Saša Pavček in Ejti Štih: Rumi in kapitan

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: Miš
Leto izdaje: 2018

IMG_3049

Igralka, dramatičarka, pesnica in dobitnica Borštnikovega prstana Saša Pavček se s pisanjem spogleduje že vrsto let. Razlagalna pravljica o nastanku Cerkniškega jezera Zakaj je polje jezero? (2014), ki jo je ilustriral Damijan Stepančič, je bilo njeno prvo delo namenjeno mladim bralcem. V njej se avtorica naslanja na ljudska izročila in skozi zgodbo o deklici, ki s svojimi pripovedovalskimi močmi in solzami polni in prazni površje Cerkniškega jezera, subtilno nakaže temo človeške povezave z naravo. Motiv vode in uporaba lika, ki ga odlikuje empatija, potencirana senzibilnost, požrtvovalnost ter absolutna in nesebična dovzetnost do krivic ter izkrivljenosti sveta, se pojavi tudi v njeni ilustrirani pesnitvi za otroke in odrasle Rumi in kapitan.

Rumi je psička, ki poleg lenuhaste mačke Abe, sestavlja posadko ladje Labod kapitana Adrijana; upokojenega, grobega ekonomista z očitno ljubeznijo do ruma. Med tričlansko posadko vlada neobičajna hierarhija. Čeprav Adrijan s strogostjo daje (večinoma nesmiselne) ukaze, je Rumi tista, ki je pravzaprav srce, pogum, razum, gonilna sila in osrednji moralno-etični kompas celotne odprave. Je, tako kot perzijski pesnik Rumi, po katerem je bila verjetno poimenovana, glasnik človečnosti – še posebej zgovorno je, da so v Pavčkovi pesnitvi živali za razliko od človeških likov večinoma pogumnejše in so nosilke miru, usmiljenja in požrtvovalnosti. Še posebej Rumi je tista, ki premore globoko nežnost in ki ji uspe z besedami razorožiti in preseči vse grobosti sveta. Ona pogumno krmari ladjo skozi vihar, ko mucka in kapitan mirno spita, ona jih varno pripelje do kopnega, ona je tista, ki reši otroška brodolomca, spreobrne nasilno naravo piratov in jih z lastnimi tacami nazadnje vodi nazaj domov.

fullsizeoutput_1147

Namen in končni cilj njihove poti ni točno znan. Zdi pa se, da so vsi v iskanju metaforične celine. V iskanju nekakšnega »južnega otoka«, prostora, ki bi ga lahko razumeli v povezavi s pesmijo Kajetana Koviča. »Kje je kakšen človek, kje plitvina, / je na svetu vsem sploh še kje celina?«, se sprašuje Rumi, ko kljubuje viharnim sunkom. Kopno, ki ga najdejo, je edino kopno, ki je v tem času možno. To kopno je poseljeno z brodolomci; s tistimi, ki jim je bilo primarno kopno (domovina) vzeto, z nevarnostjo; s tistimi, ki hočejo kopno pleniti in z onesnaženjem; tistim, kar kopno uničuje. Pavčkova tako v zgodbi, napisani v verzih, pogumno upesni nekatere tabu teme, manj značilne za mladinsko književnost. Epsko-lirska struktura pesnitve in njena dolžina sicer zahteva nekoliko bolj izkušenega in pozornega bralca. Je pa pisateljica zahtevnost oblike in zakonitosti večzložnega trohejskega ritma uspela odlično ublažiti s sodobnim in sočnim jezikom, ki je ne trenutke grob in direkten, kar sovpada z dejstvom, da so nekateri deli pesnitve temačni in strašljivi. Pot, ki jo opravi posadka, ni idealizirana in predstavljena skozi romantično perspektivo raziskovanja in odkrivanja lepot morja ter neznanega sveta, ne na besedni in ne na likovni ravni. Je pot, ki nima točno začrtanih koordinat, je plovba brez smeri po nemirnem in viharnem morju, kar dobro podčrta zakonitosti nestabilnega, osirotelega in umazanega sveta, ki ga Pavčkova opiše. Kljub vsemu uspe avtorici tudi znotraj najtežjih situacij in znotraj likov, ki na videz delujejo brezsrčno, najti človečnost in vsem na koncu ponudi možnost varnega usidranja. To ji uspe z uporabo kontrastov, ki občasno vodijo v humor in ublažijo težo celotne zgodbe.

