouku ali doma. Primarni namen slikanice je zagotovo posredovanje informacij in spodbujanje kreativnega učenja. Nedvomno Brin in ptičja hišica vsebuje podatke, ki bodo pri otrocih vzbudili željo po nadaljnjem raziskovanju ptičjega kraljestva. V tem smislu je slikanica zakladnica zanimivosti ter spremnih dejavnosti in v sklopu tega značaja, čisto korektno in strokovno podkrepljeno izpeljana.

IMG_2457

Kar jo pa loči do tega, da bi lahko govorili o posebno kakovostni poučno-leposlovni slikanici, je pomanjkanje sožitja med vsemi njenimi elementi. Pogosto se zdi, da je naravoslovnih informacij preveč in da so pregosto posejane. Leposlovni del, ki se naslanja na lik Brina in na njegov razvoj odnosa do ptic v obdobju krmljenja, je razdeljen na poglavja, ki velikokrat preostro prekinejo dogajanje in zato zmotijo pretočnost slikanice.  Pomemben del so tudi fotografije in ilustracije. Te so ljubke in simpatične, v skladu s slogom ilustratorke Daše Simčič in delujejo v skladu s podporno funkcijo, ki jim je bila namenjena. Niso pa, podobno kot slikanica, če jo gledamo celostno, nič nadpovprečnega.

Sally Pomme Clayton in Rhiannon Sanderson: Kralj z umazanimi nogami

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The King with Dirty Feet
Založba: Zala
Leto izdaje: 2018
Prevod: Mateja Sužnik

IMG_1529.jpg

Sally Pomme Clayton, avtorica besedila slikanice Kralj z umazanimi nogami, je pripovedovalka zgodb. To dejstvo za nastanek slikanice ni zanemarljivo, saj je tkivo slikanice spleteno na tak način, kot ga lahko splete samo nekdo, ki je imel stik z ljudskimi zgodbami in ki pozna njihovo naravo. Sally Pomme Clayton je staro indijsko zgodbo o nastanku čevljev priredila tako, da je ohranila tradicionalne, brezčasne prvine preprostega pripovedovanja zgodb in njihovo arhetipskost, hkrati pa je pravljico zapisala tako, da je zanimiva, zabavna in privlačna za sodobnega bralca.

Kralj z umazanimi nogami je zgodba o indijskem kralju, ki ima v nasprotju z lepoto, ki sestavlja njegovo kraljestvo, precej močno značilnost; ne mara se umivati, zato precej zaudarja: »Smrdel je pod pazduhami, med prsti, za ušesi in iz nosu. Bil je najbolj smrdeč kralj vseh časov.« Tako je zaudarjal, da so se ga vsi izogibali, še njegov osebni služabnik Gabu se mu ni rad približal. »Nekega dne je smrad postal nadležen celo kralju samemu!« Takrat se je končno odločil, da je čas za kopel. Njegovo odločitev so prebivalci kraljestva sprejeli z velikim začudenjem in navdušenjem. Ko se je kralj temeljito umil, je s čistimi nogami stopil na tla in njegove noge so se ponovno umazale. Razdražen je služabniku Gabuju naročil, naj se znebi vse umazanije, da bodo njegove noge lahko ostale čiste. Če mu v treh dneh ne uspe izvršiti ukaza, ubogega Gabuja čaka smrtna kazen. Gabujevo razmišljanje je logično in preprosto, zato prvi dan ugotovi, da »če je kaj umazano … je to treba zdrgniti«. Prvi načrt se izjalovi, saj prah napolni zrak celotnega kraljestva. Drugi dan Gabu razmišlja o tem, da »če je nekaj umazano … je to treba umiti«. Že drugič zapovrstjo se načrt ne posreči; tokrat voda zalije celotno področje. Tretji dan, ko se Gabuju čas že izteka in mu že zmanjkuje idej, razmišlja, da »če je nekaj umazano …. je to treba prekriti«. S skupnimi močmi podaniki sešijejo ogromno preprogo, ki se razteza po celem kraljestvu. Takrat je kralj zadovoljen in Gabu si lahko končno oddahne, vse dokler ne pristopi stari modrec, ki pripomni, da preproga onemogoča rastlinam, da bi rasle, zato tudi ljudje in živali ne bodo imeli hrane. Starec ponudi preprosto rešitev: iz dveh krpic blaga sešije čevlje, ki kraljeve noge ščitijo pred umazanijo.

