Isol: Lepa Grizelda

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: La bella Griselda
Založba: Malinc
Zbirka: Še
Leto izdaje: 2018
Prevod: Barbara Pregelj

IMG_1627

Že naslovnica Lepe Grizelde bralcu sporoča, da slikanica, ki je pred njim, ne bo tipična slikanica o princeskah. Pod kraljevsko podobo lepe Grizelde, ki se zamaknjeno opazuje v ogledalcu, sta podobi dveh obglavljenih vitezov. Celotna slikanica je namreč zasnovana na igranju s frazemom »izgubiti glavo«. Princesa Grizelda je bila »tako lepa, da so zaradi nje izgubljali glave. In to dobesedno.« Princeso to dejstvo tako zabava, da začne zbirati glave nesrečnih snubcev in jih razstavlja kot trofeje. V želji, da bi svojo zbirko še povečala, se še posebej trudi, da bi ohranila in vzdrževala svojo lepoto. Zato se je zjutraj »okopala v vodi iz ledenega izvira /…/, dala si je odstraniti vse nepotrebne dlake /…/, raztegovala se je in ohranjala ravnotežje v steklenih čeveljcih«. Grizeldina nečimrnost sčasoma privede v osamljenost. Obglavila je namreč že večino princev iz bližnjih kraljestev in med podaniki vzbujala strah. Vrhunec njenega narcisizma je trenutek, ko k sebi povabi najbolj kratkovidnega princa na svetu. Tudi ta sicer žalostno izgubi glavo, njuno kratko razmerje pa vendarle pripelje do Grizeldine nosečnosti. Zdi se, da je novorojena princesa edina možnost, da se krutost in verižno obglavljanje konča. Takoj ko Grizelda zagleda svojo hčerko, v navalu občudovanja hčerine lepote, tudi ona izgubi glavo. Konec je cikličen, Grizeldina zgodba se krožno in vzročno-posledično konča. Beremo ga lahko na različne načine. Grizelda je na koncu kaznovana z enako obliko smrti, kot jo je sama brezsramno sejala naokrog. Lahko pa konec predstavlja tudi njen osebni vrhunec, ko končno uspe v sebi čutiti ljubezen, ki je tako močna, da je ni zmožna prenesti. Deklica, ki pride za njo, je simbolno začetek novega obdobja.

IMG_1624

Argentinska pisateljica in glasbenica Isol v Lepi Grizeldi odlično preigrava tradicionalne pravljične elemente in jih parodično preoblikuje. Pravzaprav se Isol v zgodbi o Grizeldi vrača nazaj v prvotno bit pravljic, ki so bile izvorno izjemno krute. Ob tem ji uspe v slikanico vnesti še elemente in tipe nekaterih slavnih princes in celo nekaj hamletovskih motivov. Slikanica je izvrstno razmišljanje o lepoti in moči (ta slogan se pojavi tudi v grbu kraljeve družine), o lepoti, ki je zaman in ki, ko se manifestira v absolutni samovšečnosti in egocentrizmu, ne prinese sreče in je celo izjemno škodljiva. Razmerje med lepoto in močjo, med biti ljubljen in biti predmet strahu, se v knjigi vseskozi zanimivo prepleta in odpira vprašanje o iskanju ravnotežja med obema pojmoma. Grizeldina lepota, ki se širi kot kuga, je njena glavna značilnost, je njena spolna vloga in stereotip, ki ga avtorica potencira do ekscesnosti. Isol ob tem nikoli neposredno ne žuga z didaktičnim prstom. Njen primarni namen ni vzgajati, strašiti ali pridigati. Zdi se, da s svojim žlahtnim in premišljenim črnim humorjem samo lahkotno postavlja ogledalo in odpira množico lastnih interpretacij. Odlična je tudi v izgradnji ilustracij. Te sledijo štiribarvni paleti. Podobe so izrisane dvodimenzionalno s svinčnikom in se med seboj pogosto prekrivajo. Ozadje ilustracij se naslanja na estetiko srednjeveških tapiserij.

Lepa Grizelda je edinstvena v marsikaterem pogledu in je nedvomno delo, ki je drzno, ki v sklopu tradicionalnega razumevanja slikanice odstopa in ne bo nagovorilo vsakega bralca. Grizelda namreč potrebuje malo več razmisleka, malo več bralskega angažmaja in malo več odprtosti. Tisti mlajši in starejši bralci, ki se tega ne bojijo, bodo ob branju slikanice odkrili, da je Grizeldina zgodba univerzalna, močna, sodobna, hkrati pa izvira iz primarnih vodnjakov človeškega razmišljanja.

Daniil Harms in Arjan Pregl: Si videl leva?

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Videl l’va?
Založba: Miš
Leto izdaje: 2018
Prevod: Lijana Dejak

IMG_1201

Daniil Harms je za časa svojega življenja veljal za posebneža. Bil je eden pomembnih umetnikov, ki so oblikovali avantgardno gibanje v Sovjetski zvezi. Absurdna besedila, ki jih je pisal za odrasle, je stroga sovjetska cenzura vztrajno zavračala, zato je našel zatočišče v mladinski literaturi, kjer si je lahko privoščil vsak nekaj umetniške svobode. Osrednja posebnost Harmsovega pisanja je poigravanje z literarnimi konvencijami. Zdi se, da Harms izhaja iz nekakšne primarne človeške potrebe po pripovedovanju, po pripovedovanju, ki v njegovem primeru nima potrebe, da je smiselno in pomensko. To je vidno tudi v naslovniško odprti slikanici Si videl leva?

