Dita Zipfel in Mateo Dineen: Pošastko

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Monsta
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2019
Prevod: Alexandra Natalie Zaleznik

»Živjo otrok. Pošastko moje ime. Stanujem pod tvojo posteljo. Ne več dolgo. Ko boš to brau bral, me ne bo več.« Tako začne svojo pripoved, napisano v obliki poslovilnega pisma, neobičajni glavni junak slikanice Pošastko. Pošastko, katerega služba je ponoči strašiti otroke, se v pismu retrospektivno vrača nazaj v preteklost in otroku, ki si ga je izbral za žrtev, predstavi razloge za svoj odhod. 

Hari, kot se je Pošastko imenoval v mladosti, prihaja iz imenitne družine pošasti. Njegov oče je namreč kar nekaj let zapored osvojil nagrado za najboljše strašenje na svetu; bil je tako grozen, da se je zaradi njega celo jeti zatekel v gore. Ko je Hari dovolj star, da sam nadaljuje družinsko tradicijo strašenja, si izbere otroka in se naseli pod njegovo posteljo. Že na samem začetku svoje kariere pa Pošastko naleti na velik zatik – deček se na njegova nočna strašenja sploh ne odziva in mirno spi naprej. Vsako noč Pošastko neutrudno rogovili, renči, treska, poka s kostmi, napenja mišice, izboljšuje svoje tehnike strašenja, vendar so vsi njegovi poskusi zaman. Utrujen, naveličan in nekoliko ponižan se sprijazni z dejstvom, da v dečku ni niti trohice strahu, zato se odloči, da si bo poiskal novo službo. Poslovilno pismo, ki ga napiše ob odhodu, je hkrati tudi pismo odpovedi. S culo na rami se odpravi v svet in dečku pri tem nameni še nekaj zaključnih nasvetov: »Svetujem ti, da vzgojiš nekaj srha. Kakšen je vendar človek brez strahu!« O tem, kje je izvor strahu in kaj nas na drugi strani naredi pogumne, se na izjemno izviren način ukvarja ilustratorsko-pisateljski tandem, v še eni izstopajoči slikanici, ki je izšla pri KUD Sodobnost International – založbi, ki v zadnjih letih zagotovo prednjači pri izdajanju kakovostne izvirne in prevodne mladinske literature. 

Pisateljica Dita Zipfel in ilustrator Mateo Dineen v slikanici Pošastko (v slovenščini jo lahko beremo v odličnem prevodu Alexandre Natalie Zaleznik) obračunata z (otroškim) strahom pred temo, nočjo, temačnimi zvoki, sencami in pošastmi, ki živijo pod našimi posteljami; širše gledano pa pravzaprav obračunata s strahovi nasploh in z njihovimi vplivi na nas. Avtorja pri tem ne zanikata (otroškega) verovanja v obstoj in občutja tovrstnih negativnih občutij. Njun pristop je veliko bolj izviren – strah personalizirata, mu dasta osebnost, ga osmešita in mu tako zmanjšata moč. S tem, ko obrneta perspektivo in vir strahu prikažeta kot nekaj ranljivega, obrneta tudi stopnje moči med glavnima junakoma; tisti, ki v slikanicah o strahu običajno doživljajo negativna občutja (otroci), so v tem primeru močnejši in pogumnejši. Bralec zaradi tega, ker je Pošastko tako nemočen, začne z njim celo sočustvovati in tako vzpostavi empatičen odnos do nečesa, kar v nas navadno vzbuja nelagodje, hkrati pa mu s tem avtorja odvzameta ves negativni naboj. V slikanici je namreč Pošastko – poosebitev strahu, tisti, ki ima težavo. Strah se boji, da ni dovolj strašen. Iz tega občutja raste njegova frustracija, ki je glavna gonilna sila dogajanja in tisto, kar ga motivira za aktiven pristop k težavi. Pošastkov ranjeni ponos, neuspeli poskusi strašenja in njegova nekoliko popačena zaznava samega sebe v slikanico vnesejo kar nekaj prikupnih humornih elementov.  

Humor, ki sta ga avtorja umestno izbrala za osrednje subverzivno sredstvo, se v slikanici kaže na likovni in literarni plati ter v odlični interakciji med besedo in podobo. Humor poleg tega raste tudi iz kompozicijskih postavitev, iz stopenj aktivnosti in iz razlik v velikosti med obema junakoma. »Če bi me kdaj videl – sem strahotno velik in noro nevaren! Tvoje hlače bi bile polne do vrha!« V resnici pa karikirana pošast, ki je poosebitev strahu, s svojimi velikimi očmi, razmršenimi lasmi in štrlečimi zobmi deluje prej ljubek kot strašljiv, hkrati je tudi neprimerno manjši od dečka. Strah je tako vizualno in tudi na ravni dejavnosti, ki jih izvaja, nezmožen opraviti svoje temeljne naloge, nezmožen je udejanjiti tisto, kar je v njegovem bistvu; je pošast, ki ni strašna, je ne-strašna pošast, čeprav se sam s tem zelo težko sprijazni. Ker mu avtorja vzameta osnovno identiteto, se zmeden Pošastko znajde v eksistencialni stiski in se tako, pravzaprav precej pogumno, odpravi na pot iskanja nove službe, novega prostora in celo morebitne nove identitete. Pri vsem tem notranjem boju pa njegova žrtev neobremenjeno spi. 