fullsizeoutput_ff0

Priredba indijske pravljice je sicer primarno zgodba o nastanku čevljev, v sebi pa skriva še mnoge druge modrosti. Je, podobno kot slovenski Jurij Muri, slikanica, ki čisto preprosto govori o osebni higieni. Je pa, na drugi ravni, tudi zgodba o kraljevi oz. avtoritativni krutosti, vzvišenosti in nečimrnosti, ki je egocentrična in ki se ne ozira na svet okrog sebe. Je zgodba o modrosti, ki lahko izvira iz različnih virov in o moči razmišljanja ter človeške iznajdljivosti. Pisateljica je v besedilu, ki je v odličnem sozvočju z ilustracijami, ohranila nekatere tipične pravljične prvine; pojavijo se pravljična števila, besedna in situacijska ponavljanja, kontrasti itd. Celotna atmosfera barvitega indijskega kraljestva dobro odzvanja tudi v likovni podobi. Ilustracije Rhiannon Sanderson so enostavne, ampak hkrati vsebujejo dovolj zanimivih podrobnosti in situacij, ki bodo zaposlile domišljijo mladih bralcev. Še posebej simpatičen je prizor smrdljivega kralja, ki se umiva v reki in se ob tem igra s plavalnimi račkami, barčico in milnimi mehurčki.

Marta Bartolj: Kje si?

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: Miš
Leto izdaje: 2018

IMG_0523

Slikanice brez besedila zahtevajo svojevrsten ilustratorski pristop. Ker gre za »leposlovne« knjige, ki so zgrajene brez besed, funkcijo prenosa zgodbe in tvorjenje pomenov zamenjajo likovne podobe. Zgodba se v tihih slikanicah torej sproži s pomočjo likovne narativnosti, zato je pomembno, da so ilustracije jasne, pripovedne in da si sledijo po logičnem dramaturškem sosledju, s katerim bralca vodijo. Čeprav so ravno zaradi odsotnosti besednega jezika univerzalne in zato posledično lažje prenosljive v različne kulturne in nacionalne prostore, se le manjše število ilustratorjev odloči za ta podvig. V Sloveniji imamo nekaj primerov dobrih slikanic brez besedila (Zgodba o sidru Damijana Stepančiča, Deček in hiša Maje Kastelic, Ferdo, veliki ptič Andreje Peklar itd.). Prvo tovrstno slikanico smo dobili že leta 1977, ko je Marjan Amalietti izdal Maruško Potepuško. Letos pa je pri založbi Miš izšla Kje si? Marte Bartolj, ki jo nedvomno lahko uvrstimo med primere kakovostnih slovenskih slikanic (brez besedila).

Okvirna zgodba slikanice je zgodba dekleta, ki išče svojega izgubljenega psa. Ko se nekega jutra odpravi od doma, da bi po mestu obesila plakate s sliko pogrešanega ljubljenčka, nevede sproži celo serijo dogodkov, ki se odvijejo kot snežna kepa. Dekličino majhno dejanje prijaznosti, ko uličnemu glasbeniku podari svoje jabolko, navdihne zaporedje »podaj naprej« dogodkov. Njeno gesto namreč opazi moški, ki pobere smeti, kar vidi deček, ki zato objame potepuškega mačka, zato moški z balonom obdari jokajočo deklico itd. Marta Bartolj dogajanje vodi z nežnostjo in lahkotnostjo. Skorajda se zdi, da je bralec nevidni sprehajalec, ki se skupaj z liki premika po mestu. Bralčevo pozornost vseskozi premišljeno usmerja z uporabo rdeče barve, s poudarjenimi predmeti in z jasno nakazanimi pogledi likov, ki jih upodablja. Te podrobnosti delujejo kot sledi in dajejo poudarke majhnim, vsakodnevnim prizorčkom. Vsakdan, v katerega poseže veriga empatičnih in solidarnih dejanj, ilustratorka večinoma zajame v obliki stripovskega oz. filmskega kadriranja. Strani niso oštevilčene, zato si lahko privoščimo poljubno obračanje in kombiniranje dogodkov; podrobnosti lahko sestavljamo in razstavljamo svobodno in v skladu z lastnim domišljijskim tokom.