Harmsova zgodba o levu, ki to ni, je zapisana v obliki dialoga in v sebi nosi skorajda »beckettovsko ozračje«. Dve osebi, za kateri se zdi, da nastaneta iz nič in o katerih bralec ne dobi nikakršnih informacij, se pogovarjata. Prva oseba sprašuje drugo, ali je bila v živalskem vrtu in ali je videla leva. Druga oseba, ki odgovarja, našteva značilnosti, ki niso značilne za leva in v katerih prepoznamo druge živali: »Si videl leva?« »A z rilcem?« »Ne, tisto je slon, lev ni tak.« »A, z dvema grbama.« »Ne, kje pa! Z grivo!« »Aaa! Ja, ja, z grivo, tak s kljunom.« Med osebama tako poteka neke vrste absurdna igra oz. izmenjava, ki deluje po logiki stopnjevanja ter ponavljanja in je zgrajena iz elementov, ki jih je mogoče poljubno premeščati in kombinirati. Lev postane osrednji motiv, igra pa je njegova identifikacija in hkrati njegova transformacija. Vsak poskus spraševalca, da bi z vprašanim poenotila njuno idejo o levu, se izjalovi, zato se posledično izjalovi tudi vsak poskus, da bi se zgodba zares začela. Pozornost bralca ob branju zato preskoči iz pričakovanja, kaj se bo zgodilo v pričakovanje, ali se sploh bo kaj zgodilo. O zgodbi v tradicionalnem smislu bi v Si videl leva? težko govorili, kar pa je tudi ena izmed kvalitet tega prismuknjenega besedila. Besedilo je namreč zgrajeno na tak način, da zanika dogajanje, nima osrednjega dogodka, nima vrha, saj se zgodba pravzaprav konča, še preden se je začela. Če bi lahko govorili o vrhu, je vrh konec, kjer spoznamo, da vrha ni bilo in da do zgodbe sploh zares ni prišlo. Harmsova zgodba o levu je mojstrski primer zgodbe za otroke, ki nima nobenih didaktičnih teženj, njen namen je bolj preprost in bolj zanimiv; bralca želi zabavati, želi ga presenetiti in želi ga zapeljati v neskončno igro domišljije, kar mu tudi uspe. Zaradi njegovega edinstvenega pristopa k pisanju del za otroke je nedvomno eden izvirnejših in izstopajočih pisateljev mladinske literature.

IMG_1204

Nenavadnost Harmsovega besedila je v ilustracijah poskušal ujeti slovenski likovni umetnik Arjan Pregl. Pregl se sicer res zdi logična izbira, še posebej zaradi njegovega ilustratorskega sodelovanja s Tomažem Šalamunom, ki je po svoji igrivi poetiki, značilni za njegova dela za otroke, soroden s Harmsom, ampak likovniku tokrat ni uspelo v celoti zaobjeti in doseči kvalitete besedila. Računalniške ilustracije se spogledujejo s surrealizmom in z nekaterimi značilnostmi sovjetskih slikanic, ki so nastajale v času avantgarde. Posebej proti koncu, ko ilustrator idejo živali, ki se konstantno spreminja, razgradi v geometrijske like. Preglove ilustracije so, tako kot zgodba, minimalistične, ampak nekako ne zmorejo slediti besedilu. Večinoma so nezanimive, predvidljive in precej dolgočasne.

Čeprav vizualno šibka, je slikanica Si videl leva? pomembna zaradi različnih razlogov. Upajmo, da bo njen izid spodbudil prevod drugih Harmsovih del za otroke in odrasle. Poleg tega je slikanica eden redkih primerov avantgardnih besedil za otroke, ki so sploh prevedeni v slovenščino. Seveda pa nazadnje nikakor ne smemo spregledati še dejstva, da je bilo Harmsovo razumevanje literature za otroke zelo pogumno in napredno za čase, v katerih je pisal, in da so njegova dela za mlade ravno zaradi tega razloga danes še vedno (ali še bolj) aktualna, vznemirljiva in nujna.

Preporod poljske ilustracije in sodobna poljska slikanica

SLIKANICE V TUJIH JEZIKIH, ZAPISI O SLIKANICAH

Poljska ima bogato tradicijo ilustracije. Poljske ilustracije so dosegle svetovno priljubljenost med leti 1950 in 1980, za kar so zaslužni predvsem umetniki »poljske šole plakata«. Med njimi so najpomembnejši Roman Cieślewicz, Janusz Stanny in Henryk Tomaszewski. Poljski plakat je nespregledljivo vplival na razvoj poljske ilustracije knjig za otroke in na fenomen, ki so ga poimenovali »poljska šola ilustracije«. Med najvidnejšimi ilustratorji tega obdobja so: Zdzislaw Witwicki, Jan Marcin Szancer, Bohdan Butenko, Józef Wilkoń, Jan Młodożeniec, Maria Orłowska-Gabryś, Hanna Czajkowska, Jerzy Srokowski, Janusz Grabiański, Daniel Mróz, Kazimierz Mikulski, Franciszka Themerson, Zbigniew Lengren, Zbigniew Rychlicki, Olga Siemaszko, Andrzej Strumiłło in drugi. V tem času so vrhunsko oblikovane in ilustrirane knjige postale vsesplošno dostopne in so s tem posledično brisale meje med likovno, besedno in uporabno umetnostjo. Sistematizaciji, raziskovanju in analizi recepcije fenomena »poljske šole ilustracije« se danes posveča Mały Instytut Polskiej Ilustracji.