Pošastko poleg subverzivnosti vsebuje še nekaj drugih elementov postmoderne slikanice. Zgodba je napisana v netipičnem časovnem sosledju; v dogajanje vstopimo na samem koncu. Zanimiva je tudi možnost nelinearnega branja, saj je besedilo slikanice v resnici pismo, ki je bogato s Pošastkovimi komentarji, majhnimi zastranitvami in simpatičnimi slovničnimi napakami. Pošastko namreč ni preveč vešč v pisanju in upoštevanju slovničnih pravil, kar še dodatno poskrbi za dobrodošlo lahkotnost, s katero avtorja predstavita (ne tako) strašnega Harija. Njegovo pismo je v neločljivi povezavi z ilustracijami; hkrati je tudi samo besedilo pisma vizualni element, vključno z izbiro tipografije. Ta posnema pisavo nekoga, ki je razburjen in utrujen, ampak hkrati tudi precej naiven. Slikanico tako odlikuje tudi močna interakcija med besedilom in ilustracijami, kar je prav tako ena izmed lastnosti postmoderne slikanice in kar nedvomno doda h kvaliteti slikanice. Pozitivna plat kakovostnih slikanic, ki vsebujejo postmoderne elemente je tudi, da so velikokrat naslovniško odprte in s tem primerne za širok spekter bralcev. To je uspelo tudi Diti Zipfel in Mateu Dineenu v pogumni slikanici s čudovitim sporočilom – tiste, ki so pogumni, strah slej kot prej zapusti. 

Mednarodni dan knjig za otroke 2020

NOVICE

2. aprila obeležujemo mednarodni dan knjig za otroke. Ob tej priložnosti IBBY – Mednarodna zveza za mladinsko književnost vsako leto pripravi poslanico in plakat. Letošnji praznik knjig za otroke je še posebej pomemben, saj je poslanico in plakat pripravila Slovenska sekcija IBBY v sodelovanju s pisateljem Petrom Svetino in Damijanom Stepančičem, letošnjima nominirancema za Andersenovo nagrado.

Letošnji plakat mednarodnega dneva knjig za otroke je ustvaril slovenski ilustrator Damijan Stepančič.

Peter Svetina je v poslanici z naslovom Lakota po besedah zapisal: “/…/ Besede v pesmih in zgodbah so hrana. Niso hrana za telo, nihče si z njimi ne bo napolnil želodca. So hrana za duha in dušo. Kadar je človek lačen in žejen, se mu stisne želodec, osušijo se mu usta. Išče, kje bi lahko dobil vsaj kos kruha, skodelico riža, koruze, kakšno ribo ali banano. Bolj ko je lačen, bolj se mu oži pogled, ne vidi več drugega kot par grižljajev, ki bi ga nasitili. Lakota po besedah se ne kaže tako, kaže se kot malodušnost, kot brezbrižnost, kot arogantnost. Ljudje, ki jih tare ta lakota, se ne zavedajo, da je njihova duša premražena, ne zavedajo se, da hodijo mimo sebe, pa se ne vidijo. Del sveta jim odteka, ne da bi ga sploh kdaj opazili. To lakoto potešijo pesmi in jo potešijo zgodbe. /…/”

Slovenska sekcija IBBY je v sklopu mednarodnega dneva knjig za otroke v sodelovanju z Društvom Bralna značka Slovenije – ZPMS, MKL, Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo, Bralnim društvo Slovenije, Društvom slovenskih pisateljev – sekcija za mladinsko knjiiževnost, revijo Otrok in knjiga ter drugimi pripravila še bralnospodbujevalno akcijo, ki bo potekala do konca leta. Na svojih spletnih straneh in socialnih omrežjih pa bodo v počastitev tega dne objavili tudi prispevke slovenskih in tujih ustvarjalcev ter teoretikov.

Plakat in poslanica sta dostopna na spletni strani Slovenske sekcije IBBY: https://www.ibby.si/index.php/int-ibby/ibby-2-april/361-lakota-po-besedah

Baek Heena, prejemnica spominske nagrade Astrid Lindgren (ALMA) 2020

NAGRADE

Najnovejša lavreatka spominske nagrade Astrid Lindgren, ki jo avtorjem, ilustratorjem, pripovedovalcem ter promotorjem branja na področju mladinske književnosti vsako leto podeli Švedski svet za umetnost, je južnokorejska pisateljica in ilustratorka Baek Heena.

