Rita Canas Mendes in João Fazenda: A Nuvem

SLIKANICE V TUJIH JEZIKIH, ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: Pato Lógico
Leto izdaje: 2018

Nekega dne, ko veter neha pihati, na nebu nad cesto obvisi bel, puhast oblak. Oblak nepremično obstane in najprej nihče zares ne opazi njegove nespreminjajoče se prisotnosti. Čez nekaj časa pa oblak v ljudeh le vzbudi zanimanje. Strokovnjaki in nestrokovnjaki se začnejo spraševati o nenadni odsotnosti vetra in o razlogu za obstoj tega nenavadnega oblaka, ki se ni premikal, iz njega ni deževalo in ni izhlapeval. Zgolj visel je tam na modrem nebu. Oblak, ki kar noče izginiti, sčasoma med ljudi vnese vedno več razburjenja. Postane glavna tema pogovorov, glavni motiv na fotografijah in osrednja novica na televiziji. Medtem ko se nekateri njegove prisotnosti bojijo, drugi kujejo najrazličnejše teorije. Nepojasnjena zadeva z oblakom situacijo privede tako daleč, da nazadnje celo zaprejo cesto, nad katero visi. Nekega dne pa se, podobno nepričakovano kot je izginil, veter ponovno pojavi in puhast fenomen na nebu odpihne stran. 

Slikanica A Nuvem, portugalskega tandema, sestavljenega iz pisateljice Rite Canas Mendes in ilustratorja Joãa Fazende, je odlično alegorično delo o moderni družbi. Prisotnost neobičajnega oblaka namreč postane zadeva vsesplošnega javnega interesa. Sodobna družba, podobno kot skupnost v slikanici, nenehno hrepeni po novih virih občudovanja, po novih dražljajih, ki so večinoma začasni in velikokrat tudi nepomembni. Avtorja zgodbo ustvarita na podlagi ideje, da je v človekovi naravi, da pripisuje pomene tistemu, kar nas obdaja in je del naše izkušnje bivanja. V tem smislu se slikanica nekoliko dotika tudi ideje o družbi spektakla, v kateri lahko včasih celo nepomembna novica o najmanjših dogodkih pristane na naslovnicah časopisov, preplavi medije in prodre v vse pore človeških življenj. Kljub temu, da je »oblak včasih samo oblak«.

Ilustrator osrednji motiv – prisotnost statičnega oblaka, ki povzroči pravo senzacijo, umesti v horizontalno perspektivo slikanice. Nespreminjajoč oblak vseskozi ostaja popolnoma negibljiv v zgornjem nivoju dvostranskih ilustracij. Skozi razvoj dogajanja ta nedolžni meteorološki skupek vedno bolj vpliva na dogajanje v spodnjem nivoju ilustracij. João Fazenda s to domiselno kompozicijsko rešitvijo, s katero strani slikanice razdeli na dva razdelka in ki jo dosledno stopnjuje skozi delo, izvrstno poudari paradoksalnost celotne situacije. Medtem ko je zgornji – nebesni del ilustracij potencirano statičen in na noben način ne išče nikakršne interakcije, je spodnji – zemeljski del popolnoma nasproten. Ljudje se koncentrirano ukvarjajo s tem, kar visi nad njimi, s tem, kar ne razumejo, poskušajo vzpostaviti nekakšen odnos in celo dovolijo, da to vpliva na njihova čustvena in miselna stanja. Tovrstna kompozicijska izbira ponuja še možnost dodatnega alegoričnega branja, saj lahko oblak na simbolni ravni razumemo na vrsto različnih načinov. Interpretiramo ga lahko kot virtualni oblak, v katerega nalagamo nepomembne informacije ali pa, če v slikanico vstopimo še nekoliko bolj abstraktno – ponazarja lahko tudi nekakšno duhovno sebstvo, proti kateremu se ljudje obračamo in ga poskušamo razumeti. 

Mendes in Fazenda sta ustvarila delo, v katerem besedilo in ilustracije izjemno utečeno in samozavestno komunicirajo med seboj. Zagotovo je vizualna raven slikanice z močnimi barvnimi vnosi; v katerih prevladuje sinje modra, z ekspresivnimi obraznimi potezami in drugimi duhovitimi poigravanji, izstopajoča, saj Fazenda v svojih likovnih potezah res ni sramežljiv. Kar pa ne pomeni, da je literarni del manj pomemben. Pisateljica, Rita Canas Mendes, podobno igrivost, humor in nonsensnost dostavi tudi na besedni ravni. Slikanica A Nuvem, ki je izšla pri eni izmed izstopajočih portugalskih založb Pato Lógico, zato ponuja vsesplošni bralski užitek. Morda pa jo bomo kmalu lahko brali tudi v slovenskem prevodu.