fullsizeoutput_fee

Presunljivo je, kako zgovorna je lahko slikanica, ki, razen naslova, ne vsebuje niti ene same besede. Kje si? bolj kot o iskanju pogrešanega kužka govori o tem, kako prijazen je lahko svet, če nam uspe vsaj za nekaj trenutkov ozavestiti dejstvo, da nismo sami, če nam uspe občasno dvigniti pogled in nekoga zares videti, ga poskušati razumeti, se postaviti v njegovo kožo in mu celo pomagati. Na to namiguje že sam naslov, ki ga lahko razumemo tudi v smislu (samo)spraševanja, razmišljanja o tem, kam in kako se mi kot posamezniki umeščamo v svet in kje so tisti najbolj človekoljubni in senzibilni delčki, s katerimi si včasih, ko jih najdemo, dovolimo, da zlezemo iz svojega majhnega mehurčka in naredimo kaj dobrega za druge.

 

Giles Andreae in Guy Parker-Rees: Žirafe ne znajo plesati

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Giraffes Can’t Dance
Založba: Grafenauer
Leto izdaje: 2018
Prevod: Milan Dekleva

IMG_1641

Žirafa Živa ima težavo. Njene noge so nekoliko predolge, preveč okretne in prenerodne za ples. Tako vsaj menijo živali iz afriške džungle, ki se na vsakoletnem plesu norčujejo iz njenih plesnih gibov. Pravzaprav jo obsipajo s predsodki in stereotipi, še preden se Živa sploh zavrti na plesišču: »Žirafe so nerodnice in plesati ne znajo!«. Po besednem napadu se osramočena in žalostna Živa zateče v samoto. Na jasi sredi džungle opazuje luno, ko jo nagovori moder čriček in ji ponudi dragocen nasvet: »Kdor osamljen je, drugačen, drugo glasbo bo izbral.« Čriček nato v roke vzame violino in zaigra pesem, ki Živo tako nagovori, da se njeno telo začne zibati v očarljivem plesu. Živin ples navduši tudi preostale živali, ki so na koncu soglasne, da »takšne mojstrske plesalke prav nikjer na svetu ni.«

Slikanica Žirafe ne znajo plesati britanskega pisateljsko-ilustratorskega tandema v sestavi Gilesa Andreaea in Guyja Parker-Reesa je v izvirnem angleškem jeziku izšla leta 1999 in je kaj hitro po izidu doživela velik komercialen uspeh. Prodanih je bilo že nekaj milijonov izvodov slikanice v različnih svetovnih jezikih. Pod slovensko izdajo se je z dobrim prevodom podpisal pesnik Milan Dekleva. Kadar govorimo o slikanici, ki doseže visoke številke ponatisov in prevodov, pa ni nujno, da hkrati govorimo tudi o slikanici, ki je umetniško presežna. Zgodba žirafe Žive je pravzaprav precej tipična obravnava (živalskega) lika, ki se počuti drugačnega. V slikanicah se tovrstni liki pogosto pojavljajo v poosebljenih živalskih oblikah, saj otrokom omogočajo poistovetenje, hkrati pa jim ponudijo dovolj domišljijskega prostora, da zgodbo berejo kot fikcijo. Žirafa Živa je torej drugačna od preostalih živali in se med njimi ne počuti popolnoma sproščeno. Skozi proces samoiskanja in s pomočjo črička (pomočnika) ji uspe poiskati lastni ritem, lastni telesni (in osebnostni) izraz. Ko se tako nauči poslušati samo sebe, odkrije pot k samospoštovanju in samozavesti, kar sproži pozitiven odziv tudi pri tistih, ki jo obdajajo. Ti se nazadnje pokesajo, priznajo svojo zmoto in jo končno vidijo v vsej njeni lepoti.