Baek Heena se je rodila leta 1971 v Seulu. Nekaj časa je delala na področju oglaševanja in ustvarjala multimedijske vsebine za otroke, po rojstvo hčerke pa se je usmerila v ustvarjanje slikanic. Njene avtorske slikanice, po mnenju žirije, odpirajo vrata v svet čarovnije in čudenja. S svojimi izvirnimi tehnikami in umetniškimi rešitvami Baek Heena inovativno pristopa do slikaniškega formata. Njena dela so velikokrat zgodbe o osamljenosti in solidarnosti. Do danes je izdala 13 slikanic. Prva, Oblakov kruhek, je izšla leta 2004.

Letos je bilo za nagrado nominiranih 240 ustvarjalcev iz 67 različnih držav, med njimi sta bila tudi Anja Štefan in Slavko Pregl.

David Litchfield: Medved in klavir

SLIKANIŠKE DEJAVNOSTI

Izvirni naslov: The Bear and the Piano
Založba: Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik

9789616994217_500

Nekega dne medved sredi gozdne jase zagleda nekaj nenavadnega, nekaj, česar ne zna poimenovati. Ugotovi, da če se dotakne tipk tega neznanega predmeta, lahko iz njega izvabi zvoke. Ker s predmetom na začetku ne zna rokovati, so zvoki najprej neprijetni, kar pa medveda ne ustavi. Ta nenavadna reč ga začne tako zanimati, da se k njej radovedno in potrpežljivo vrača kar nekaj let. Sčasoma zvoki postajajo vedno bolj prijetni, medved pa v igranju vedno bolj uživa in sanjari o svetu onstran gozdnih meja. Nekega večera se na gozdni jasi znajdeta deklica in njen oče, prepoznata medvedov talent, pojasnita mu, da se ta čudna reč imenuje klavir, zvok, ki ga proizvaja, pa glasba. Prepričata ga, naj skupaj z njima odide v mesto, kjer bo zagotovo zaslovel. Nekoliko oklevajoč, medved vendarle zapusti dom in se poslovi od svojih zvestih medvedjih poslušalcev. Medvedjega pianista v mestu res sprejmejo z velikim navdušenjem, medved pa, kljub vsem nagradam in slavi, sčasoma začne pogrešati domači gozd in svoje prijatelje. »Ampak ko je pozno zvečer legal v posteljo, je medveda nekaj stiskalo pri srcu.« Odloči se, da se bo vrnil, a ga je strah, kako ga bodo sprejeli njegovi prijatelji. Izkaže se, da je bil njegov strah zaman. Sprejmejo ga namreč s toplino, odprtih rok in z veliko mero ponosa.

Slikanica Medved in klavir Davida Litchfielda sledi nekaterim pravljičnim strukturam. Glavni junak se odpravi na pot odkrivanja, odraščanja in osebnostne rasti. Ko se vrne, je spremenjen, obogaten z novim znanjem, uvidom in izkušnjami. Skozi to pravljično strukturo avtor spretno in subtilno raziskuje pot glasbenika, vse od začetnih trenutkov spoznavanja z glasbilom in učenja, do občutij slave in vseh posledic, ki jih ta prinese. Pri tem Litchfield obdela različne stopnje medvedovega procesa (samo)spoznavanja. Te pa lahko z lahkoto prenesemo na proces odraščanja. Pri odkrivanju samega sebe, svojih talentov in sveta, ki ga obdaja, se mora medved naučiti, kako sprejeti ter razumeti občutja zadovoljstva, strahu, domotožja, osamljenosti, odobravanja, ponosa itd. Zgodba o medvedu in njegovi ljubezni do igranja na klavir pa ni samo zgodba o moči umetnosti, s katero kosmati junak pozitivno vpliva na svoje poslušalce, tudi ni samo zgodba o potrpežljivosti, o volji do učenja in o tem, kako se trud obrestuje. Je tudi zgodba o izgubljenosti, o potrebi po pripadanju, o prijateljstvu, o lepoti korenin, o varnosti in toplini, ki jo čutimo v prostoru, ki ga imenujemo dom. Govori o odhajanju in vračanju domov, o iskanju doma in o iskanju ravnotežja med tem, kako se izpopolniti in postati najboljša verzija samega sebe in pri tem ne pozabiti, od kod izhajamo in kaj nam je zares pomembno. Avtor se tako ne boji poseči tudi po nekaterih temnejših tonih. Medveda pošlje na vrh, kjer spozna najslajše trenutke vsesplošnega odobravanja, ampak ga hkrati sooči tudi z žalostnimi trenutki izgubljenosti in osamljenosti.