Če je Pavčkova drzna pri izbiri jezika, strukture in tem, bi lahko enako trdili za vizualno podobo pesnitve. Slikarka Ejti Štih je odisejado opremila z močnimi, razkošnimi barvami, s prevladujočo modro in rdečo, značilnimi za njen slikarski izraz. Družbeni angažma besedila se odraža tudi v ilustracijah, ki so, podobno kot pesnitev, neposredne. Podobe so večinoma polne napetosti, igrajo se z zornimi koti, kontrasti in likovno perspektivo, smiselno dopolnjujejo dogajanje, občasno jezikovno plat celo presežejo, ampak vedno po pravilu sobivanja. Ilustracije se znajo umakniti besedilu, ko je to potrebno in obratno, ga preseči in dopolniti. Pesnitev tako deluje kot premišljena in zaokrožena celota.

Tinka Bačič in Daša Simčič: Brin in ptičja hišica

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: Grafenauer
Leto izdaje: 2018

IMG_2456

Deček Brin nekega dne na podstrešju odkrije staro ptičjo krmilnico, kar spodbudi njegovo zanimanje do ptic. Brin ob podpori in sodelovanju družinskih članov skrbno oskrbuje krmilnico s slastno ptičjo hrano in začne proučevati značajske ter vizualne značilnosti ptic, ki se v njegovi krmilnici gostijo s slastnimi semeni. Svoja opažanja deček z znanstveno natančnostjo mladega ornitološkega navdušenca zapisuje v zvezek, ki ga pridno polni s slikami in spremnim besedilom.

Brinov proces spoznavanja ptičjega sveta je bralcu prikazan skozi leposlovni in skozi poučni, naravoslovni del slikanice. Leposlovni del je v tem odnosu nekoliko podrejen, saj večinoma deluje kot podlaga, iz katere rastejo informacije o vrstah ptic, o ptičjih značilnostih, o negi, opazovanju in prepoznavanju ptic. Slikanico Brin in ptičja hišica posledično lahko beremo tudi kot nekakšen leposlovni ornitološki priročnik za otroke, ki ga lahko uporabimo pri pouku ali doma. Primarni namen slikanice je zagotovo posredovanje informacij in spodbujanje kreativnega učenja. Nedvomno Brin in ptičja hišica vsebuje podatke, ki bodo pri otrocih vzbudili željo po nadaljnjem raziskovanju ptičjega kraljestva. V tem smislu je slikanica zakladnica zanimivosti ter spremnih dejavnosti in v sklopu tega značaja, čisto korektno in strokovno podkrepljeno izpeljana.

IMG_2457

Kar jo pa loči do tega, da bi lahko govorili o posebno kakovostni poučno-leposlovni slikanici, je pomanjkanje sožitja med vsemi njenimi elementi. Pogosto se zdi, da je naravoslovnih informacij preveč in da so pregosto posejane. Leposlovni del, ki se naslanja na lik Brina in na njegov razvoj odnosa do ptic v obdobju krmljenja, je razdeljen na poglavja, ki velikokrat preostro prekinejo dogajanje in zato zmotijo pretočnost slikanice.  Pomemben del so tudi fotografije in ilustracije. Te so ljubke in simpatične, v skladu s slogom ilustratorke Daše Simčič in delujejo v skladu s podporno funkcijo, ki jim je bila namenjena. Niso pa, podobno kot slikanica, če jo gledamo celostno, nič nadpovprečnega.

Razstava ilustracij Tinke Volarič v galeriji Knjižnice Cirila Kosmača Tolmin

NOVICE

V četrtek, 14. februarja 2019, bodo v galeriji Knjižnice Cirila Kosmača otvorili razstavo ilustracij Tinke Volarič.

