Hilli Rand in Catherine Zarip: Beli in črni muc

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Lumivalge ja süsimust
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Julija Potrč

IMG_0602

Amadeus in Ludwig sta mačja prijatelja. »Prvi je bil bel kot sneg, drugi črn kot noč.« Mucka zadovoljno živita s svojo človeško družino v majhni hiši z velikim vrtom. Nekega dne se njuni glasbeno nadarjeni lastniki odločijo, da za celo leto odidejo na glasbeno turnejo. Mucka se odločita, da ostaneta doma in da bosta vestno čuvala hišo. Slikanica estonskih ustvarjalk Beli in črni muc opisuje vsakdanjik muckov, njune dnevne rituale ter naloge. Ker svoj novi poklic čuvaja vzameta izjemno resno, si potek dneva mucka namreč strogo organizirata. Vsaki uri v dnevu tako pritiče točno določeno opravilo. Ob osmih pride poštar, ob devetih ju obišče dostavljavec mleka, ob desetih prodajalka rib, ob enajstih otroci iz bližnjega vrtca, ob dvanajstih sprehajalec psa itn. vse do osmih zvečer, ko se njun delovnik konča in mucka sedeta za klavir in dolgo v noč vadita »štiritačje igranje«.

Slikanica je poučna, ampak svojo didaktično noto spretno vplete v samo zgodbo. Mucka sta personificirana in prevzemata nekatere človeške lastnosti. Sta artikulirana govorca, razmišljujoči bitji, ki sta zmožni čustvovanj in prevzemanja odgovornosti. Slikanica obravnava tematiko minevanja časa in vprašanje zaznavanja časa v povezavi z dnevnimi dogodki. Hkrati se otroci ob branju učijo tudi o vsakodnevnih opravilih, o ritualih, ki jih spremljajo in so nagovorjeni, da sami razmišljajo o svoji lastni dnevni rutini. Pisateljica je v besedilo vpletla tudi nekaj glasbenih navezav, ki jih lahko izkoristimo v pogovoru po branju in mlade bralce poučimo še o dveh glasbenih velikanih; mucka sta namreč poimenovana po Amadeusu Mozartu in Ludwigu van Beethovnu.

IMG_1200

Otroci se s pomočjo mačjih junakov učijo gledati na uro in razlikovati dele dneve. Ilustracije v tej težnji odlično nadgradijo malce suhoparno besedilo, ki sicer korektno opiše mačji dan, ampak mu manjka raznovrstnosti in odprtosti. Dnevi Amadeusa in Ludwiga tako, kljub očitni avtoričini želji, da otrokom posreduje idejo o vzpostavljanju dnevne rutine, delujejo precej monotono in enolično. Vsaki uri dneva pripada določen opravek oz. določen obisk, ki je pospremljen z dvostranskimi ilustracijami, v katerih se je ilustratorka uspešno poigravala z različnimi kompozicijskimi postavitvami. Ilustracije so nežne, pastelnih barv in duhovite ter ponujajo množico zanimivih podrobnosti. Posebej vznemirljive so podobe različnih ur, ki so skrite v različnih predmetih in katerih kazalci kažejo na v besedilu omenjen del dneva. Bralec se lahko ob branju poigrava z iskanjem ur in opazuje postavitve kazalcev.

Vizualna podoba slikanice Belega in črnega muca je sicer res bolj izvirna in raznovrstna kot njen besedni del, ampak knjiga je kljub temu vredna branja, saj odpira kopico vprašanj in tem, o katerih se lahko po branju pogovarjamo z otroki. Ponuja pa tudi svojevrsten pogled na to, kaj počnejo muce, ko so same doma.

Mārtiņš Zutis: Odkritje, ki ga ni bilo

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Nenotikušais atklajums
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Alenka Urh

IMG_0600

Svetovno znani naravoslovec Karl Darwing se nekega zasneženega februarskega jutra zbudi in se odpravi do poštnega nabiralnika, da bi prevzel novo številko revije Živalska mitologija. Ko iz nabiralnika vzame revijo, na svojem vrtu opazi stopinje. Kot pravi raziskovalec in naravoslovni radovednež vidi v stopinjah, katerih število se skrivnostno viša v skladu z njegovim obhodom po vrtu, zanimivo uganko. Slikanica Odkritje, ki ga ni bilo, nagrajenega latvijskega ustvarjalca Mārtiņša Zutisa je simpatična knjiga, s katero se otroci na zabaven način učijo naravoslovja in matematike in ki zaradi inovativne vizualne podobe ter prisrčnega besedila izstopa v skupini slikanic, ki so posvečene številom in štetju.

