Izvirni naslov: Het hondje dat nino niet had
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2019
Prevod: Stana Anželj

Nino je imel psa, ki ga v resnici ni imel. Njegov pes je namreč plod njegove domišljije. Izmišljeni ljubljenček se z Ninom igra, skupaj raziskujeta okolico, kužek Nina tolaži in ima neomejen vpogled ter razumevanje v Ninovo notranjo pokrajino. Nino v svojem izmišljenem tovarišu najde vse tisto, česar mu v resničnem življenju primanjkuje. Ko v njegovo življenje vstopi resničen kuža, si mora zato na novo vzpostaviti način bivanja. Senzibilno napisana in mojstrsko ilustrirana slikanica Kužek, ki ga Nino ni imel, je plod odličnega sodelovanja med nizozemskim pisateljem ter belgijskim ilustratorjem in ni samo zgodba o kompleksnosti pojava izmišljenih prijateljev in o moči domišljije, v svojem bistvu je pravzaprav zgodba o globoki osamljenosti in otrokovi želji po tistem, česar ni.

Ninov izmišljeni pes ima v sklopu interpretacije zgodbe nekaj možnih funkcij. Je dečkov domišljijski pomočnik in sopotnik, s katerim se Nino igra, z njim preživlja prosti čas in s pomočjo kužkove imaginarne prisotnosti premaguje občutke osamljenosti. Pes, kot si ga je Nino umislil, ima nekatere značilnosti, ki jih Nino nima, bi si jih pa verjetno želel. Kužek je pogumen, ne boji se skočiti v jezero, ko Nino ostane na varnem v čolničku, pes se ne boji niti prababice, do katere je Nino skeptičen. Izmišljeni ljubljenček je torej tisto, kar Nino sam ni. Ko je deček žalosten, pes to žalost razume in jo blaži. Zmožen je empatičnega čustovanja in je hkrati nadomestek za ljudi, ki niso prisotni v njegovem življenju. Kužek je torej tudi vsi tisti, ki so v njegovem življenju odsotni in mu ponuja tisto, kar mu odsotni ljudje ne morejo ali ne znajo, Nino pa to potrebuje. Nazadnje je kužek tudi odslikava Ninove lastne nevidnosti. V slikanici se pojavijo tri odrasle osebe: Ninova mama, prababica in njegov oče. Na literarni ravni so odrasli omenjeni zgolj informativno, o njihovi (ne)vpetosti v Ninov vsakdan pa še bolj zgovorno pripovedujejo edinstvene ilustracije. Mama in prababica sta naslikani v hrbet, obrnjeni stran od dečka, kar sporoča, da so njihove interakcije minimalne, Nino pa najverjetneje ostaja neopažen. Ilustracije očeta in mamo z uporabo simbolov povezujejo s potovanji. Mamo vidimo pripravljeno, da se vkrca v avto, napolnjen s kovčki, očeta spoznamo v zgovorni dvostranski ilustraciji, v kateri se po telefonu sinu oglaša iz eksotične dežele flamingov. Starša sta torej povezana s podobami premikanja, Nino pa s statičnostjo in čakanjem.

Statičnost, zatohlost, samota in osama, ki sprožijo Ninov domišljijski eskapizem, se ne odražajo samo skozi potrebo po izmišljenih prijateljih, temveč tudi skozi prostrano in neukročeno gozdno pokrajino. Ilustracije odročne gozdne vasi, samotnih dreves, neskončnega pogleda na nebo in Ninova soba, okrašena s predmeti, ki ga opominjajo na potovanja staršev in na dejstvo, da so daleč stran, posnemajo Ninovo notranjost in še povečajo dečkovo izoliranost, ki jo je mogoče začutiti že skozi skromne besedne opise. Ti, tako kot ilustracije, ponujajo veliko prostora za interpretacijo in ravno s tem, da o osamljenosti in odsotnosti pisatelj nikoli eksplicitno ne govori, o njej posledično spregovori še glasneje. Če torej govorimo o odsotnih prijateljih, o odsotnih odraslih in o Ninovi nevidnosti, lahko govorimo tudi o delno odsotnem jeziku. Slog van de Vendla je minimalističen, premišljen, skrbno izbran in skrčen na nekaj kratkih, ampak zelo močnih povedi in je edini način, s katerim je pisatelj lahko tako globoko opisal Ninova občutja. Jezik je (ne)zmožen v celoti zaobjeti raznovrstnost Ninove notranjosti, zdi se, da posnema občutek tiste oblike žalosti, ki jo zaradi njene teže, lahko opišemo zgolj z omejenimi jezikovnimi sredstvi, jo pa mogoče lažje prikažemo z likovnimi podobami. Ilustracije so zato tiste, ki v tem primeru bralcu pomagajo zapolniti dogajanje in mu ponudijo dodatne informacije. Jezik je torej na eni strani Ninova resničnost, ki je skromna in prazna, ilustracije pa predstavljajo Ninovo domišljijo, ki je bogata, drzna in hranilna. Ilustrator podobe plasti z različnimi teksturami, z močnimi in drznimi potezami. Kompozicijsko so raznovrstne; dinamične na eni in umirjene na drugi strani. Zeleni, rdeči, rjavi in rumeni odtenki ohranjajo naravni kolorit dogajalnega prostora in podčrtajo Ninov nekoliko melanholičen svet.

Ustvarjalca se tako vseskozi igrata z razmerji med vidnostjo in nevidnostjo, prisotnostjo in odsotnostjo ter domišljijo in realnostjo. Vmesni prostor med resničnim in neresničnim je v slikanici zabrisan in postane območje, v katerem Nino najde tolažbo, varnost in pobeg. Zanimiv je vnos resničnega kužka, ki ga Nino prejme za darilo. Ta se, ker seveda ni narejen po Ninovih izmišljenih pravilih, obnaša drugače kot njegov imaginarni kužek. Resnični pes ima lastno voljo in značilnosti, do katerih je Nina sprva pazljiv. Sčasoma pa spozna, da lahko resnični pes nadomesti in zapolni nekatere druge dele njegovega sveta in resničnosti, ki jih izmišljeni ljubljenček ni mogel. Ker pa resničnost, kljub resničnemu kužku, ne more v celoti zadostiti Ninovim potrebam, se deček na koncu ponovno zateče v domišljijo. Ugotovi namreč, da lahko domišljija resničnosti pomaga, zato si izmisli še množico novih domišljijskih živalskih prijateljev, ki jih nikoli ni imel. Konec je še posebej izstopajoč, saj v njem, kot je neobičajno v književnih delih za najmlajše, ne pride do razrešitve oz. jasne pomiritve. Dečkov glavni problem, ki ga predstavljajo odsotni starši, se pravzaprav ne razreši. Deček je na koncu sicer pridobil resničnega psa in kopico novih namišljenih spremljevalcev, je pa, na resnični ravni bivanja, še vedno sam. Vprašanje, ki ga ustvarjalca zelo pogumno in zelo nežno na koncu odpirata, postavi v ospredje razmišljanje o tem, ali lahko domišljija (in v kolikšni meri) zares nadomesti potrebe, ki si jih želimo zapolniti v resnični ravni bivanja.