Založba: Walker Books Ltd
Leto izdaje: 1997

Anthony Browne, angleški mladinski pisatelj in ilustrator, se v svojih slikanicah pogosto spogleduje z intermedialnimi referencami s področja likovne umetnosti; še posebej s surrealizmom in z deli Renéja Magritta. Nanj se navezuje že v svoji prvi slikanici Through the Magic Mirror iz leta 1976. Prejemnik prestižne Andresenove nagrade (2000) za ustvarjanje književnih del za otroke, je v enem izmed intervjujev pojasnil, da vidi neločljivo povezavo med otroškim dojemanjem sveta in surrealistično umetnostjo. Po njegovem mnenju otroci gledajo skozi surrealistične oči. Vse, kar vidijo, vidijo prvič, zato je tisto, kar gledajo, vznemirljivo in novo. Čeprav se z Browneovim razumevanjem odnosa med otroško percepcijo in surrealizmom nekateri literarni teoretiki in kritiki ne strinjajo; očitajo mu posploševanje surrealističnega mišljenja in selektiven odnos do likovne zapuščine, so njegova dela s strani bralcev in večinskega dela literarne stroke, ki se posveča analizi mladinske književnosti, zelo dobro sprejeta. Umeščajo ga med enega vidnejših ustvarjalcev postmodernih slikanic. Še posebej odmevna so tista dela, s katerimi Browne (večinoma na likovni ravni) komunicira z likovnimi umetniki in tako otroškim bralcem v slikaniškem formatu ponuja vstop v zgodovino likovne umetnosti. 

V slikanici Willy the Dreamer, ki je izšla leta 1997, Browne, kot je značilno za njegov opus, z uporabo surrealističnih likovnih elementov, medbesedilnih navezav in referenc na popularno kulturo, slika sanjski svet šimpanza Willyja, ponavljajočega junaka v njegovih slikanicah. Willy sanja, da je filmska zvezda, pevec, baletnik, včasih sanja, da je berač, raziskovalec, ali da se sprehaja po nenavadnih pokrajinah, pluje po morju itd. Browne šimpanzove sanje ne povezuje v linearno zgodbo, niti jih ne razlaga. Minimalistično besedilo je pravzaprav zgolj vezivo med živahnimi, vizualno bogatimi in pomensko večplastnimi enostranskimi ilustracijami. Ilustracije so obrobljene z okvirjem, kot da so dela, razstavljena v sanjski galeriji. Besedilo zato skorajda zavzema vlogo naslovov Willyjevih sanjskih sekvenc. Ker so Browneove likovne podobe domiselno napolnjene, zelo zgovorne in ker same po sebi uspejo zgraditi svojevrstno pripovednost, besedni jezik v slikanici čisto umestno nastopa v podporni funkciji. O tem literarno-likovnem odnosu avtor humorno spregovori že na notranji platnici, kjer se poigrava z relacijami med vizualno-verbalnimi pomeni. Pri tem se naslanja na slavno Magrittovo sliko o pipi in povedjo »Ceci n’est pas une pipe«. Browne Magrittovo pipo zamenja s predmeti iz Willyjevega vsakdana – opico, knjigo, kavčem in banano in jih popolnoma svobodno preimenuje ter s tem zanika osnovne jezikovne konvencije in se posledično premakne na področje surrealističnega zaznavanja predmetov. 

Browne s podobno igrivostjo in humorjem opremi celoten Willyjev sanjski svet. Vsakemu sanjskemu momentu podeli svojevrstne zakonitosti, ovrže logično percepcijo sveta in se raje usmeri v neskončno zmožnost domišljije. Willyju ponudi priložnost, da izkusi različne vloge in da se prosto giblje v intermedialnem prostoru, kjer se lahko sprehaja po Dalíjevi pokrajini, postane eden izmed junakov v Sendakovi slikanici, sodeluje na čajanki z liki iz Čudežne dežele, pluje po razburkanem morju Winslowa Homerja, raziskuje svet s Henrijem Rousseaujem, poje kot Elvis Presley, se druži s Charliejem Chaplinom in drugimi. Pri tem Browne s skorajda fotorealistično natančnostjo in detajliranjem čudovito ujame metamorfozo in spreminjanje, ki ga prinašajo sanje. Hkrati pa ta elastični čas in prostor, ki ga zavzemajo Willyeve sanje, na simbolni ravni prikazuje tudi Willyjevo odraščanje in spreminjanje. 

Willy the Dreamer ni samo slikanica o umetnosti in ni zgolj poklon velikim ustvarjalcem ter mislecem, je slikanica, kjer se prepletajo mnoge resničnosti, kjer se enkratno meša visoka in popularna kultura in kjer so odlične vizualne podobe metafore za različna duševna stanja človeka. Kljub bogati vizualni plati slikanice, ki nedvomno nagovarja širok bralski krog, predhodno referenčno znanje za razumevanje dela ni zares pomembno. Zagotovo prepoznavanje aluzij, referenc in navezav ponudi drugačno možnost branja, ampak ni pa pogoj za vstop v Willyjev svet. Slikanica ponuja različne oblike bralskega užitka za različne starostne skupine. Zagotovo je tudi odličen pripomoček za pogovor o umetnosti in za učenje osnovnih likovnih elementov. Poleg vsega tega pa je tudi prava poslastica za oči.