Po padcu komunizma se je v 80-ih in 90-ih poljska ilustracija umaknila v ozadje; zahodni vplivi so močno spremenili njen razvoj, saj je postalo priljubljeno tisto, kar nastaja izven države. V zadnjem desetletju pa je na področju poljske ilustracije in posledično na področju ilustriranih knjig za otroke viden ponoven razcvet in preporod. Poljski umetniki in založbe se naslanjajo na poljsko dediščino ilustracije, iz nje izhajajo, jo nadgrajujejo in izdajajo inovativne, sodobne in vizualno dovršene slikanice ter knjige z ilustracijami, ki navdušujejo bralce ter pobirajo najpomembnejše nagrade na tem področju. Že nekaj let so njihove knjige za otroke in mladino množično prevajane v tuje jezike in posebej odmevne na bolonjskem knjižnem sejmu. Na letošnjem sejmu sta si knjigi Zgubljena duša (Zgubiona Dusza) Joanne Concejo in Olge Tokarczuk ter Gore! (Wytwórnik górą!) Madalene Matoso prislužili posebno omembo; prva v sekciji »leposlovje«, druga v sekciji »umetnost, arhitektura in dizajn«. Za nagrado Hansa Christiana Andersena je bila letos nominirana ena najboljših poljskih ilustratork – Iwona Chmielewska. V sekciji »najboljša založba leta« je bila za področje Evrope izbrana založba Wydawnictwo Dwie Siostry. Druge vodilne sodobne poljske založbe na področju slikaniške produkcije so še Wytwórnia, Wydawnictwo Format, Wydawnictwo Dwie Siostry, Centrala, Nasza Księgarnia, Wydawnictwo Warstwy, Wydawnictwo Bajka, Media Rodzina, Wolno, Czerwony Konik, Hokus-Pokus, Muchomor in druge.

IMG_0654

Tokarczuk, Olga; Joanna, Concejo (ilustr.). Zgubiona dusza. Wrocław: Wydawnictwo Format, 2017.

Poljski inštitut za knjige, ki skrbi za promocijo poljske literature znotraj države in izven njenih meja, je letos objavil katalog tridesetih sodobnih izstopajočih poljskih knjig za otroke in mladino. Katalog lahko obravnavamo kot eden izmed možnik presekov poljske mladinske literature in nam lahko služi tudi kot pomagalo pri orientaciji na poljskem slikaniškem trgu.
Slikanice, ki so jih uvrstili v katalog so:
– serija Ena, dva tri (Raz, dwa, trzy, 2016) Joanne Bartosik, ki je namenjena razvijanju pozornosti in spodbujanju k oblikovanju prvih besed;
– serija Poglej v nebo (Popatrz w niebo, 2017) Joanne Gębal in Monike Zborowske, ki obravnava temo vesolja;
– slikanica Dimnikar, Pek (Kominikarz, Piekarz, 2017) Dominike Czerniak-Chojnacka;
Figure (Figury, 2016) je knjiga, v kateri so zbrana in ponatisnjena dela o geometriji Marie Terlikowske, znamenite poljske pisateljice za otroke, pospremljene z ilustracijami Stanisława Zamecznika;
– serija o Pujsku (seria o Prosiaczku) Aleksandre Woldańska-Płocińske;
– slikanica rimanih verzov Koala ne dovoli! (Koala nie pozwala!, 2016) Rafała Witke in Emilie Dziubak;
– serija Gospod Kuleczka (Pan Kuleczka, 2002-2018) Wojciecha Widłaka in Elżbiete Wasiuczyńske;
– slikanica o muhastem jazbečarju Razpoloženja Hipolita Kabla (Humory Hipolita Kabla, 2015) Roksane Jędrzejewske-Wróbel in Grażyne Rigall;
– serija Basia (2011-2018) Zofie Stanecke in Marianne Oklejak po kateri so posneli tudi animirano serijo;
– ponatis slikanice Spomini Majhnega črnega noska (Pamiętnik Czarnego Noska, 2017) z izvirnim besedilom Janine Porazińske, katere dela za otroke so začela izhajati že pred prvo svetovno vojno in so v tej izdaji pospremljene z ilustracijami ilustratorke mlajše generacije – Ewe Podleś;
– ponatis treh znamenitih zgodb Medved Uhaček (Miś Uszatek, 2016) Czesława Janczarskega z izvirnimi ilustracijami Zbigniewa Rychlickega;
– knjiga Pet zvitih kun (Pięć sprytnych kun, 2016) Justyne Bednarek in Daniela de Latour;
– slikanica Ala ima mačko. Kaj pa Ali? Nekaj začetnih fraz (Ala ma kota. A Ali? Zdanka pierwsza klasa, 2016) Jolante Nowaczyk in Darie Solak o različnih povedih, ki se jih otroci širom po svetu učijo ob začetku branja.

IMG_0661

Kołakowski; Leszek; Pawlak, Paweł (ilustr.). 13 bajek z królestwa Lailonii dla dużych i małych. Kraków: Wydawnictwo Znak, 2015.

Poleg zgoraj omenjenih naslovov je potrebno izpostaviti še nekaj posebej izvirnih ilustratorjev in zanimivih sodobnih poljskih slikanic. Med njimi je zagotovo Vse je igra (Wszystko gra, 2011), za katero sta pisateljica Anna Czerwińska-Rydel in ilustratorka Marta Ignerska na 49. bolonjskem knjižnem sejmu prejeli nagrado za najboljšo neleposlovno knjigo. Žirija je v utemeljitvi kot glavno kvaliteto knjige pohvalila medbesedilne in intermedialne postopke, ki se ne pojavljajo samo na ravni besedila, temveč tudi na vizualni ravni. Nespregledljive so tudi surrealistične in ezoterične slikanice Iwone Chmielewske: Razmišljujoči ABC (Thinking ABC 2007), Maum: hiša duš (Maum. Dom duszy, 2010) z besedilom korejskega pisatelja Heekyoung Kima, Blumkin dnevnik (Pamiętnikach Blumki, 2012), Štiri smeri časa (Cztery strony czasu, 2013), O tistih, ki se sami razvijajo (O tych, którzy się rozwijają, 2013), Oči (Oczy, 2014), Dva človeka (Dwoje ludzi, 2014), abc.de, 2015 itd. Odmeven je tudi pisateljsko-ilustratorski tandem, ki ga sestavljata Aleksandra in Daniel Mizieliński. Njuna mednarodna uspešnica Zemljevidi (Mapy, 2012) je bila prevedena tudi v slovenščino. Večkrat nagrajena pa je bila tudi njuna slikanica Pod zemljo, pod vodo (Pod ziemią, pod wodą, 2015). Omenimo še Pawła Pawlaka, enega najboljših svetovnih ilustratorjev in njegove ilustracije za 13 zgodb iz kraljestva Lailonia (13 bajek z Królestwa Lailonii dla dużych i małych, 2015) poljskega filozofa Leszka Kołakowskega. Pomembnejši sodobni poljski ilustratorji so še: Anna Niemierko, Monika Hanulak, Małgorzata Gurowska, Jan Bajtlik, Ola Woldańska-Płocińska, Agata Królak in mnogi drugi.