Kot je zapisala umetnostna zgodovinarka Klavdija Figelj*, se slike Tinke Volarič izrišejo »tam, kamor beseda ne more. Proces ustvarjanja je vedno tisti, ena beseda pokliče drugo, ena črta povabi drugo; gre pa v smeri izostritve, prečiščevanja, odvzemanja, l’arte di lavare, dokler ne preide v geometrijo, in gre v smeri razčlenjevanja, dokler ne preide v filigranskost. To je pri Tinki naravna pot. Njena risba očitno potrebuje stabilnost, elementarnost, jasnost, potrebuje, da vse, kar se postavi, stoji. In da se vse, kar je odvečno, odstrani.«

Razstava »Črta je vate zazrta« bo na ogled do 28. marca 2019.

*http://www.kcktolmin.si/wp-content/uploads/2019/01/tinka_volaric_vabilo.pdf

Razstava “Na krilih galeba – slovenski ilustratorji v Italiji” v Vodnikovi domačiji

NOVICE

18. januarja 2019 bodo v Vodnikovi domačiji v Ljubljani otvorili razstavo »Na krilih galeba – slovenski ilustratorji v Italiji«. Razstava je posvečena dvanajstim slovenskim ilustratorjem, ki večinoma delujejo v Italiji in ki se zbirajo predvsem okrog revije Galeb ter Pastirček.

Na razstavi, ki bo na ogled do 7. februarja 2019 si lahko ogledate dela Vesne Benedetič, Dunje Logar, Katarine Kalc, Jasne Merku, Žive Pahor, Klavdija Palčiča, Chiare Sepin, Ivane Soban, Magde Starec Tavčar, Mateja Susiča, Štefana Turka in Andreja Vodopivca.

Teden zlatih hrušk v knjigarni Konzorcij

NOVICE

Od 7. do 11. januarja 2019 bo v knjigarni Konzorcij v Ljubljani potekal Teden zlatih hrušk. Zlata hruška je oznaka, ki jo Pionirska – CMKK vsako leto podeljuje najboljšim delom na področju mladinske književnosti. Vizualno podobo za izložbo in promocijo letošnjega tedna posvečenega kakovostnim knjigam za otroke, je pripravila ilustratorka Tanja Komadina.

Program literarnih dogodkov Tedna zlatih hrušk, ki jih organizira Mestna knjižnica Ljubljana, Pionirska – CMKK in knjigarna Konzorcij, si lahko ogledate na spletni strani Mestne knjižnice Ljubljana: https://www.mklj.si/aktualno/item/18671-teden-zlatih-hrusk-v-knjigarni-konzorcij.

Vstop na vse dogodke je prost.

Sally Pomme Clayton in Rhiannon Sanderson: Kralj z umazanimi nogami

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The King with Dirty Feet
Založba: Zala
Leto izdaje: 2018
Prevod: Mateja Sužnik

IMG_1529.jpg

Sally Pomme Clayton, avtorica besedila slikanice Kralj z umazanimi nogami, je pripovedovalka zgodb. To dejstvo za nastanek slikanice ni zanemarljivo, saj je tkivo slikanice spleteno na tak način, kot ga lahko splete samo nekdo, ki je imel stik z ljudskimi zgodbami in ki pozna njihovo naravo. Sally Pomme Clayton je staro indijsko zgodbo o nastanku čevljev priredila tako, da je ohranila tradicionalne, brezčasne prvine preprostega pripovedovanja zgodb in njihovo arhetipskost, hkrati pa je pravljico zapisala tako, da je zanimiva, zabavna in privlačna za sodobnega bralca.