To se kaže tudi na ravni ilustracij, ki zagotovo nadgradijo nekoliko predvidljiv potek in razplet zgodbe. Še posebej na vizualni ravni se Litchfield premišljeno posveti podajanju vsebine. Ta je še bolj bogata skozi podobe, ki so tako natančno in dramaturško logično osmišljene, da bi slikanica brez težav delovala tudi popolnoma brez besed. Avtor ostaja dosleden in zgovoren na ravni izbire barv in kompozicijskih rešitev ter tako bralcu ponudi bogato vizualno podobo, ki podčrtava medvedova občutja in sledi njegovi poti sanjarjenja, iskanja, odhajanja, spoznanja ter vračanja. Medveda v prostoru gozda, kjer se prvič spozna z glasbo in kjer se čuti varnega in obdanega s prijatelji, obkroži s toplimi barvami narave in nežnimi svetlobnimi poudarki. Ko iz gozda odide, ga v skladu s pravljičnimi zakoni, s čolnom pošlje čez reko, čez liminalni prostor, iz znanega v neznano. Na drugi strani, torej v območju novega in drugačnega, ga obleče v elegantno, črno opravo. V mestnem okolju ga prav tako obda s temnejšimi barvami, ilustracije pa napolni z množicami ljudi in nebotičniki in ga nato, še bolj zgovorno, izolira od tega pretiranega sveta in ga prikaže, kako osamljen in sam zre na mesto in se v mislih vrača nazaj v preteklost, nazaj v gozd, nazaj domov in nazaj k prijateljem. Skromen in ponižen se vrne nazaj v zemeljske barve, v prostor narave, kamor čuti, da spada. Predzadnja dvostranska ilustracija brez besedila, kjer vidimo medveda, kako igra »za najpomembnejše občinstvo«; torej za tiste, ki so ga podprli ob odhodu, ki so ga čakali ob prihodu in so se učili iz njegovih izkušenj ter poslušali njegovo glasbo na takšen način, kot si je medved želel, da bi bila slišana, je še posebej ganljiva. Pomensko polna vizualna podoba slikanice je tako ravno tisto, zaradi česar Medved in klavir ni samo še ena slikanica o medvedu.

IZTOČNICE ZA POGOVOR

  • Teme za pogovor: glasba, medvedi, prijateljstvo, gozd, mesto, slava, dom in domotožje itd.
  • S skupnimi močmi obnovimo zgodbo ali pa otrokom pustimo, da sami pripovedujejo o tistem, kar se jim je najbolj vtisnilo v spomin.
  • Nagovorimo jih, da poskušajo z besedami opisati ilustracije. Katera ilustracija je njihova najljubša in zakaj? Katere barve opazijo? Kje se zgodba dogaja in kako so ti prostori naslikani? Kako je naslikan gozd? Kako je naslikano mesto? Se barve in podobe gozda ter mesta razlikujejo? Kakšen je medved? Otroci opišejo medvedove telesne značilnosti.
  • Medved je glasbenik. Uri se v igranju klavirja. Kako se medved uči igranja? Je pri tem vztrajen? Kako se počuti, ko igra na klavir? Kako se drugi počutijo, ko poslušajo njegovo igranje? Ali tudi otroci igrajo na kakšno glasbilo? Katero je njihovo najljubše glasbilo? Radi poslušajo glasbo? Imajo najljubšo pesem ali najljubšega glasbenika?
  • Kosmati pianist iz slikanice ima kar nekaj zvestih prijateljev. Mislite, da jih medved pogreša, ko odide od doma? Kako ga prijatelji sprejmejo, ko se vrne? Kaj pomeni biti dober prijatelj? Kaj si želimo od prijateljev in kaj lahko ponudimo drugim kot dobri prijatelji?
  • Velik del zgodbe se odvija v gozdu. Opišite gozdno jaso, drevesa in živali, ki tam živijo. Pogovarjamo se o gozdnih rastlinah in živalih. Poskusimo opisati, katere zvoke lahko slišimo v gozdu. Kako se obnašamo, ko odidemo v gozd? Kako lahko poskrbimo za čistost gozdov okrog nas?
  • Mesto, v katero medved prispe, je zelo drugačno od gozda. Kako se gozd in mesto razlikujeta? Kako ljudje v mestu sprejmejo medveda? Kako se medved v mestu počuti? Kakšne so značilnosti mest?
  • Medved postane slaven glasbenik. Ga slava spremeni? Kaj pomeni biti slaven? Kakšne so pozitivne in negativne posledice slave? Bi tudi otroci radi postali slavni?
  • Zakaj začne medved pogrešati dom? Kaj nam pomeni dom? Kako se počutimo, ko smo doma? Kdo in kaj predstavlja dom? Kdaj čutimo domotožje? Kako se z domotožjem soočiti?