Zutis je osrednjo osebo slikanice, bradatega Karla Darwina, zgradil na podlagi znamenitega angleškega raziskovalca in začetnika teorije evolucije Charlesa Darwina. Celoten proces Karlovega reševanja uganke o nenavadnih, vedno spreminjajočih se stopinjah spominja na dejanske znanstvene raziskovalne metode, ki pa so v slikanici pospremljene s prisrčnim humorjem in situacijsko komiko. Karl Darwin se v slikanici tako sprehodi skozi različne stopnje raziskovalnega procesa. Najprej opazi stopinje neznanega bitja, o pojavu se sprašuje in si zamisli različne teorije, s katerimi bi lahko pojasnil nenavadno dejstvo, da število stopinj narašča. Sumi, da bi to lahko bila poskočna kača, tat, zmeden poštar, šepav pes, morska zvezda, orjaška šestnoga uš, hobotnica, vesoljci itd. Njegove teorije se širijo v skladu s številom stopinj, ki jih našteje; od prve stopinje, ki jo opazi do desetih stopinj. Bitja, za katera predpostavlja, da bi se lahko potikala po njegovem vrtu, so resnična in neresnična in podpirajo idejo o raznolikosti življenja izvornega Darwina. Celotne raziskave se Karl loti zelo resno, zato se na koncu prestraši ideje bitja, ki premore deset okončin in pobegne v varno zavetje svoje hiše, nevedoč, da so stopinje v snegu njegove. Simpatična naivnost resnega, ostarelega raziskovalca, ki se vrti v krogu, ustvari sproščeno in humorno atmosfero.

IMG_0601

Konec slikanice tako ne prinese potrditve ene izmed Karlovih teorij, ampak namen slikanice ni, da bi bralca na koncu pripeljala do odgovora, kakšno bitje je pustilo sledi na Darwingovem vrtu, ampak bralcu na humoren in inovativen način predstavi osnove matematike, kot je učenje števil, štetja in seštevanja. Števila in operacijo seštevanja avtor uspešno in zanimivo predstavi predvsem z ilustracijami, za katere je uporabil črnilo in svinčnik, ki ju je kombiniral z modrikastim ozadjem. Vsakemu številu pripada dvostranska ilustracija. V ilustracijah na levih straneh so iz snega zgrajena števila, hkrati pa spremljamo razmišljujočega Karla in njegove odzive na stopinje, ki jih preiskuje. Desne strani prikazujejo podobe različnih bitij in njihovih kombinacij, ki si jih je naravoslovec zamislil. Število udov, ki jih posamezna bitja premorejo, so označena z identifikacijskimi listki in bralcem omogočajo, da se ne učijo samo števil, ampak tudi zaporedij, v katerih si sledijo ter seštevanja.

Odkritje, ki ga ni bilo je odlična slikanica, ki bralce spodbuja k aktivnemu branju in kreativnemu učenju. Predstavi jim svet števil, matematike, naravoslovja, raziskovanja ter domišljije, saj hkrati ponuja tudi možnost, da si bralci sami zamislijo bitja, ki za seboj puščajo stopinje v snegu. Slikanica vsebuje množico podrobnosti, komičnih elementov, referenc in drugih namigov, ki nagovarjajo tudi starejše bralce.

Ulf Nilsson in Eva Eriksson: Ko sva bila sama na svetu

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: När vi var ensamma i världen
Založba: Založba Zala
Leto izdaje: 2018
Prevod: Danni Stražar

IMG_0526

Švedski pisatelj mladinske literature Ulf Nilsson in ilustratorka Eva Eriksson sta bila za svoje ustvarjanje že večkrat nagrajena s strani stroke in s strani bralcev. Še posebej Nilsson, bivši predsednik Švedske akademije za otroško literaturo, ki je do sedaj napisal okrog 100 knjig za otroke, v katerih pogosto obravnava temo strahov in v svojih delih govori o potrebi po zaščiti nekoga, ki je šibkejši od nas, je s svojimi otroškimi uspešnicami pronical tudi v svet filma, opere, gledališča in televizije. V slovenščino je prevedena zgolj slikanica Ko sva bila sama na svetu, ki pa nekako ne zmore upravičiti slovesa, ki ga ima tandem v slikaniškem prostoru.

