Daniil Harms in Arjan Pregl: Si videl leva?

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Videl l’va?
Založba: Miš
Leto izdaje: 2018
Prevod: Lijana Dejak

IMG_1201

Daniil Harms je za časa svojega življenja veljal za posebneža. Bil je eden pomembnih umetnikov, ki so oblikovali avantgardno gibanje v Sovjetski zvezi. Absurdna besedila, ki jih je pisal za odrasle, je stroga sovjetska cenzura vztrajno zavračala, zato je našel zatočišče v mladinski literaturi, kjer si je lahko privoščil vsak nekaj umetniške svobode. Osrednja posebnost Harmsovega pisanja je poigravanje z literarnimi konvencijami. Zdi se, da Harms izhaja iz nekakšne primarne človeške potrebe po pripovedovanju, po pripovedovanju, ki v njegovem primeru nima potrebe, da je smiselno in pomensko. To je vidno tudi v naslovniško odprti slikanici Si videl leva?

Harmsova zgodba o levu, ki to ni, je zapisana v obliki dialoga in v sebi nosi skorajda »beckettovsko ozračje«. Dve osebi, za kateri se zdi, da nastaneta iz nič in o katerih bralec ne dobi nikakršnih informacij, se pogovarjata. Prva oseba sprašuje drugo, ali je bila v živalskem vrtu in ali je videla leva. Druga oseba, ki odgovarja, našteva značilnosti, ki niso značilne za leva in v katerih prepoznamo druge živali: »Si videl leva?« »A z rilcem?« »Ne, tisto je slon, lev ni tak.« »A, z dvema grbama.« »Ne, kje pa! Z grivo!« »Aaa! Ja, ja, z grivo, tak s kljunom.« Med osebama tako poteka neke vrste absurdna igra oz. izmenjava, ki deluje po logiki stopnjevanja ter ponavljanja in je zgrajena iz elementov, ki jih je mogoče poljubno premeščati in kombinirati. Lev postane osrednji motiv, igra pa je njegova identifikacija in hkrati njegova transformacija. Vsak poskus spraševalca, da bi z vprašanim poenotila njuno idejo o levu, se izjalovi, zato se posledično izjalovi tudi vsak poskus, da bi se zgodba zares začela. Pozornost bralca ob branju zato preskoči iz pričakovanja, kaj se bo zgodilo v pričakovanje, ali se sploh bo kaj zgodilo. O zgodbi v tradicionalnem smislu bi v Si videl leva? težko govorili, kar pa je tudi ena izmed kvalitet tega prismuknjenega besedila. Besedilo je namreč zgrajeno na tak način, da zanika dogajanje, nima osrednjega dogodka, nima vrha, saj se zgodba pravzaprav konča, še preden se je začela. Če bi lahko govorili o vrhu, je vrh konec, kjer spoznamo, da vrha ni bilo in da do zgodbe sploh zares ni prišlo. Harmsova zgodba o levu je mojstrski primer zgodbe za otroke, ki nima nobenih didaktičnih teženj, njen namen je bolj preprost in bolj zanimiv; bralca želi zabavati, želi ga presenetiti in želi ga zapeljati v neskončno igro domišljije, kar mu tudi uspe. Zaradi njegovega edinstvenega pristopa k pisanju del za otroke je nedvomno eden izvirnejših in izstopajočih pisateljev mladinske literature.

IMG_1204

Nenavadnost Harmsovega besedila je v ilustracijah poskušal ujeti slovenski likovni umetnik Arjan Pregl. Pregl se sicer res zdi logična izbira, še posebej zaradi njegovega ilustratorskega sodelovanja s Tomažem Šalamunom, ki je po svoji igrivi poetiki, značilni za njegova dela za otroke, soroden s Harmsom, ampak likovniku tokrat ni uspelo v celoti zaobjeti in doseči kvalitete besedila. Računalniške ilustracije se spogledujejo s surrealizmom in z nekaterimi značilnostmi sovjetskih slikanic, ki so nastajale v času avantgarde. Posebej proti koncu, ko ilustrator idejo živali, ki se konstantno spreminja, razgradi v geometrijske like. Preglove ilustracije so, tako kot zgodba, minimalistične, ampak nekako ne zmorejo slediti besedilu. Večinoma so nezanimive, predvidljive in precej dolgočasne.

Čeprav vizualno šibka, je slikanica Si videl leva? pomembna zaradi različnih razlogov. Upajmo, da bo njen izid spodbudil prevod drugih Harmsovih del za otroke in odrasle. Poleg tega je slikanica eden redkih primerov avantgardnih besedil za otroke, ki so sploh prevedeni v slovenščino. Seveda pa nazadnje nikakor ne smemo spregledati še dejstva, da je bilo Harmsovo razumevanje literature za otroke zelo pogumno in napredno za čase, v katerih je pisal, in da so njegova dela za mlade ravno zaradi tega razloga danes še vedno (ali še bolj) aktualna, vznemirljiva in nujna.