IMG_1642

V večini je slikanica precej predvidljiva, neposredna in vzgojno naravnana. Zagotovo je dobra v smislu, da otroke uči, kako pomembno je razmišljati o sebi, o svojih telesnih in osebnostnih značilnostih, o svojih omejitvah in zmožnostih in o zmožnostih drugih, ki se lahko od naših precej razlikujejo. Spodbuja tudi razmišljanja o tem, da smo si med seboj različni in da nas ravno te razlike delajo vznemirljive in skrivnostne. Ponuja tudi nekaj simpatičnih humornih vložkov. Še posebej zabavni so prizori plesa v džungli, ko opazujemo divje svinje ob svinganju, nosoroge ob plesanju tvista, leve, ki se vrtijo v ritmu tanga itd. Otrokom s tem zagotovo približa živalski svet, svet glasbe ter plesa. Ker je slikanica napisana v verzih, se bodo otroci ob branju lahko spoznavali tudi s konceptom ritma. Kljub nekaterim simpatičnim trenutkom, je branje slikanice Žirafe ne znajo plesati precej enoznačno in brez večjih presenečenj. Tudi ilustracije, ki so prikupno pisane, ne ponudijo kakšne večje nadgradnje. Gre za slikanico, ki pravzaprav vsebuje vse elemente komercialne uspešnice: zgodba je enostavna, je vizualno privlačna, ampak pri tem ostaja pri tradicionalnih podobah, ima nekaj humornih in nekaj čustvenih vložkov, v njej lahko najdemo množico simpatičnih stranskih likov in v njej nastopa glavna oseba, ki bralcem omogoča poistovetenje in s pomočjo katere se lahko kaj novega naučijo o sebi in o svetu, ki jih obdaja. Čisto zadovoljivo delo, ki se bo nedvomno še naprej dobro prodajalo, ni pa primer slikanice, ki bi jo uvrstili na sezname knjig, ki jih moramo nujno prebrati v svojem življenju.

Isol: Lepa Grizelda

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: La bella Griselda
Založba: Malinc
Zbirka: Še
Leto izdaje: 2018
Prevod: Barbara Pregelj

IMG_1627

Že naslovnica Lepe Grizelde bralcu sporoča, da slikanica, ki je pred njim, ne bo tipična slikanica o princeskah. Pod kraljevsko podobo lepe Grizelde, ki se zamaknjeno opazuje v ogledalcu, sta podobi dveh obglavljenih vitezov. Celotna slikanica je namreč zasnovana na igranju s frazemom »izgubiti glavo«. Princesa Grizelda je bila »tako lepa, da so zaradi nje izgubljali glave. In to dobesedno.« Princeso to dejstvo tako zabava, da začne zbirati glave nesrečnih snubcev in jih razstavlja kot trofeje. V želji, da bi svojo zbirko še povečala, se še posebej trudi, da bi ohranila in vzdrževala svojo lepoto. Zato se je zjutraj »okopala v vodi iz ledenega izvira /…/, dala si je odstraniti vse nepotrebne dlake /…/, raztegovala se je in ohranjala ravnotežje v steklenih čeveljcih«. Grizeldina nečimrnost sčasoma privede v osamljenost. Obglavila je namreč že večino princev iz bližnjih kraljestev in med podaniki vzbujala strah. Vrhunec njenega narcisizma je trenutek, ko k sebi povabi najbolj kratkovidnega princa na svetu. Tudi ta sicer žalostno izgubi glavo, njuno kratko razmerje pa vendarle pripelje do Grizeldine nosečnosti. Zdi se, da je novorojena princesa edina možnost, da se krutost in verižno obglavljanje konča. Takoj ko Grizelda zagleda svojo hčerko, v navalu občudovanja hčerine lepote, tudi ona izgubi glavo. Konec je cikličen, Grizeldina zgodba se krožno in vzročno-posledično konča. Beremo ga lahko na različne načine. Grizelda je na koncu kaznovana z enako obliko smrti, kot jo je sama brezsramno sejala naokrog. Lahko pa konec predstavlja tudi njen osebni vrhunec, ko končno uspe v sebi čutiti ljubezen, ki je tako močna, da je ni zmožna prenesti. Deklica, ki pride za njo, je simbolno začetek novega obdobja.