IMG_0662

Czerwińska-Rydel, Anna; Hanulak, Monika (ilustr.); Gurowska, Małgorzata (ilustr.). Co słychać? Warszawa: Wytwórnia, 2016.

Če je bila poljska ilustracija in izvirno poljska slikaniška produkcija od 80-ih let naprej precej na mrtvi točki, pa je nedvomno videti ogromen porast zanimanja na tem področju v zadnjem desetletju. Poljaki se nostalgično obračajo nazaj k slikanicam ter podobam iz svojih mladosti in jih ponosno nadgrajujejo. Slikanice, ki danes nastajajo na Poljskem, so čudovito nenavadne, velikokrat naslovniško odprte, umetniško dovršene in skorajda avantgardne.

Hilli Rand in Catherine Zarip: Beli in črni muc

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Lumivalge ja süsimust
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Julija Potrč

IMG_0602

Amadeus in Ludwig sta mačja prijatelja. »Prvi je bil bel kot sneg, drugi črn kot noč.« Mucka zadovoljno živita s svojo človeško družino v majhni hiši z velikim vrtom. Nekega dne se njuni glasbeno nadarjeni lastniki odločijo, da za celo leto odidejo na glasbeno turnejo. Mucka se odločita, da ostaneta doma in da bosta vestno čuvala hišo. Slikanica estonskih ustvarjalk Beli in črni muc opisuje vsakdanjik muckov, njune dnevne rituale ter naloge. Ker svoj novi poklic čuvaja vzameta izjemno resno, si potek dneva mucka namreč strogo organizirata. Vsaki uri v dnevu tako pritiče točno določeno opravilo. Ob osmih pride poštar, ob devetih ju obišče dostavljavec mleka, ob desetih prodajalka rib, ob enajstih otroci iz bližnjega vrtca, ob dvanajstih sprehajalec psa itn. vse do osmih zvečer, ko se njun delovnik konča in mucka sedeta za klavir in dolgo v noč vadita »štiritačje igranje«.

Slikanica je poučna, ampak svojo didaktično noto spretno vplete v samo zgodbo. Mucka sta personificirana in prevzemata nekatere človeške lastnosti. Sta artikulirana govorca, razmišljujoči bitji, ki sta zmožni čustvovanj in prevzemanja odgovornosti. Slikanica obravnava tematiko minevanja časa in vprašanje zaznavanja časa v povezavi z dnevnimi dogodki. Hkrati se otroci ob branju učijo tudi o vsakodnevnih opravilih, o ritualih, ki jih spremljajo in so nagovorjeni, da sami razmišljajo o svoji lastni dnevni rutini. Pisateljica je v besedilo vpletla tudi nekaj glasbenih navezav, ki jih lahko izkoristimo v pogovoru po branju in mlade bralce poučimo še o dveh glasbenih velikanih; mucka sta namreč poimenovana po Amadeusu Mozartu in Ludwigu van Beethovnu.

IMG_1200

Otroci se s pomočjo mačjih junakov učijo gledati na uro in razlikovati dele dneve. Ilustracije v tej težnji odlično nadgradijo malce suhoparno besedilo, ki sicer korektno opiše mačji dan, ampak mu manjka raznovrstnosti in odprtosti. Dnevi Amadeusa in Ludwiga tako, kljub očitni avtoričini želji, da otrokom posreduje idejo o vzpostavljanju dnevne rutine, delujejo precej monotono in enolično. Vsaki uri dneva pripada določen opravek oz. določen obisk, ki je pospremljen z dvostranskimi ilustracijami, v katerih se je ilustratorka uspešno poigravala z različnimi kompozicijskimi postavitvami. Ilustracije so nežne, pastelnih barv in duhovite ter ponujajo množico zanimivih podrobnosti. Posebej vznemirljive so podobe različnih ur, ki so skrite v različnih predmetih in katerih kazalci kažejo na v besedilu omenjen del dneva. Bralec se lahko ob branju poigrava z iskanjem ur in opazuje postavitve kazalcev.

Vizualna podoba slikanice Belega in črnega muca je sicer res bolj izvirna in raznovrstna kot njen besedni del, ampak knjiga je kljub temu vredna branja, saj odpira kopico vprašanj in tem, o katerih se lahko po branju pogovarjamo z otroki. Ponuja pa tudi svojevrsten pogled na to, kaj počnejo muce, ko so same doma.

Mārtiņš Zutis: Odkritje, ki ga ni bilo

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Nenotikušais atklajums
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Alenka Urh

IMG_0600

Svetovno znani naravoslovec Karl Darwing se nekega zasneženega februarskega jutra zbudi in se odpravi do poštnega nabiralnika, da bi prevzel novo številko revije Živalska mitologija. Ko iz nabiralnika vzame revijo, na svojem vrtu opazi stopinje. Kot pravi raziskovalec in naravoslovni radovednež vidi v stopinjah, katerih število se skrivnostno viša v skladu z njegovim obhodom po vrtu, zanimivo uganko. Slikanica Odkritje, ki ga ni bilo, nagrajenega latvijskega ustvarjalca Mārtiņša Zutisa je simpatična knjiga, s katero se otroci na zabaven način učijo naravoslovja in matematike in ki zaradi inovativne vizualne podobe ter prisrčnega besedila izstopa v skupini slikanic, ki so posvečene številom in štetju.