PREDLOGI ZA DEJAVNOSTI

  • Otroci na podlagi prizorov iz slikanice narišejo medveda v različnih situacijah: medved v gozdu, medved v mestu, medved za klavirjem in medved s svojimi medvedjimi prijatelji.
  • Ko medved zaslovi, o njem pišejo v časopisih, njegov obraz se pojavlja na reklamnih panojih, naslovnicah revij. Predstavljajmo si, da smo novinarji in sami pripravimo nekaj takšnih člankov, plakatov in naslovnic o medvedu, ki zna igrati na klavir.
  • Napišimo pismo, ki bi ga medved lahko poslal svojim prijateljem iz mesta. Kaj bi napisal v pismu? Kako bi svojim medvedjim prijateljem pripovedoval o svojih pustolovščinah?
  • Na spletu poiščimo zvočne posnetke klavirske glasbe. Klavirske skladbe poslušajmo in se pogovarjajmo o slišanem.
  • Na spletu ali domači knjižnici poiščimo informacije in/ali poučne knjige o medvedih. Ste že kdaj videli medveda v naravi ali živalskem vrtu? Poiščimo fotografije medvedov na spletu in v knjigah. Poučimo se o njihovih vedenjskih ter telesnih značilnostih in o načinih prehranjevanja, razmnoževanja, prezimovanja itd.
  • Pogledamo napovednik za kratki animirani film, ki je nastal na podlagi slikanice in se pogovarjajmo o videnem:https://www.youtube.com/watch?v=J6eNg8oFcLg

V. decembrski sejem ilustracije v Vodnikovi domačiji

NOVICE

3. decembra se bo začel že V. decembrski sejem ilustracije v Vodnikovi domačiji. Na njem bodo svoja dela razstavljali sodobni slovenski ilustratorji in ilustratorke: Marta Bartolj, Nenad Cizl, Zvonko Čoh, Bojana Dimitrovski, Tina Dobrajc, Ančka Gošnik Godec, Marjanca Jemec Božič, Zala Kalan, Anka Kočevar, Marjan Manček, Ana Maraž, Matija Medved, Teja Milavec, Eva Mlinar, Maša P. Žmitek, Andreja Peklar, Maja Poljanc, Liana Saje Wang, Luka Seme, Tanja Semion, Hana Stupica, Marlenka Stupica, Peter Škerl, Nina Štajner, Nina Urh, Meta Wraber, Ana Zavadlav.

V sklopu sejemskega dogajanja bo v Vodnikovi domačiji do 29. decembra 2019 potekal še spremljevalni program, ki ga lahko najdemo na fb strani organizatorja dogodka: https://www.facebook.com/events/1407072639458979/.

Nagrada Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico 2019

NAGRADE

Žirija v sestavi dr. Igorja Sakside (predsednik), Urške Bonin, Tomaža Zupančiča in Zdravka Kafola je nagrado Kristine Brenkove za izvirno slikanico leta 2019, ki jo podeljuje Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije, podelila Andreji Peklar in njeni avtorski slikanici Luna in jaz. Peklarjeva je nagrado Kristine Brenkove prejela že leta 2017, za slikanico Ferdo, veliki ptič. V utemeljitvi je žirija zapisala, da je avtorica ustvarila “odlično avtorsko slikanico o prijateljstvu med deklico in luno, ki govori tudi o tem, kako se luna čudežno spreminja, o prepletenosti otroškega in živalskega sveta, o strahu in radovednosti.”

Ostale nominirane slikanice so bile še: O začaranem žabcu Andreja Rozmana Roze in ilustratorja Zvonka Čoha (Mladinska knjiga, 2019), Ptiči?! Lile Prap (Mladinska knjiga, 2019), Krst pri Savici Franceta Prešerna z ilustracijami Damijana Stepančiča (Miš, 2018), Pod srečno zvezdo Helene Kraljič in ilustratorke Tine Dobrajc (Morfemplus, 2019) ter Petelinček prebudi upanje Vesne Radovanovič in ilustratorke Kristine Krhin (Ajda, IBO Gomboc, 2018).

Edward van de Vendel in Anton Van Hertbruggen: Kužek, ki ga Nino ni imel

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Het hondje dat nino niet had
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2019
Prevod: Stana Anželj

Kužek-ki-ga-Nino-ni-imel

Nino je imel psa, ki ga v resnici ni imel. Njegov pes je namreč plod njegove domišljije. Izmišljeni ljubljenček se z Ninom igra, skupaj raziskujeta okolico, kužek Nina tolaži in ima neomejen vpogled ter razumevanje v Ninovo notranjo pokrajino. Nino v svojem izmišljenem tovarišu najde vse tisto, česar mu v resničnem življenju primanjkuje. Ko v njegovo življenje vstopi resničen kuža, si mora zato na novo vzpostaviti način bivanja. Senzibilno napisana in mojstrsko ilustrirana slikanica Kužek, ki ga Nino ni imel, je plod odličnega sodelovanja med nizozemskim pisateljem ter belgijskim ilustratorjem in ni samo zgodba o kompleksnosti pojava izmišljenih prijateljev in o moči domišljije, v svojem bistvu je pravzaprav zgodba o globoki osamljenosti in otrokovi želji po tistem, česar ni.

