Jan de Kinder: Se v gozdu bojiš, Veliki volk?

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Ben je bang in het bos, Grote Wolf?
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Stana Anželj

IMG_0592

Slikanica Se v gozdu bojiš, Veliki volk? belgijskega avtorja Jan de Kinderja opisuje pot Velikega volka in njegovega sina Malega volka skozi gozd. Veliki volk v gozdu povsod vidi in sliši nevarnosti, ob vsakem najmanjšem premiku in šumu se ustavi, posluša in paranoično pričakuje, da se bo zgodilo nekaj strašnega. Volkova potencirana previdnost skrbi za dobršen zalogaj situacijske komike. Sin ga ob tem miri, ga bodri, prevzame vlogo voditelja in skozi celotno pot ostaja glas razuma. Zdi se, da ni prvič, da je svojega očeta peljal na to pot. Mali volk si je namreč zadal prav posebno nalogo. Očeta želi pripeljati do srede jase, kjer stoji majhna rdeča hiška in kjer živita deklica z rdečo obleko in njena mama z rdečim ogrinjalom.

Slikanica vizualno podobo in besedni del gradi na podlagi kontrastov. Prvi očitni kontrast je viden v sami obravnavi volkov. Volkovi so v literaturi navadno predstavljeni kot strašljivi zlobneži s slabimi nameni. Volkova v slikanici pa sta nežna, ljubeča, krotka in nič kaj strašljiva. Ravno nasprotno; tokrat onadva ne povzročata strahu, ampak pred strahom bežita. Drug kontrast se kaže v razmerju med Velikim in Malim volkom. To dejstvo je uspešno prikazano tudi v ilustracijah, v katerih tudi vizualno zaznamo, kako je sin majhen v primerjavi s svojim velikim, a boječim očetom. Čeprav manjši in mlajši, je Mali volk tisti, ki je za razliko od svojega očeta pogumen, neustrašen in spodbuden: »Ne skrbi, očka, saj bom ob tebi.« »Še dobro,« odvrne Veliki volk, »da imam sina, ki se ničesar ne boji.« Oče je tisti, ki se, čeprav je večji in bolj izkušen, uči od svojega sina in mu dovoli, da ga vodi.

Vizualna podoba na trenutke sicer deluje statična in ponavljajoča, ampak je ta odločitev na mestu, saj poskuša avtor stopnjevati napetost, ki raste v skladu s premiki volkov po gozdu. Avtor to statičnost variira z uporabo različnih perspektiv in kompozicij. llustracije so najmočnejše v trenutkih, ko avtor prikazuje občutja, strah in napetost v telesni drži in obrazni mimiki oseb, kar mu uporaba oglja in krede dobro omogoči. Kolorit je temnejši, z občasnimi barvnimi poudarki, kar sovpada s celostnim vzdušjem zgodbe. Čustva so v slikanici tako večinoma posredovana skozi ilustracije in le minimalno skozi besede. Zdi se skoraj, da so strahovi Velikega volka tako veliki, tako intenzivni, tako neulovljivi in njemu samemu tako nejasni, da jih z besedami ne more opisati.

IMG_0594

Vrh slikanice, tako na vizualni kot na besedni ravni, predstavlja vrh očetovega strahu, zaradi katerega zapusti svojega sina in pobegne. Takrat pride do zanimivega preobrata v zgodbi, saj spoznamo, da se je Veliki volk prestrašil majhne deklice v rdeči obleki, v kateri prepoznamo aluzijo na Rdečo kapico. Takrat avtor še bolj banalizira in osmeši strahove Velikega volka. Mali volk in deklica sta očitno prijatelja in se na koncu sproščeno zapleteta v pomensko bogat pogovor: »Oči se še vedno boji tvoje mame.« »Ne vznemirjaj se. Moja mama je ista.« Mali volk se zahihita.« Po mojem je nekaj iz preteklosti.« Očitno si je tudi deklica zadala podobno nalogo kot Mali volk. Konec je še posebej izviren, saj postavi na glavo celotno zapuščino pravljice o Rdeči kapici. Volk in deklica, ki se nonšalantno družita sredi gozda in jesta hrano iz dekličine košare, medtem, ko njuna starša prestrašeno tekata naokrog, je vrhunski zaključek slikanice.