Zutis je osrednjo osebo slikanice, bradatega Karla Darwina, zgradil na podlagi znamenitega angleškega raziskovalca in začetnika teorije evolucije Charlesa Darwina. Celoten proces Karlovega reševanja uganke o nenavadnih, vedno spreminjajočih se stopinjah spominja na dejanske znanstvene raziskovalne metode, ki pa so v slikanici pospremljene s prisrčnim humorjem in situacijsko komiko. Karl Darwin se v slikanici tako sprehodi skozi različne stopnje raziskovalnega procesa. Najprej opazi stopinje neznanega bitja, o pojavu se sprašuje in si zamisli različne teorije, s katerimi bi lahko pojasnil nenavadno dejstvo, da število stopinj narašča. Sumi, da bi to lahko bila poskočna kača, tat, zmeden poštar, šepav pes, morska zvezda, orjaška šestnoga uš, hobotnica, vesoljci itd. Njegove teorije se širijo v skladu s številom stopinj, ki jih našteje; od prve stopinje, ki jo opazi do desetih stopinj. Bitja, za katera predpostavlja, da bi se lahko potikala po njegovem vrtu, so resnična in neresnična in podpirajo idejo o raznolikosti življenja izvornega Darwina. Celotne raziskave se Karl loti zelo resno, zato se na koncu prestraši ideje bitja, ki premore deset okončin in pobegne v varno zavetje svoje hiše, nevedoč, da so stopinje v snegu njegove. Simpatična naivnost resnega, ostarelega raziskovalca, ki se vrti v krogu, ustvari sproščeno in humorno atmosfero.

IMG_0601

Konec slikanice tako ne prinese potrditve ene izmed Karlovih teorij, ampak namen slikanice ni, da bi bralca na koncu pripeljala do odgovora, kakšno bitje je pustilo sledi na Darwingovem vrtu, ampak bralcu na humoren in inovativen način predstavi osnove matematike, kot je učenje števil, štetja in seštevanja. Števila in operacijo seštevanja avtor uspešno in zanimivo predstavi predvsem z ilustracijami, za katere je uporabil črnilo in svinčnik, ki ju je kombiniral z modrikastim ozadjem. Vsakemu številu pripada dvostranska ilustracija. V ilustracijah na levih straneh so iz snega zgrajena števila, hkrati pa spremljamo razmišljujočega Karla in njegove odzive na stopinje, ki jih preiskuje. Desne strani prikazujejo podobe različnih bitij in njihovih kombinacij, ki si jih je naravoslovec zamislil. Število udov, ki jih posamezna bitja premorejo, so označena z identifikacijskimi listki in bralcem omogočajo, da se ne učijo samo števil, ampak tudi zaporedij, v katerih si sledijo ter seštevanja.

Odkritje, ki ga ni bilo je odlična slikanica, ki bralce spodbuja k aktivnemu branju in kreativnemu učenju. Predstavi jim svet števil, matematike, naravoslovja, raziskovanja ter domišljije, saj hkrati ponuja tudi možnost, da si bralci sami zamislijo bitja, ki za seboj puščajo stopinje v snegu. Slikanica vsebuje množico podrobnosti, komičnih elementov, referenc in drugih namigov, ki nagovarjajo tudi starejše bralce.

Ulf Nilsson in Eva Eriksson: Ko sva bila sama na svetu

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: När vi var ensamma i världen
Založba: Založba Zala
Leto izdaje: 2018
Prevod: Danni Stražar

IMG_0526

Švedski pisatelj mladinske literature Ulf Nilsson in ilustratorka Eva Eriksson sta bila za svoje ustvarjanje že večkrat nagrajena s strani stroke in s strani bralcev. Še posebej Nilsson, bivši predsednik Švedske akademije za otroško literaturo, ki je do sedaj napisal okrog 100 knjig za otroke, v katerih pogosto obravnava temo strahov in v svojih delih govori o potrebi po zaščiti nekoga, ki je šibkejši od nas, je s svojimi otroškimi uspešnicami pronical tudi v svet filma, opere, gledališča in televizije. V slovenščino je prevedena zgolj slikanica Ko sva bila sama na svetu, ki pa nekako ne zmore upravičiti slovesa, ki ga ima tandem v slikaniškem prostoru.

Ko sva bila sama na svetu je zgodba o dečku, ki se nekega dne v vrtcu nauči uporabljati uro. Prepričan, da je ura tri, se izmuzne iz vrtca in čaka očeta, da pride ponj. Ker se oče ne prikaže, se sam odpravi domov. Ugotovi, da je hiša prazna in da staršev ni nikjer. Žalosten in prestrašen sam sebe prepriča, da so starši umrli in da jih je najverjetneje povozil tovornjak. Zaskrbljen se spomni na mlajšega bralca, ki ga najde na peskovniku, kjer se brezskrbno igra z otroki iz vrtca. Spozna, da je, glede na situacijo, zdaj on tisti, ki mora poskrbeti zase in za bratca. »Nisem mu smel pokazati, kako strašno je vse skupaj. Tudi bratec bi se razžalostil.« Pogoltne svojo žalost in se odloči, da bo bratu poskušal poustvariti življenje, ki ga je vajen. Prevzame vlogo skrbnega odraslega in posnema tisto, kar se je naučil in videl pri svojih starših. Bratcu poskuša ustvariti občutek varnosti ter mu zagotoviti hrano in zabavo. Iz starih palic in desk zato zgradita bivališče, iz škatle ustvarita televizijo, od soseda pa si izposodita nekaj sestavin, s katerimi si hočeta potešiti željo po piškotih. Na koncu, ko skozi reže lesene hiške pokukata obraza njunih staršev, se izkaže, da je šlo zgolj za velik nesporazum, da je deček narobe prebral uro in se predčasno izmuznil iz vrtca.