IMG_1624

Argentinska pisateljica in glasbenica Isol v Lepi Grizeldi odlično preigrava tradicionalne pravljične elemente in jih parodično preoblikuje. Pravzaprav se Isol v zgodbi o Grizeldi vrača nazaj v prvotno bit pravljic, ki so bile izvorno izjemno krute. Ob tem ji uspe v slikanico vnesti še elemente in tipe nekaterih slavnih princes in celo nekaj hamletovskih motivov. Slikanica je izvrstno razmišljanje o lepoti in moči (ta slogan se pojavi tudi v grbu kraljeve družine), o lepoti, ki je zaman in ki, ko se manifestira v absolutni samovšečnosti in egocentrizmu, ne prinese sreče in je celo izjemno škodljiva. Razmerje med lepoto in močjo, med biti ljubljen in biti predmet strahu, se v knjigi vseskozi zanimivo prepleta in odpira vprašanje o iskanju ravnotežja med obema pojmoma. Grizeldina lepota, ki se širi kot kuga, je njena glavna značilnost, je njena spolna vloga in stereotip, ki ga avtorica potencira do ekscesnosti. Isol ob tem nikoli neposredno ne žuga z didaktičnim prstom. Njen primarni namen ni vzgajati, strašiti ali pridigati. Zdi se, da s svojim žlahtnim in premišljenim črnim humorjem samo lahkotno postavlja ogledalo in odpira množico lastnih interpretacij. Odlična je tudi v izgradnji ilustracij. Te sledijo štiribarvni paleti. Podobe so izrisane dvodimenzionalno s svinčnikom in se med seboj pogosto prekrivajo. Ozadje ilustracij se naslanja na estetiko srednjeveških tapiserij.

Lepa Grizelda je edinstvena v marsikaterem pogledu in je nedvomno delo, ki je drzno, ki v sklopu tradicionalnega razumevanja slikanice odstopa in ne bo nagovorilo vsakega bralca. Grizelda namreč potrebuje malo več razmisleka, malo več bralskega angažmaja in malo več odprtosti. Tisti mlajši in starejši bralci, ki se tega ne bojijo, bodo ob branju slikanice odkrili, da je Grizeldina zgodba univerzalna, močna, sodobna, hkrati pa izvira iz primarnih vodnjakov človeškega razmišljanja.

Daniil Harms in Arjan Pregl: Si videl leva?

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Videl l’va?
Založba: Miš
Leto izdaje: 2018
Prevod: Lijana Dejak

IMG_1201

Daniil Harms je za časa svojega življenja veljal za posebneža. Bil je eden pomembnih umetnikov, ki so oblikovali avantgardno gibanje v Sovjetski zvezi. Absurdna besedila, ki jih je pisal za odrasle, je stroga sovjetska cenzura vztrajno zavračala, zato je našel zatočišče v mladinski literaturi, kjer si je lahko privoščil vsak nekaj umetniške svobode. Osrednja posebnost Harmsovega pisanja je poigravanje z literarnimi konvencijami. Zdi se, da Harms izhaja iz nekakšne primarne človeške potrebe po pripovedovanju, po pripovedovanju, ki v njegovem primeru nima potrebe, da je smiselno in pomensko. To je vidno tudi v naslovniško odprti slikanici Si videl leva?