Ninov izmišljeni pes ima v sklopu interpretacije zgodbe nekaj možnih funkcij. Je dečkov domišljijski pomočnik in sopotnik, s katerim se Nino igra, z njim preživlja prosti čas in s pomočjo kužkove imaginarne prisotnosti premaguje občutke osamljenosti. Pes, kot si ga je Nino umislil, ima nekatere značilnosti, ki jih Nino nima, bi si jih pa verjetno želel. Kužek je pogumen, ne boji se skočiti v jezero, ko Nino ostane na varnem v čolničku, pes se ne boji niti prababice, do katere je Nino skeptičen. Izmišljeni ljubljenček je torej tisto, kar Nino sam ni. Ko je deček žalosten, pes to žalost razume in jo blaži. Zmožen je empatičnega čustovanja in je hkrati nadomestek za ljudi, ki niso prisotni v njegovem življenju. Kužek je torej tudi vsi tisti, ki so v njegovem življenju odsotni in mu ponuja tisto, kar mu odsotni ljudje ne morejo ali ne znajo, Nino pa to potrebuje. Nazadnje je kužek tudi odslikava Ninove lastne nevidnosti. V slikanici se pojavijo tri odrasle osebe: Ninova mama, prababica in njegov oče. Na literarni ravni so odrasli omenjeni zgolj informativno, o njihovi (ne)vpetosti v Ninov vsakdan pa še bolj zgovorno pripovedujejo edinstvene ilustracije. Mama in prababica sta naslikani v hrbet, obrnjeni stran od dečka, kar sporoča, da so njihove interakcije minimalne, Nino pa najverjetneje ostaja neopažen. Ilustracije očeta in mamo z uporabo simbolov povezujejo s potovanji. Mamo vidimo pripravljeno, da se vkrca v avto, napolnjen s kovčki, očeta spoznamo v zgovorni dvostranski ilustraciji, v kateri se po telefonu sinu oglaša iz eksotične dežele flamingov. Starša sta torej povezana s podobami premikanja, Nino pa s statičnostjo in čakanjem.

Statičnost, zatohlost, samota in osama, ki sprožijo Ninov domišljijski eskapizem, se ne odražajo samo skozi potrebo po izmišljenih prijateljih, temveč tudi skozi prostrano in neukročeno gozdno pokrajino. Ilustracije odročne gozdne vasi, samotnih dreves, neskončnega pogleda na nebo in Ninova soba, okrašena s predmeti, ki ga opominjajo na potovanja staršev in na dejstvo, da so daleč stran, posnemajo Ninovo notranjost in še povečajo dečkovo izoliranost, ki jo je mogoče začutiti že skozi skromne besedne opise. Ti, tako kot ilustracije, ponujajo veliko prostora za interpretacijo in ravno s tem, da o osamljenosti in odsotnosti pisatelj nikoli eksplicitno ne govori, o njej posledično spregovori še glasneje. Če torej govorimo o odsotnih prijateljih, o odsotnih odraslih in o Ninovi nevidnosti, lahko govorimo tudi o delno odsotnem jeziku. Slog van de Vendla je minimalističen, premišljen, skrbno izbran in skrčen na nekaj kratkih, ampak zelo močnih povedi in je edini način, s katerim je pisatelj lahko tako globoko opisal Ninova občutja. Jezik je (ne)zmožen v celoti zaobjeti raznovrstnost Ninove notranjosti, zdi se, da posnema občutek tiste oblike žalosti, ki jo zaradi njene teže, lahko opišemo zgolj z omejenimi jezikovnimi sredstvi, jo pa mogoče lažje prikažemo z likovnimi podobami. Ilustracije so zato tiste, ki v tem primeru bralcu pomagajo zapolniti dogajanje in mu ponudijo dodatne informacije. Jezik je torej na eni strani Ninova resničnost, ki je skromna in prazna, ilustracije pa predstavljajo Ninovo domišljijo, ki je bogata, drzna in hranilna. Ilustrator podobe plasti z različnimi teksturami, z močnimi in drznimi potezami. Kompozicijsko so raznovrstne; dinamične na eni in umirjene na drugi strani. Zeleni, rdeči, rjavi in rumeni odtenki ohranjajo naravni kolorit dogajalnega prostora in podčrtajo Ninov nekoliko melanholičen svet.