fullsizeoutput_1061.jpeg

Slikanica je napisana skozi oči prvoosebnega pripovedovalca, kar sicer v slikaniškem formatu ni pogosto. Ta otroška perspektiva bralcu omogoča, da lažje razume dečkova razmišljanja in dejanja. Ulf Nilsson brez zadržkov tematizira dva tabuja, ki se ju pisatelji otroških slikanic običajno izogibajo – strah in smrt. Izbira teme je sicer dobra in pogumna, izvedbeno pa je slikanica šibkejša. Nilssonovo besedilo je precej enodimenzionalna in nekoliko nerodno napisana zgodba o konceptu časa, našem odnosu do časa, o prevzemanju odgovornosti, o iznajdljivosti, skrbi za drugega in o bratski ljubezni. Je tudi zgodba o strahu pred izgubo in o strahu pred tem, da ostanemo sami. Teme, ki jih obravnava, so sicer absolutno univerzalne in pomembne, je pa sama situacija v katero Nilsson postavi svoje junake, da bi te teme predstavil, precej neverjetna in nekoliko naivna – predšolski otrok, ne da bi kdo opazil, odtava iz vrtca in brez težav pobere še svojega mlajšega bratca, s katerim se nato nekaj časa smukata naokrog po domači četrti in ki celo ne vzbudita nobenega suma pri sosedu, ko jima ta brez vprašanj posodi nekaj hrane. Problematični so tudi nekateri pretirano sentimentalni deli, pod vprašaj pa lahko postavimo tudi odnos med besedilom in ilustracijami. Te so mehke, izrisane s svinčnikom ter barvicami, ampak so tudi precej ponavljajoče in nekako tečejo mimo besedila in z njim ne najdejo potrebnega sozvočja. Zato, sicer z nekaterimi dobrimi idejnimi zasnovami, Ko sva bila sama na svetu, ne ponudi nič novega in ničesar presežnega.

Nina Kokelj in Bojana Dimitrovski: Urice z dojenčkom

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018

IMG_1194

V zadnjih desetletjih je prišlo do velikih premikov v mladinski literaturi, še posebej na področju izdaje slikanic. Sodobne slikanice se vedno bolj ukvarjajo s kompleksnejšimi temami, ki so bile v preteklosti prisotne predvsem v literaturi za odrasle. Slikaniški ustvarjalci vedno bolj pogumno obravnavajo tabuje, raziskujejo nove možnosti v ilustracijah, odpirajo vprašanja, s katerimi se sooča sodobni svet in pri tem otroške bralce dojemajo kot razmišljujočo in radovedno publiko, ki je ni za podcenjevati. Podobnih sodobnih pristopov in odmikov od tradicionalnega vrednotenja literature za otroke ni mogoče zaslediti v slikanici Urice z dojenčkom avtorice Nine Kokelj in ilustratorke Bojane Dimitrovski.

Slikanica je neke vrste priročnik predlogov za igro z dojenčkom (igračo), ki je namenjen predvsem deklicam oz. »malim mamicam«, kar močno zameji krog bralcev. S tem sicer ni nič narobe; tudi deklice lahko imajo »svoje« slikanice. Večja težava se skriva v tradicionalni razdelitvi spolnih vlog, ki se pojavi v slikanici, saj podpira spolne stereotipe in zanemarja človeško raznolikost in raznolikost družinskih celic. Že uvodoma naletimo tudi na idealizacijo spočetja in rojstva: »Tvoja mama te je rodila. Z atijem sta se imela zelo zelo rada in potem te je rodila.« Idealizacija rojstva, časa otroštva in strogo dojemanje otroške nedolžnosti se nadaljuje skozi celotno zgodbo. »Velike teme« in tabuji, kot so spolnost, rojstvo, spolne vloge, so obravnavani klišejsko in stereotipno. Pravzaprav se že samo izhodišče slikanice zdi dokaj sporno. Ustvariti zgodbo za deklice, ki se igrajo z dojenčkom, delno izključuje dečke, ki se igrajo z dojenčki. Spolni stereotipi se pojavijo tudi pri razdelitvi dela: »Nato mu obuj copatke. Prosi babi, naj jih splete. Lahko jih tudi kupiš v trgovini. Ampak lepše bo, če jih splete babi. Ali teta. Ali tvoja mamica.« Copatki so torej bralcem predstavljeni kot izdelek, ki nastane izključno s pomočjo ženskih rok. Zgodba se zaključi predvidljivo. Deklica odraste in bo skoraj zagotovo »postala čisto prava mamica. Svojemu dojenčku boš povedala, kako je bilo, ko ga še ni bilo. Ko si bila še zahecna mamica. Ko si imela svojega dojenčka – igračko. Ko si se igrala. Ko si se še učila. Ko si bila otrok.« Osrednji fokus dekličinega življenja in kasneje ženske, v katero odraste, tako ostane dojenček.

IMG_1197

Slikanica sicer želi predstaviti lepote in neokrnjenost otroštva, odraščanja in igranja, ampak, ker je besedilo v večini napisano v velelniku, avtorica ob svojih predlogih, kako se lahko deklica igra z dojenčkom, bralcu dopušča le malo svobode in le malo prostora za lastno domišljijo. Podobno kot besedilo so tudi ilustracije precej statične, prazne, idilične in naivne. Tudi kompozicijsko so precej predvidljivo postavljene. Ilustratorka je uporabila slikarsko tehniko in nežne, dekliško pastelne barve. Dekličin svet je romantiziran in skorajda utopično predstavljen ne samo v besedilu, ampak tudi v ilustracijah. Najmočnejše so strani s celostranskimi podobami, ki so kompleksnejše in bolj zanimive, kot strani, na katerih je množica manjših, med seboj precej podobnih slik. Slikanica kot celota večinoma deluje zastarelo, klišejsko in predvsem ne prikazuje raznolikost sveta, spolov, družin in ne zajema mnogoterih možnih načinov življenja sodobnega človeka.

Przemysław Wechterowicz in Marta Ludwiszewska: Kura ali jajce?