Kralj z umazanimi nogami je zgodba o indijskem kralju, ki ima v nasprotju z lepoto, ki sestavlja njegovo kraljestvo, precej močno značilnost; ne mara se umivati, zato precej zaudarja: »Smrdel je pod pazduhami, med prsti, za ušesi in iz nosu. Bil je najbolj smrdeč kralj vseh časov.« Tako je zaudarjal, da so se ga vsi izogibali, še njegov osebni služabnik Gabu se mu ni rad približal. »Nekega dne je smrad postal nadležen celo kralju samemu!« Takrat se je končno odločil, da je čas za kopel. Njegovo odločitev so prebivalci kraljestva sprejeli z velikim začudenjem in navdušenjem. Ko se je kralj temeljito umil, je s čistimi nogami stopil na tla in njegove noge so se ponovno umazale. Razdražen je služabniku Gabuju naročil, naj se znebi vse umazanije, da bodo njegove noge lahko ostale čiste. Če mu v treh dneh ne uspe izvršiti ukaza, ubogega Gabuja čaka smrtna kazen. Gabujevo razmišljanje je logično in preprosto, zato prvi dan ugotovi, da »če je kaj umazano … je to treba zdrgniti«. Prvi načrt se izjalovi, saj prah napolni zrak celotnega kraljestva. Drugi dan Gabu razmišlja o tem, da »če je nekaj umazano … je to treba umiti«. Že drugič zapovrstjo se načrt ne posreči; tokrat voda zalije celotno področje. Tretji dan, ko se Gabuju čas že izteka in mu že zmanjkuje idej, razmišlja, da »če je nekaj umazano …. je to treba prekriti«. S skupnimi močmi podaniki sešijejo ogromno preprogo, ki se razteza po celem kraljestvu. Takrat je kralj zadovoljen in Gabu si lahko končno oddahne, vse dokler ne pristopi stari modrec, ki pripomni, da preproga onemogoča rastlinam, da bi rasle, zato tudi ljudje in živali ne bodo imeli hrane. Starec ponudi preprosto rešitev: iz dveh krpic blaga sešije čevlje, ki kraljeve noge ščitijo pred umazanijo.

fullsizeoutput_ff0

Priredba indijske pravljice je sicer primarno zgodba o nastanku čevljev, v sebi pa skriva še mnoge druge modrosti. Je, podobno kot slovenski Jurij Muri, slikanica, ki čisto preprosto govori o osebni higieni. Je pa, na drugi ravni, tudi zgodba o kraljevi oz. avtoritativni krutosti, vzvišenosti in nečimrnosti, ki je egocentrična in ki se ne ozira na svet okrog sebe. Je zgodba o modrosti, ki lahko izvira iz različnih virov in o moči razmišljanja ter človeške iznajdljivosti. Pisateljica je v besedilu, ki je v odličnem sozvočju z ilustracijami, ohranila nekatere tipične pravljične prvine; pojavijo se pravljična števila, besedna in situacijska ponavljanja, kontrasti itd. Celotna atmosfera barvitega indijskega kraljestva dobro odzvanja tudi v likovni podobi. Ilustracije Rhiannon Sanderson so enostavne, ampak hkrati vsebujejo dovolj zanimivih podrobnosti in situacij, ki bodo zaposlile domišljijo mladih bralcev. Še posebej simpatičen je prizor smrdljivega kralja, ki se umiva v reki in se ob tem igra s plavalnimi račkami, barčico in milnimi mehurčki.

Marta Bartolj: Kje si?

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: Miš
Leto izdaje: 2018

IMG_0523

Slikanice brez besedila zahtevajo svojevrsten ilustratorski pristop. Ker gre za »leposlovne« knjige, ki so zgrajene brez besed, funkcijo prenosa zgodbe in tvorjenje pomenov zamenjajo likovne podobe. Zgodba se v tihih slikanicah torej sproži s pomočjo likovne narativnosti, zato je pomembno, da so ilustracije jasne, pripovedne in da si sledijo po logičnem dramaturškem sosledju, s katerim bralca vodijo. Čeprav so ravno zaradi odsotnosti besednega jezika univerzalne in zato posledično lažje prenosljive v različne kulturne in nacionalne prostore, se le manjše število ilustratorjev odloči za ta podvig. V Sloveniji imamo nekaj primerov dobrih slikanic brez besedila (Zgodba o sidru Damijana Stepančiča, Deček in hiša Maje Kastelic, Ferdo, veliki ptič Andreje Peklar itd.). Prvo tovrstno slikanico smo dobili že leta 1977, ko je Marjan Amalietti izdal Maruško Potepuško. Letos pa je pri založbi Miš izšla Kje si? Marte Bartolj, ki jo nedvomno lahko uvrstimo med primere kakovostnih slovenskih slikanic (brez besedila).

