Izvirni naslov: Giraffes Can’t Dance
Založba: Grafenauer
Leto izdaje: 2018
Prevod: Milan Dekleva

Žirafa Živa ima težavo. Njene noge so nekoliko predolge, preveč okretne in prenerodne za ples. Tako vsaj menijo živali iz afriške džungle, ki se na vsakoletnem plesu norčujejo iz njenih plesnih gibov. Pravzaprav jo obsipajo s predsodki in stereotipi, še preden se Živa sploh zavrti na plesišču: »Žirafe so nerodnice in plesati ne znajo!«. Po besednem napadu se osramočena in žalostna Živa zateče v samoto. Na jasi sredi džungle opazuje luno, ko jo nagovori moder čriček in ji ponudi dragocen nasvet: »Kdor osamljen je, drugačen, drugo glasbo bo izbral.« Čriček nato v roke vzame violino in zaigra pesem, ki Živo tako nagovori, da se njeno telo začne zibati v očarljivem plesu. Živin ples navduši tudi preostale živali, ki so na koncu soglasne, da »takšne mojstrske plesalke prav nikjer na svetu ni.«

Slikanica Žirafe ne znajo plesati britanskega pisateljsko-ilustratorskega tandema v sestavi Gilesa Andreaea in Guyja Parker-Reesa je v izvirnem angleškem jeziku izšla leta 1999 in je kaj hitro po izidu doživela velik komercialen uspeh. Prodanih je bilo že nekaj milijonov izvodov slikanice v različnih svetovnih jezikih. Pod slovensko izdajo se je z dobrim prevodom podpisal pesnik Milan Dekleva. Kadar govorimo o slikanici, ki doseže visoke številke ponatisov in prevodov, pa ni nujno, da hkrati govorimo tudi o slikanici, ki je umetniško presežna. Zgodba žirafe Žive je pravzaprav precej tipična obravnava (živalskega) lika, ki se počuti drugačnega. V slikanicah se tovrstni liki pogosto pojavljajo v poosebljenih živalskih oblikah, saj otrokom omogočajo poistovetenje, hkrati pa jim ponudijo dovolj domišljijskega prostora, da zgodbo berejo kot fikcijo. Žirafa Živa je torej drugačna od preostalih živali in se med njimi ne počuti popolnoma sproščeno. Skozi proces samoiskanja in s pomočjo črička (pomočnika) ji uspe poiskati lastni ritem, lastni telesni (in osebnostni) izraz. Ko se tako nauči poslušati samo sebe, odkrije pot k samospoštovanju in samozavesti, kar sproži pozitiven odziv tudi pri tistih, ki jo obdajajo. Ti se nazadnje pokesajo, priznajo svojo zmoto in jo končno vidijo v vsej njeni lepoti.

V večini je slikanica precej predvidljiva, neposredna in vzgojno naravnana. Zagotovo je dobra v smislu, da otroke uči, kako pomembno je razmišljati o sebi, o svojih telesnih in osebnostnih značilnostih, o svojih omejitvah in zmožnostih in o zmožnostih drugih, ki se lahko od naših precej razlikujejo. Spodbuja tudi razmišljanja o tem, da smo si med seboj različni in da nas ravno te razlike delajo vznemirljive in skrivnostne. Ponuja tudi nekaj simpatičnih humornih vložkov. Še posebej zabavni so prizori plesa v džungli, ko opazujemo divje svinje ob svinganju, nosoroge ob plesanju tvista, leve, ki se vrtijo v ritmu tanga itd. Otrokom s tem zagotovo približa živalski svet, svet glasbe ter plesa. Ker je slikanica napisana v verzih, se bodo otroci ob branju lahko spoznavali tudi s konceptom ritma. Kljub nekaterim simpatičnim trenutkom, je branje slikanice Žirafe ne znajo plesati precej enoznačno in brez večjih presenečenj. Tudi ilustracije, ki so prikupno pisane, ne ponudijo kakšne večje nadgradnje. Gre za slikanico, ki pravzaprav vsebuje vse elemente komercialne uspešnice: zgodba je enostavna, je vizualno privlačna, ampak pri tem ostaja pri tradicionalnih podobah, ima nekaj humornih in nekaj čustvenih vložkov, v njej lahko najdemo množico simpatičnih stranskih likov in v njej nastopa glavna oseba, ki bralcem omogoča poistovetenje in s pomočjo katere se lahko kaj novega naučijo o sebi in o svetu, ki jih obdaja. Čisto zadovoljivo delo, ki se bo nedvomno še naprej dobro prodajalo, ni pa primer slikanice, ki bi jo uvrstili na sezname knjig, ki jih moramo nujno prebrati v svojem življenju.