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Jajko czy kura?
Založba: KUD Sodobnost
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Peter Kuhar

IMG_0583

Slikanica Kura ali jajce? spremlja piščančkovo iskanje odgovora na zagonetno vprašanje: “Kaj je bilo prej, kura ali jajce?” Majhno pišče se neutrudno sprehaja po dvorišču od živali do živali in jih sprašuje, kaj one menijo o tej večni dilemi. Humorno besedilo je večinoma napisano v obliki dialogov, skozi katere ugotovimo, da ima vsaka izmed vprašanih živali svoj odgovor oz. odnos do postavljenega vprašanja in v dialog s piščetom vstopajo na različne načine. Maček in pes tako na primer menita, da odgovor ni ne eno in ne drugo, koza se vzdrži in molči, poljska miška postane tako napeta ob razmišljanju, da si izpuli »kar dve kocini iz brkov« itd. Na koncu piščanček vpraša še gospodarja, ki »pozna odgovore na vsa vprašanja.« Tudi gospodarju razmišljanje povzroči kar nekaj nelagodja. Pogovor med piščančkom in gospodarjem prekine gospodinja, ki svojega moža pokliče k večerji. Gospodar se konkretnemu odgovoru izogne in praskajoč po glavi zaključi, da »svet stoji … na mladih?« Pisatelj s tem ironizira položaj človeka, avtoriteto, ki smo ji pripisali zmožnost razmišljanja, katerega naj bi bila ostala bitja nezmožna.

IMG_0586

Piščanček se v svoji raziskavi dejansko sprašuje o svojem poreklu, o svojih koreninah in o svojih prednikih. Zanimivo in pozitivno je, da avtor v položaj spraševalca postavi žival in ne človeka, in povrhu še piščančka in ne odraslo kokoš ali petelina. Piščanček oz. mladič je tisti, ki odrasle pripravi do tega, da razmišljajo o svojem obstoju in tako odpre zanimivo medgeneracijsko debato. Pri tem je potrpežljiv in radoveden, do svojih sogovornikov pristopa z nekakšno Sokratovo metodo samospoznavanja skozi postavljanje vprašanj. S tem avtor nevsiljivo nagovarja bralca k podobni miselni vaji in poudarja pomen vztrajnosti pri iskanju Resnice. Bralca pa hkrati vabi k neustrašnemu (samo)spraševanju in večni radovednosti do sveta, v katerega je umeščen. Konec zgodbe ne pomeni konec razmišljanja, saj slikanica odgovora ne poda, odpre pa vprašanje in bralcem pusti, da nadalje sami iščejo odgovore. Konec tako ostane odprt in ponudi cikličen koncept časa, s katerim avtor posnema problematiko osrednjega vprašanja, ki ostaja (za enkrat) še nerešeno.

Slikanica je dovršena tako na vizualni kot na besedni ravni. Ilustracije pritegnejo, skorajda zahtevajo bralčevo pozornost in so pogumne kot piščančkovo vprašanje. Podobe so ploskovite, z intenzivnimi barvnimi poudarki v ozadju. V ospredje dvostranskih ilustracij je ilustratorka postavila izrazne, večinoma črno-bele risbe intervjuvancev in spraševalca. Vizualna podoba ima nekatere stripovske elemente in spominja na starinske, retro podobe iz preteklosti, ki nekoliko spominjajo na estetiko poljskega plakata.

Kura ali jajce? temelji na ideji, da je razmišljanje o odgovoru enako pomembno in razburljivo kot odgovor sam. Avtorja sta ustvarila prikupno, zabavno, filozofsko vznemirljivo delo, s katerim bralci razgibavajo svoje možganske celice, razmišljajo o tem, kdo/kaj smo (preden smo) in se preko personificiranih živali učijo potrpežljivosti, debatiranja in neustrašnosti.

Marc Martin: Vse

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Lots
Založba: Miš
Leto izdaje: 2018
Prevod: Ema Karo

IMG_0482

Enciklopedična slikanica Vse je bogata in polna čudes, kot planet, ki ga opisuje. Enciklopedija za otroke so pogosto suhoparne in napolnjene z ogromnimi količinami odvečnih podatkov, ki si jih mladi bralci težko zapomnijo. Vse sicer ni enciklopedija o Zemlji v pravem pomenu besede, ampak je boljše kot to; zastavljena je na tak način, da mladim raziskovalcem predstavi zanimivosti in posebnosti krajev, ki jih opisuje, ampak jih s podatki ne obremeni, temveč jih spodbudi k lastnemu raziskovanju. Od klasične enciklopedije jo loči tudi dejstvo, da ima nekaj značilnosti potopisnega dnevnika in da zahteva aktivni pristop k branju, saj so informacije raztresene po straneh in upodobljene v množici majhnih sličic, zaradi česar se bodo otroci h knjigi vedno znova vračali, po njej brskali in navdušeno odkrivali vedno nove podatke. Marc Martin se v Vse spogleduje s To je… serijo potopisnih slikanic češkega mojstra Miroslava Šaška. Oba humorno, sproščeno in z veliko količino domišljije opisujeta čudovito raznovrstnost planeta Zemlje in ljudi, ki ga poseljujejo.

IMG_0483

V Vse so predstavljene (skoraj) vse zanimivosti petnajstih krajev iz različnih kontinentov. Tako se sprehajamo skozi ledeno pokrajino Antarktike, skozi puščavo Alice Springs, po živahnih ulicah Tokia in New Yorka, v Parizu se ustavimo v francoskih pekarnah, opazujemo bogat živalski in rastlinski svet Amazonke in Galapaških otokov itd. Ob tem spoznavamo njihove zastave, prebivalce, hrano, geografske značilnosti, floro in favno, transportna sredstva, arhitekturo, zgodovino, religijo, navade in običaje. Vmes najdemo množico presenetljivih dejstev in simpatičnih podatkov. Ali ste na primer vedeli, da imajo na celotni Antarktiki samo en bankomat, da imajo v Hongkongu 5,6 milijonov prodajnih avtomatov, v katerih lahko kupimo vse od cvetja, ribjih vab do dežnikov in spodnjega perila in da v New Yorku živi kar 2 milijona podgan? Vsak kraj je predstavljen na dveh ilustriranih straneh, na katerih so sličice neločljivo povezane z besedilom. Celotna vizualna podoba spominja na »scrapbook« oz. album nekega popotnika. Majhne sličice skrivajo neverjetno število podrobnosti, vsaka lokacija pa ima svojo barvno paleto. Z uporabo akvarelnih barv in barvnih svinčnikov je avtorju odlično uspelo ujeti vzdušje in živost izbranih prostorov.