Ustvarjalca se tako vseskozi igrata z razmerji med vidnostjo in nevidnostjo, prisotnostjo in odsotnostjo ter domišljijo in realnostjo. Vmesni prostor med resničnim in neresničnim je v slikanici zabrisan in postane območje, v katerem Nino najde tolažbo, varnost in pobeg. Zanimiv je vnos resničnega kužka, ki ga Nino prejme za darilo. Ta se, ker seveda ni narejen po Ninovih izmišljenih pravilih, obnaša drugače kot njegov imaginarni kužek. Resnični pes ima lastno voljo in značilnosti, do katerih je Nina sprva pazljiv. Sčasoma pa spozna, da lahko resnični pes nadomesti in zapolni nekatere druge dele njegovega sveta in resničnosti, ki jih izmišljeni ljubljenček ni mogel. Ker pa resničnost, kljub resničnemu kužku, ne more v celoti zadostiti Ninovim potrebam, se deček na koncu ponovno zateče v domišljijo. Ugotovi namreč, da lahko domišljija resničnosti pomaga, zato si izmisli še množico novih domišljijskih živalskih prijateljev, ki jih nikoli ni imel. Konec je še posebej izstopajoč, saj v njem, kot je neobičajno v književnih delih za najmlajše, ne pride do razrešitve oz. jasne pomiritve. Dečkov glavni problem, ki ga predstavljajo odsotni starši, se pravzaprav ne razreši. Deček je na koncu sicer pridobil resničnega psa in kopico novih namišljenih spremljevalcev, je pa, na resnični ravni bivanja, še vedno sam. Vprašanje, ki ga ustvarjalca zelo pogumno in zelo nežno na koncu odpirata, postavi v ospredje razmišljanje o tem, ali lahko domišljija (in v kolikšni meri) zares nadomesti potrebe, ki si jih želimo zapolniti v resnični ravni bivanja.

Otroški knjižni festival 2019 v Vodnikovi domačiji

NOVICE

Jutri se v Vodnikovi domačiji začne enodnevni Otroški knjižni festival, ki bo potekal med 10.00 in 19.30. Festival prinaša knjige za otroke po festivalskih cenah in dogodke, pogovore ter delavnice.

Program:

10.00 – 19.00: Otroški knjižni sejem
10.00 – 19.00: Knjižnica pod krošnjami
12.00 – 19.00: Pravljični studio 
10.00-19.00: Razstava Črkoslik
10.00: Lov na medveda (predstava)
10.00 Pravljični vlog (delavnica)
11.00: Kako je Oskar postal detektiv (predstava)
11.30: Črkoslike (delavnica)
12.00: Obisk pri knjižnem molju Bogdanu (lutkovna miniaturka)
11.30: Črkoslike (delavnica)
12.00: Obisk pri knjižnem molju Bogdanu (lutkovna miniaturka)
13.00: Črno Belo (lutkovna predstava)
15.00: Gospa s klobukom (pripovedovalska predstava)
16.00: Pišem Potopis (literarni natečaj)
17.00: Pisatelj in pesnik Peter Svetina (na obisku)
18.30: Zverinice prijateljice (koncert za vso družino)

Podrobnosti o programu na fb objavi dogodka: https://www.facebook.com/events/vodnikova-domačija/otroški-knjižni-festival-2019/325841918103520/

Andrej Rozman Roza, nagrajenec desetnice 2019

NAGRADE

3674

Včeraj so v prostorih Društva slovenskih pisateljev podelili desetnico, nagrado za najboljše otroško ali mladinsko literarno delo, ki je izšlo v zadnjih treh letih in ki jo je napisal član Društva.

Žirija v sestavi Iva Stropnika, Ksenije Jus, Jane Kolarič, Sebastijana Preglja in Ifigenije Simonović je nagrado podelila pesniku in igralcu Andreju Rozmanu Rozi (1955) za otroško pesniško zbirko Pesmi iz galerije (2018), ki jo je ilustriral Jakob Klemenčič.

Pesniška zbirka Rozmana Roze tematizira petintrideset slik iz stalne in zasebne zbirke Narodne galerije. Kot so zapisali predstavniki Narodne galerije, je glavni namen knjige “vzbuditi zanimanje za umetnostno dediščino in poezijo med mladostniki. V izobraževalnem pogledu Narodna galerija tako nadaljuje tradicijo galerijskih knjižnih izdaj, katerih osrednji cilj je medpredmetno povezovanje oz. literarno-likovno opismenjevanje”.