Harmsova zgodba o levu, ki to ni, je zapisana v obliki dialoga in v sebi nosi skorajda »beckettovsko ozračje«. Dve osebi, za kateri se zdi, da nastaneta iz nič in o katerih bralec ne dobi nikakršnih informacij, se pogovarjata. Prva oseba sprašuje drugo, ali je bila v živalskem vrtu in ali je videla leva. Druga oseba, ki odgovarja, našteva značilnosti, ki niso značilne za leva in v katerih prepoznamo druge živali: »Si videl leva?« »A z rilcem?« »Ne, tisto je slon, lev ni tak.« »A, z dvema grbama.« »Ne, kje pa! Z grivo!« »Aaa! Ja, ja, z grivo, tak s kljunom.« Med osebama tako poteka neke vrste absurdna igra oz. izmenjava, ki deluje po logiki stopnjevanja ter ponavljanja in je zgrajena iz elementov, ki jih je mogoče poljubno premeščati in kombinirati. Lev postane osrednji motiv, igra pa je njegova identifikacija in hkrati njegova transformacija. Vsak poskus spraševalca, da bi z vprašanim poenotila njuno idejo o levu, se izjalovi, zato se posledično izjalovi tudi vsak poskus, da bi se zgodba zares začela. Pozornost bralca ob branju zato preskoči iz pričakovanja, kaj se bo zgodilo v pričakovanje, ali se sploh bo kaj zgodilo. O zgodbi v tradicionalnem smislu bi v Si videl leva? težko govorili, kar pa je tudi ena izmed kvalitet tega prismuknjenega besedila. Besedilo je namreč zgrajeno na tak način, da zanika dogajanje, nima osrednjega dogodka, nima vrha, saj se zgodba pravzaprav konča, še preden se je začela. Če bi lahko govorili o vrhu, je vrh konec, kjer spoznamo, da vrha ni bilo in da do zgodbe sploh zares ni prišlo. Harmsova zgodba o levu je mojstrski primer zgodbe za otroke, ki nima nobenih didaktičnih teženj, njen namen je bolj preprost in bolj zanimiv; bralca želi zabavati, želi ga presenetiti in želi ga zapeljati v neskončno igro domišljije, kar mu tudi uspe. Zaradi njegovega edinstvenega pristopa k pisanju del za otroke je nedvomno eden izvirnejših in izstopajočih pisateljev mladinske literature.

IMG_1204

Nenavadnost Harmsovega besedila je v ilustracijah poskušal ujeti slovenski likovni umetnik Arjan Pregl. Pregl se sicer res zdi logična izbira, še posebej zaradi njegovega ilustratorskega sodelovanja s Tomažem Šalamunom, ki je po svoji igrivi poetiki, značilni za njegova dela za otroke, soroden s Harmsom, ampak likovniku tokrat ni uspelo v celoti zaobjeti in doseči kvalitete besedila. Računalniške ilustracije se spogledujejo s surrealizmom in z nekaterimi značilnostmi sovjetskih slikanic, ki so nastajale v času avantgarde. Posebej proti koncu, ko ilustrator idejo živali, ki se konstantno spreminja, razgradi v geometrijske like. Preglove ilustracije so, tako kot zgodba, minimalistične, ampak nekako ne zmorejo slediti besedilu. Večinoma so nezanimive, predvidljive in precej dolgočasne.

Čeprav vizualno šibka, je slikanica Si videl leva? pomembna zaradi različnih razlogov. Upajmo, da bo njen izid spodbudil prevod drugih Harmsovih del za otroke in odrasle. Poleg tega je slikanica eden redkih primerov avantgardnih besedil za otroke, ki so sploh prevedeni v slovenščino. Seveda pa nazadnje nikakor ne smemo spregledati še dejstva, da je bilo Harmsovo razumevanje literature za otroke zelo pogumno in napredno za čase, v katerih je pisal, in da so njegova dela za mlade ravno zaradi tega razloga danes še vedno (ali še bolj) aktualna, vznemirljiva in nujna.

