Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018

V zadnjih desetletjih je prišlo do velikih premikov v mladinski literaturi, še posebej na področju izdaje slikanic. Sodobne slikanice se vedno bolj ukvarjajo s kompleksnejšimi temami, ki so bile v preteklosti prisotne predvsem v literaturi za odrasle. Slikaniški ustvarjalci vedno bolj pogumno obravnavajo tabuje, raziskujejo nove možnosti v ilustracijah, odpirajo vprašanja, s katerimi se sooča sodobni svet in pri tem otroške bralce dojemajo kot razmišljujočo in radovedno publiko, ki je ni za podcenjevati. Podobnih sodobnih pristopov in odmikov od tradicionalnega vrednotenja literature za otroke ni mogoče zaslediti v slikanici Urice z dojenčkom avtorice Nine Kokelj in ilustratorke Bojane Dimitrovski.

Slikanica je neke vrste priročnik predlogov za igro z dojenčkom (igračo), ki je namenjen predvsem deklicam oz. »malim mamicam«, kar močno zameji krog bralcev. S tem sicer ni nič narobe; tudi deklice lahko imajo »svoje« slikanice. Večja težava se skriva v tradicionalni razdelitvi spolnih vlog, ki se pojavi v slikanici, saj podpira spolne stereotipe in zanemarja človeško raznolikost in raznolikost družinskih celic. Že uvodoma naletimo tudi na idealizacijo spočetja in rojstva: »Tvoja mama te je rodila. Z atijem sta se imela zelo zelo rada in potem te je rodila.« Idealizacija rojstva, časa otroštva in strogo dojemanje otroške nedolžnosti se nadaljuje skozi celotno zgodbo. »Velike teme« in tabuji, kot so spolnost, rojstvo, spolne vloge, so obravnavani klišejsko in stereotipno. Pravzaprav se že samo izhodišče slikanice zdi dokaj sporno. Ustvariti zgodbo za deklice, ki se igrajo z dojenčkom, delno izključuje dečke, ki se igrajo z dojenčki. Spolni stereotipi se pojavijo tudi pri razdelitvi dela: »Nato mu obuj copatke. Prosi babi, naj jih splete. Lahko jih tudi kupiš v trgovini. Ampak lepše bo, če jih splete babi. Ali teta. Ali tvoja mamica.« Copatki so torej bralcem predstavljeni kot izdelek, ki nastane izključno s pomočjo ženskih rok. Zgodba se zaključi predvidljivo. Deklica odraste in bo skoraj zagotovo »postala čisto prava mamica. Svojemu dojenčku boš povedala, kako je bilo, ko ga še ni bilo. Ko si bila še zahecna mamica. Ko si imela svojega dojenčka – igračko. Ko si se igrala. Ko si se še učila. Ko si bila otrok.« Osrednji fokus dekličinega življenja in kasneje ženske, v katero odraste, tako ostane dojenček.

Slikanica sicer želi predstaviti lepote in neokrnjenost otroštva, odraščanja in igranja, ampak, ker je besedilo v večini napisano v velelniku, avtorica ob svojih predlogih, kako se lahko deklica igra z dojenčkom, bralcu dopušča le malo svobode in le malo prostora za lastno domišljijo. Podobno kot besedilo so tudi ilustracije precej statične, prazne, idilične in naivne. Tudi kompozicijsko so precej predvidljivo postavljene. Ilustratorka je uporabila slikarsko tehniko in nežne, dekliško pastelne barve. Dekličin svet je romantiziran in skorajda utopično predstavljen ne samo v besedilu, ampak tudi v ilustracijah. Najmočnejše so strani s celostranskimi podobami, ki so kompleksnejše in bolj zanimive, kot strani, na katerih je množica manjših, med seboj precej podobnih slik. Slikanica kot celota večinoma deluje zastarelo, klišejsko in predvsem ne prikazuje raznolikost sveta, spolov, družin in ne zajema mnogoterih možnih načinov življenja sodobnega človeka.