Slavica Remškar (prir.) in Tanja Komadina: Čarovničin dvorec – kubanska ljudska pravljica

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: Mladinska knjiga
Zbirka: Čebelica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Katarina Minatti

fullsizeoutput_1151.jpeg

Založba Mladinska knjiga vse od leta 1953 v znameniti zbirki Čebelica izdaja majhne ilustrirane knjižice s krajšimi besedili za otroke. Zbirka, ki je dobila ime po Kranjski Čbelici, slovenskega pesniškega almanaha iz 19. stoletja, je prva in najstarejša zbirka mladinskega leposlovja pri nas. Do danes je v zbirki Čebelica, s katero so odraščale generacije slovenskih bralcev, izšlo več kot 400 naslovov. Lansko leto je Čebelica zrasla za še nekaj novih knjižnih izdaj, med njimi je tudi kubanska ljudska pravljica Čarovničin dvorec, primarno izdana v reviji Ciciban. Pravljico je prevedla Katarina Minatti, priredila Slavica Remškar in ilustrirala Tanja Komadina.

Čarovničin dvorec ohranja tipično pravljično strukturo kontrastiranja, uporabe pravljičnih predmetov ter vzpostavljanja pozicije moči med dobrim in zlim, med močnejšimi in šibkejšimi oz. celo med mlajšimi in starejšimi. Gre za kratko in zgoščeno zgodbo iz kubanskega ljudskega izročila o čarovnici, ki ugrablja otroke. Ugrabljeni otroci morajo pod prisilo delati v njeni tovarni metel in ubogati vse njene ukaze. Čarovnica jih celo uporablja za lastno zabavo; daje jim piti čudežni napoj, zaradi katerega se spremenijo v osličke, ona pa v levinjo, ki jih nato preganja po gradu. Kot je tipično v pravljicah, pa je dobro tudi v tem primeru močnejše od zla. Prestrašeni, žalostni in osamljeni otroci se nekega dne, ko čarovnica odleti prodajati metle, odločijo, da bodo poiskali shrambo njenih čarobnih napojev. Ko odkrijejo sod napoja za leve in sod napoja za osličke, zamenjajo napis, zato se čarovnica naslednjič, ko se želi pozabavati z njimi, ne spremeni v levinjo in otroci ne v osličke, ampak nasprotno – tokrat zlobna čarovnica pade v njihove levje kremplje. Otroci jo izženejo iz gradu in jo poženejo proti zasluženi kazni.

fullsizeoutput_1150

Precej suhoparnemu besedilu so dobrodošla spremljava ilustracije Tanje Komadina, v katerih ostaja zvesta svojemu slogu. Komadini je uspelo z enostavnimi, ampak dobro izbranimi likovnimi prizorčki pravljico interpretacijsko odpreti in bralcu ponuditi možnosti različnega, večravninskega vstopa v dogajanje. Komadina je pravljico modernizirala in vanjo vpletla elemente, ki bodo zanimivi tudi za bolj pozorne in starejše bralce. Še posebej zgovorne so uniforme otrok, zaprtih v grad. Te spominjajo na zaporniška oblačila ali celo aludirajo na oblačila ujetnikov koncentracijskih taborišč. Strašljivo čarovnico v visokih petah lahko razumemo metaforično kot prispodobo za skupnost, organizacijo, posameznika, ki je za razliko od druge skupnosti, organizacije ali posameznika superiorna, oz. se sama postavi v pozicijo moči in si za lastne potrebe preživetja ter zabave vzame pravico, da si tistega, ki ga smatra za šibkejšega, lažje vodljivega, prilasti, usužnji in izkoristi. To odlično podpiše odnos med levom in oslički. Lev je simbol moči, strahu in neustrašnosti, na drugi strani so oslički simbol nečesa prestrašenega, mogoče celo naivnega. Gonilo celotne slikanice so predvsem tovrstna nasprotja in možnost spreobrnitve teh nasprotij. Do te spreobrnitve pride, ko se otroci združijo v skupino, čarovnico prelisičijo, ji vzamejo moč in jo, v sklopu ideje »osel gre samo enkrat na led«, spravijo v situacijo, kjer je za zlorabo svoje (samoopredeljene) večvrednosti in moči kaznovana na najhujši način – zdaj mora ona prestati to, kar so oni prestali. To ponovno odlično podčrtajo ilustracije. Komadina čarovnico prikaže za zapahi, oblečeno v enako uniformo, ki so jo bili prisiljeni nositi otroci. Konec je sicer nekoliko utopističen, ampak seveda v skladu s pravljično tradicijo. Čarovničin grad, prej prostor žalosti in izkoriščanja, na koncu postane prostor veselja in sožitja.

Majhna slikanica ni najbolj izstopajoča izdaja prejšnjega leta, je pa soliden doprinos k Čebelici in majhen literarni drobižek o družbenem angažmaju, ki ga je vredno prebrati. Ponuja namreč dobra izhodišča za pogovor o otrokovih pravicah, izkoriščanju, razdelitvi moči, problematiki (otroškega) dela in (sodobnem) suženjstvu.