Izvirni naslov: När vi var ensamma i världen
Založba: Založba Zala
Leto izdaje: 2018
Prevod: Danni Stražar

Švedski pisatelj mladinske literature Ulf Nilsson in ilustratorka Eva Eriksson sta bila za svoje ustvarjanje že večkrat nagrajena s strani stroke in s strani bralcev. Še posebej Nilsson, bivši predsednik Švedske akademije za otroško literaturo, ki je do sedaj napisal okrog 100 knjig za otroke, v katerih pogosto obravnava temo strahov in v svojih delih govori o potrebi po zaščiti nekoga, ki je šibkejši od nas, je s svojimi otroškimi uspešnicami pronical tudi v svet filma, opere, gledališča in televizije. V slovenščino je prevedena zgolj slikanica Ko sva bila sama na svetu, ki pa nekako ne zmore upravičiti slovesa, ki ga ima tandem v slikaniškem prostoru.

Ko sva bila sama na svetu je zgodba o dečku, ki se nekega dne v vrtcu nauči uporabljati uro. Prepričan, da je ura tri, se izmuzne iz vrtca in čaka očeta, da pride ponj. Ker se oče ne prikaže, se sam odpravi domov. Ugotovi, da je hiša prazna in da staršev ni nikjer. Žalosten in prestrašen sam sebe prepriča, da so starši umrli in da jih je najverjetneje povozil tovornjak. Zaskrbljen se spomni na mlajšega bralca, ki ga najde na peskovniku, kjer se brezskrbno igra z otroki iz vrtca. Spozna, da je, glede na situacijo, zdaj on tisti, ki mora poskrbeti zase in za bratca. »Nisem mu smel pokazati, kako strašno je vse skupaj. Tudi bratec bi se razžalostil.« Pogoltne svojo žalost in se odloči, da bo bratu poskušal poustvariti življenje, ki ga je vajen. Prevzame vlogo skrbnega odraslega in posnema tisto, kar se je naučil in videl pri svojih starših. Bratcu poskuša ustvariti občutek varnosti ter mu zagotoviti hrano in zabavo. Iz starih palic in desk zato zgradita bivališče, iz škatle ustvarita televizijo, od soseda pa si izposodita nekaj sestavin, s katerimi si hočeta potešiti željo po piškotih. Na koncu, ko skozi reže lesene hiške pokukata obraza njunih staršev, se izkaže, da je šlo zgolj za velik nesporazum, da je deček narobe prebral uro in se predčasno izmuznil iz vrtca.

Slikanica je napisana skozi oči prvoosebnega pripovedovalca, kar sicer v slikaniškem formatu ni pogosto. Ta otroška perspektiva bralcu omogoča, da lažje razume dečkova razmišljanja in dejanja. Ulf Nilsson brez zadržkov tematizira dva tabuja, ki se ju pisatelji otroških slikanic običajno izogibajo – strah in smrt. Izbira teme je sicer dobra in pogumna, izvedbeno pa je slikanica šibkejša. Nilssonovo besedilo je precej enodimenzionalna in nekoliko nerodno napisana zgodba o konceptu časa, našem odnosu do časa, o prevzemanju odgovornosti, o iznajdljivosti, skrbi za drugega in o bratski ljubezni. Je tudi zgodba o strahu pred izgubo in o strahu pred tem, da ostanemo sami. Teme, ki jih obravnava, so sicer absolutno univerzalne in pomembne, je pa sama situacija v katero Nilsson postavi svoje junake, da bi te teme predstavil, precej neverjetna in nekoliko naivna – predšolski otrok, ne da bi kdo opazil, odtava iz vrtca in brez težav pobere še svojega mlajšega bratca, s katerim se nato nekaj časa smukata naokrog po domači četrti in ki celo ne vzbudita nobenega suma pri sosedu, ko jima ta brez vprašanj posodi nekaj hrane. Problematični so tudi nekateri pretirano sentimentalni deli, pod vprašaj pa lahko postavimo tudi odnos med besedilom in ilustracijami. Te so mehke, izrisane s svinčnikom ter barvicami, ampak so tudi precej ponavljajoče in nekako tečejo mimo besedila in z njim ne najdejo potrebnega sozvočja. Zato, sicer z nekaterimi dobrimi idejnimi zasnovami, Ko sva bila sama na svetu, ne ponudi nič novega in ničesar presežnega.