Osrednja tema slikanice je strah in njegova nepojasnljiva moč, da se prenaša skozi generacije. Avtor tej deterministični maniri odlično kljubuje s svojo preobraženo pravljico in z uporabo medbesedilnih navezav ter tako nakaže rešitev v novi generaciji, v mladih, ki prečkajo zamere, zgodbe in strahove svojih prednikov. Hkrati pa enkratno podpiše misel, da je strah votel, okrog ga pa nič ni.

Przemysław Wechterowicz in Emilia Dziubak: Objemi me, prosim

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Proszę mnie przytulić
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Peter Kuhar

IMG_0587

Očka medved nekega spomladanskega jutra vpraša svojega sina: »Sinko, ali veš, kaj je najboljše početi na tako prijazen dan?« /…/ »najlepše je nekoga močno objeti.« Zgodba slikanice priznanih poljskih ustvarjalcev Objemi me, prosim, je zelo preprosta. Gre za dva medveda, očeta in sina, ki se sprehajata po gozdu in objemata vse, ki jih srečata. Vsako srečanje je tako enkratno in posebno, da ga lahko beremo kot samostojno zgodbo oz. epizodo.

Dvojica pri izbiri prejemnika objema ni izbirčna in tako na svoji poti zajameta čudovito skupino najrazličnejših bitij. Preden objem podarita, vedno najprej vprašata za dovoljenje, prosita, če lahko vstopita v osebni prostor in tako najprej preverita, če se lahko naslovnika dotakneta. Vsak, ki ga objameta, se na dejanje drugače odzove: nekateri so prestrašeni, drugi presenečeni, vsi pa se na koncu strinjajo, da je objem kar prijal. Spekter prejemnikov objemov sicer deluje naključen, a v sebi skriva premišljeno logiko, s katero avtor dobro vključi temo enakovrednosti, empatije in tolerance. Medveda tako popolnoma brez predsodkov objameta velike in majhne (gosenico), starejše (naglušnega losa) in celo nevarne (strupeno anakondo, krvoločnega volka in celo lovca). Ker je vsak izmed tistih, ki jih prosita za objem poseben, je poseben in različen tudi vsak objem posebej, kar dobro prikazujejo tudi ilustracije. Objemi se razlikujejo po trajanju, po načinu in po intenzivnosti. Nekateri objemi so kratki, drugi dolgi, nekateri so komajda opazni, drugi objemi prevzamejo celotno telo.

IMG_0588

Ko tako spremljamo medveda, ki nesebično delita objeme, nas ustvarjalca vodita do konca zgodbe, ko skupaj z glavnima junakoma ugotovimo, da sta se tako predajala uživanju ob poklanjanju objemov, da sta pozabila objeti drug drugega. Najmočnejši in najtoplejši objem si tako zasluženo podarita še drug drugemu in s tem zaključita krog. Avtor je premišljeno v glavno vlogo postavil medveda, ki sta moškega spola in s tem posredno odprl tematiko spolnih stereotipov, ki so povezani z izkazovanjem nežnosti kot nekaj, kar pritiče ženskam.

Toplina, ki je prisotna v celotnem besedilu, je prisotna tudi v ilustracijah. Te so mehke, dinamične, ekspresivne, ustvarjene z enkratnim občutkom za oblike in gibe teles in so hkrati še neverjetno detajlirane. Strani so obrobljene z vinjetami, sestavljenimi iz različnih gozdnih rastlin, kar bralcu vzbuja občutek, da se skupaj z liki premika po gozdu, si odstira rastlinje in opazuje dogajanje.

Objemi me, prosim govori o drobnih dejanjih, ki lahko nekomu polepšajo dan. Izražanje čustev je prikazano kot nekaj pozitivnega, celo zaželenega in lepega; kot nekaj, kar osrečuje in hrani. Nasploh celotno ozračje slikanice preveva nekakšen absoluten pozitivizem, carpe diem naravnanost in iskrena naivnost, ki je nalezljiva.