Hilli Rand in Catherine Zarip: Beli in črni muc

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Lumivalge ja süsimust
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Julija Potrč

IMG_0602

Amadeus in Ludwig sta mačja prijatelja. »Prvi je bil bel kot sneg, drugi črn kot noč.« Mucka zadovoljno živita s svojo človeško družino v majhni hiši z velikim vrtom. Nekega dne se njuni glasbeno nadarjeni lastniki odločijo, da za celo leto odidejo na glasbeno turnejo. Mucka se odločita, da ostaneta doma in da bosta vestno čuvala hišo. Slikanica estonskih ustvarjalk Beli in črni muc opisuje vsakdanjik muckov, njune dnevne rituale ter naloge. Ker svoj novi poklic čuvaja vzameta izjemno resno, si potek dneva mucka namreč strogo organizirata. Vsaki uri v dnevu tako pritiče točno določeno opravilo. Ob osmih pride poštar, ob devetih ju obišče dostavljavec mleka, ob desetih prodajalka rib, ob enajstih otroci iz bližnjega vrtca, ob dvanajstih sprehajalec psa itn. vse do osmih zvečer, ko se njun delovnik konča in mucka sedeta za klavir in dolgo v noč vadita »štiritačje igranje«.

Slikanica je poučna, ampak svojo didaktično noto spretno vplete v samo zgodbo. Mucka sta personificirana in prevzemata nekatere človeške lastnosti. Sta artikulirana govorca, razmišljujoči bitji, ki sta zmožni čustvovanj in prevzemanja odgovornosti. Slikanica obravnava tematiko minevanja časa in vprašanje zaznavanja časa v povezavi z dnevnimi dogodki. Hkrati se otroci ob branju učijo tudi o vsakodnevnih opravilih, o ritualih, ki jih spremljajo in so nagovorjeni, da sami razmišljajo o svoji lastni dnevni rutini. Pisateljica je v besedilo vpletla tudi nekaj glasbenih navezav, ki jih lahko izkoristimo v pogovoru po branju in mlade bralce poučimo še o dveh glasbenih velikanih; mucka sta namreč poimenovana po Amadeusu Mozartu in Ludwigu van Beethovnu.

IMG_1200

Otroci se s pomočjo mačjih junakov učijo gledati na uro in razlikovati dele dneve. Ilustracije v tej težnji odlično nadgradijo malce suhoparno besedilo, ki sicer korektno opiše mačji dan, ampak mu manjka raznovrstnosti in odprtosti. Dnevi Amadeusa in Ludwiga tako, kljub očitni avtoričini želji, da otrokom posreduje idejo o vzpostavljanju dnevne rutine, delujejo precej monotono in enolično. Vsaki uri dneva pripada določen opravek oz. določen obisk, ki je pospremljen z dvostranskimi ilustracijami, v katerih se je ilustratorka uspešno poigravala z različnimi kompozicijskimi postavitvami. Ilustracije so nežne, pastelnih barv in duhovite ter ponujajo množico zanimivih podrobnosti. Posebej vznemirljive so podobe različnih ur, ki so skrite v različnih predmetih in katerih kazalci kažejo na v besedilu omenjen del dneva. Bralec se lahko ob branju poigrava z iskanjem ur in opazuje postavitve kazalcev.

Vizualna podoba slikanice Belega in črnega muca je sicer res bolj izvirna in raznovrstna kot njen besedni del, ampak knjiga je kljub temu vredna branja, saj odpira kopico vprašanj in tem, o katerih se lahko po branju pogovarjamo z otroki. Ponuja pa tudi svojevrsten pogled na to, kaj počnejo muce, ko so same doma.