Vse ni samo vizualna poslastica velikega formata in poučna slikanica o krajih, ampak je mnogo več. Je odličen pripomoček za potovanje po svetu, na katerega se odpravimo kar s pomočjo knjige. Bralce animira, jih spodbuja k razmišljanju, odkrivanju in nagovarja popotnika v nas. Z enkratnimi duhovitimi komentarji in premišljeno izbranimi podrobnostmi ni zanimiva samo otroke, ampak tudi za odrasle. Vse, ki jo bodo vzeli v roke, bo spomnila, da je svet dostopen, velik in lep in da je skrajni čas, da ga raziščemo tudi mi.

IMG_0484

Jan de Kinder: Se v gozdu bojiš, Veliki volk?

SLIKANICE V SLOVENŠČINI, ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Ben je bang in het bos, Grote Wolf?
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Stana Anželj

IMG_0592

Slikanica Se v gozdu bojiš, Veliki volk? belgijskega avtorja Jan de Kinderja opisuje pot Velikega volka in njegovega sina Malega volka skozi gozd. Veliki volk v gozdu povsod vidi in sliši nevarnosti, ob vsakem najmanjšem premiku in šumu se ustavi, posluša in paranoično pričakuje, da se bo zgodilo nekaj strašnega. Volkova potencirana previdnost skrbi za dobršen zalogaj situacijske komike. Sin ga ob tem miri, ga bodri, prevzame vlogo voditelja in skozi celotno pot ostaja glas razuma. Zdi se, da ni prvič, da je svojega očeta peljal na to pot. Mali volk si je namreč zadal prav posebno nalogo. Očeta želi pripeljati do srede jase, kjer stoji majhna rdeča hiška in kjer živita deklica z rdečo obleko in njena mama z rdečim ogrinjalom.

Slikanica vizualno podobo in besedni del gradi na podlagi kontrastov. Prvi očitni kontrast je viden v sami obravnavi volkov. Volkovi so v literaturi navadno predstavljeni kot strašljivi zlobneži s slabimi nameni. Volkova v slikanici pa sta nežna, ljubeča, krotka in nič kaj strašljiva. Ravno nasprotno; tokrat onadva ne povzročata strahu, ampak pred strahom bežita. Drug kontrast se kaže v razmerju med Velikim in Malim volkom. To dejstvo je uspešno prikazano tudi v ilustracijah, v katerih tudi vizualno zaznamo, kako je sin majhen v primerjavi s svojim velikim, a boječim očetom. Čeprav manjši in mlajši, je Mali volk tisti, ki je za razliko od svojega očeta pogumen, neustrašen in spodbuden: »Ne skrbi, očka, saj bom ob tebi.« »Še dobro,« odvrne Veliki volk, »da imam sina, ki se ničesar ne boji.« Oče je tisti, ki se, čeprav je večji in bolj izkušen, uči od svojega sina in mu dovoli, da ga vodi.

Vizualna podoba na trenutke sicer deluje statična in ponavljajoča, ampak je ta odločitev na mestu, saj poskuša avtor stopnjevati napetost, ki raste v skladu s premiki volkov po gozdu. Avtor to statičnost variira z uporabo različnih perspektiv in kompozicij. llustracije so najmočnejše v trenutkih, ko avtor prikazuje občutja, strah in napetost v telesni drži in obrazni mimiki oseb, kar mu uporaba oglja in krede dobro omogoči. Kolorit je temnejši, z občasnimi barvnimi poudarki, kar sovpada s celostnim vzdušjem zgodbe. Čustva so v slikanici tako večinoma posredovana skozi ilustracije in le minimalno skozi besede. Zdi se skoraj, da so strahovi Velikega volka tako veliki, tako intenzivni, tako neulovljivi in njemu samemu tako nejasni, da jih z besedami ne more opisati.

IMG_0594

Vrh slikanice, tako na vizualni kot na besedni ravni, predstavlja vrh očetovega strahu, zaradi katerega zapusti svojega sina in pobegne. Takrat pride do zanimivega preobrata v zgodbi, saj spoznamo, da se je Veliki volk prestrašil majhne deklice v rdeči obleki, v kateri prepoznamo aluzijo na Rdečo kapico. Takrat avtor še bolj banalizira in osmeši strahove Velikega volka. Mali volk in deklica sta očitno prijatelja in se na koncu sproščeno zapleteta v pomensko bogat pogovor: »Oči se še vedno boji tvoje mame.« »Ne vznemirjaj se. Moja mama je ista.« Mali volk se zahihita.« Po mojem je nekaj iz preteklosti.« Očitno si je tudi deklica zadala podobno nalogo kot Mali volk. Konec je še posebej izviren, saj postavi na glavo celotno zapuščino pravljice o Rdeči kapici. Volk in deklica, ki se nonšalantno družita sredi gozda in jesta hrano iz dekličine košare, medtem, ko njuna starša prestrašeno tekata naokrog, je vrhunski zaključek slikanice.

Osrednja tema slikanice je strah in njegova nepojasnljiva moč, da se prenaša skozi generacije. Avtor tej deterministični maniri odlično kljubuje s svojo preobraženo pravljico in z uporabo medbesedilnih navezav ter tako nakaže rešitev v novi generaciji, v mladih, ki prečkajo zamere, zgodbe in strahove svojih prednikov. Hkrati pa enkratno podpiše misel, da je strah votel, okrog ga pa nič ni.