Okvirna zgodba slikanice je zgodba dekleta, ki išče svojega izgubljenega psa. Ko se nekega jutra odpravi od doma, da bi po mestu obesila plakate s sliko pogrešanega ljubljenčka, nevede sproži celo serijo dogodkov, ki se odvijejo kot snežna kepa. Dekličino majhno dejanje prijaznosti, ko uličnemu glasbeniku podari svoje jabolko, navdihne zaporedje »podaj naprej« dogodkov. Njeno gesto namreč opazi moški, ki pobere smeti, kar vidi deček, ki zato objame potepuškega mačka, zato moški z balonom obdari jokajočo deklico itd. Marta Bartolj dogajanje vodi z nežnostjo in lahkotnostjo. Skorajda se zdi, da je bralec nevidni sprehajalec, ki se skupaj z liki premika po mestu. Bralčevo pozornost vseskozi premišljeno usmerja z uporabo rdeče barve, s poudarjenimi predmeti in z jasno nakazanimi pogledi likov, ki jih upodablja. Te podrobnosti delujejo kot sledi in dajejo poudarke majhnim, vsakodnevnim prizorčkom. Vsakdan, v katerega poseže veriga empatičnih in solidarnih dejanj, ilustratorka večinoma zajame v obliki stripovskega oz. filmskega kadriranja. Strani niso oštevilčene, zato si lahko privoščimo poljubno obračanje in kombiniranje dogodkov; podrobnosti lahko sestavljamo in razstavljamo svobodno in v skladu z lastnim domišljijskim tokom.

fullsizeoutput_fee

Presunljivo je, kako zgovorna je lahko slikanica, ki, razen naslova, ne vsebuje niti ene same besede. Kje si? bolj kot o iskanju pogrešanega kužka govori o tem, kako prijazen je lahko svet, če nam uspe vsaj za nekaj trenutkov ozavestiti dejstvo, da nismo sami, če nam uspe občasno dvigniti pogled in nekoga zares videti, ga poskušati razumeti, se postaviti v njegovo kožo in mu celo pomagati. Na to namiguje že sam naslov, ki ga lahko razumemo tudi v smislu (samo)spraševanja, razmišljanja o tem, kam in kako se mi kot posamezniki umeščamo v svet in kje so tisti najbolj človekoljubni in senzibilni delčki, s katerimi si včasih, ko jih najdemo, dovolimo, da zlezemo iz svojega majhnega mehurčka in naredimo kaj dobrega za druge.

 

Razstava ilustracij Suzi Bricelj v Galeriji Lek

NOVICE

Od 4. decembra 2018 bo v ljubljanski Galeriji Lek na ogled razstava ilustracij Suzi Bricelj. Suzi Bricelj, ki se poleg oblikovanja vizualnih komunikacij ukvarja še z ilustriranjem otroških in mladinskih knjig, je s svojimi podobami opremila nekatera dela Svetlane Makarovič (Mi, kosovirji, Medena pravljica, Kokoška Emilija), Milana Dekleve (Strahožer, Knjigožer), Janje Vidmar (V puščavi, Dežela belega oblaka, Prijatelja), Vinka Môderndorferja (Pesmi in pesmičice) itd. Za svoje likovno ustvarjanje je bila med drugim nagrajena tudi s plaketo Hinka Smrekarja in z Levstikovo nagrado.

Razstava bo odprta do 3. februarja 2019.

IV. decembrski sejem ilustracije v Vodnikovi domačiji

NOVICE

V soboto, 1. decembra 2018, bodo v Vodnikovi domačiji odprli IV. decembrski sejem ilustracije. Na letošnjem sejmu bodo razstavili in prodajali dela šestindvajsetih slovenskih ilustratork in ilustratorjev. Letošnji sodelujoči umetniki so: Marta Bartolj, Vesna Benedetič, Nenad Cizl, Zvonko Čoh, Bojana Dimitrovski, Tina Dobrajc, Polona Filiplič, Maja Kastelic, Anka Kočevar, Gašper Krajnc, Marjan Manček, Ana Maraž, Andreja Peklar, Marija Prelog, Maruša Račič, Roman Ražman, Liana Saje Wang, Hana Stupica, Marlenka Stupica, Peter Škerl, Nina Štajner, Nina Urh, Meta Wraber, Sanja Zamuda, Ana Zavadlav in Lea Zupančič.

Sejem bo potekal do 29. decembra in bo vključeval tudi sejemske sobote z avtorji ter nedeljski program za otroke.

Več informacij o sejemskem programu si lahko preberete na fb strani Vodnikove domačije: https://www.facebook.com/VodnikovaDomacijaSiska?fref=ts