Ko sva bila sama na svetu je zgodba o dečku, ki se nekega dne v vrtcu nauči uporabljati uro. Prepričan, da je ura tri, se izmuzne iz vrtca in čaka očeta, da pride ponj. Ker se oče ne prikaže, se sam odpravi domov. Ugotovi, da je hiša prazna in da staršev ni nikjer. Žalosten in prestrašen sam sebe prepriča, da so starši umrli in da jih je najverjetneje povozil tovornjak. Zaskrbljen se spomni na mlajšega bralca, ki ga najde na peskovniku, kjer se brezskrbno igra z otroki iz vrtca. Spozna, da je, glede na situacijo, zdaj on tisti, ki mora poskrbeti zase in za bratca. »Nisem mu smel pokazati, kako strašno je vse skupaj. Tudi bratec bi se razžalostil.« Pogoltne svojo žalost in se odloči, da bo bratu poskušal poustvariti življenje, ki ga je vajen. Prevzame vlogo skrbnega odraslega in posnema tisto, kar se je naučil in videl pri svojih starših. Bratcu poskuša ustvariti občutek varnosti ter mu zagotoviti hrano in zabavo. Iz starih palic in desk zato zgradita bivališče, iz škatle ustvarita televizijo, od soseda pa si izposodita nekaj sestavin, s katerimi si hočeta potešiti željo po piškotih. Na koncu, ko skozi reže lesene hiške pokukata obraza njunih staršev, se izkaže, da je šlo zgolj za velik nesporazum, da je deček narobe prebral uro in se predčasno izmuznil iz vrtca.

fullsizeoutput_1061.jpeg

Slikanica je napisana skozi oči prvoosebnega pripovedovalca, kar sicer v slikaniškem formatu ni pogosto. Ta otroška perspektiva bralcu omogoča, da lažje razume dečkova razmišljanja in dejanja. Ulf Nilsson brez zadržkov tematizira dva tabuja, ki se ju pisatelji otroških slikanic običajno izogibajo – strah in smrt. Izbira teme je sicer dobra in pogumna, izvedbeno pa je slikanica šibkejša. Nilssonovo besedilo je precej enodimenzionalna in nekoliko nerodno napisana zgodba o konceptu časa, našem odnosu do časa, o prevzemanju odgovornosti, o iznajdljivosti, skrbi za drugega in o bratski ljubezni. Je tudi zgodba o strahu pred izgubo in o strahu pred tem, da ostanemo sami. Teme, ki jih obravnava, so sicer absolutno univerzalne in pomembne, je pa sama situacija v katero Nilsson postavi svoje junake, da bi te teme predstavil, precej neverjetna in nekoliko naivna – predšolski otrok, ne da bi kdo opazil, odtava iz vrtca in brez težav pobere še svojega mlajšega bratca, s katerim se nato nekaj časa smukata naokrog po domači četrti in ki celo ne vzbudita nobenega suma pri sosedu, ko jima ta brez vprašanj posodi nekaj hrane. Problematični so tudi nekateri pretirano sentimentalni deli, pod vprašaj pa lahko postavimo tudi odnos med besedilom in ilustracijami. Te so mehke, izrisane s svinčnikom ter barvicami, ampak so tudi precej ponavljajoče in nekako tečejo mimo besedila in z njim ne najdejo potrebnega sozvočja. Zato, sicer z nekaterimi dobrimi idejnimi zasnovami, Ko sva bila sama na svetu, ne ponudi nič novega in ničesar presežnega.

Nina Kokelj in Bojana Dimitrovski: Urice z dojenčkom

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018

IMG_1194

V zadnjih desetletjih je prišlo do velikih premikov v mladinski literaturi, še posebej na področju izdaje slikanic. Sodobne slikanice se vedno bolj ukvarjajo s kompleksnejšimi temami, ki so bile v preteklosti prisotne predvsem v literaturi za odrasle. Slikaniški ustvarjalci vedno bolj pogumno obravnavajo tabuje, raziskujejo nove možnosti v ilustracijah, odpirajo vprašanja, s katerimi se sooča sodobni svet in pri tem otroške bralce dojemajo kot razmišljujočo in radovedno publiko, ki je ni za podcenjevati. Podobnih sodobnih pristopov in odmikov od tradicionalnega vrednotenja literature za otroke ni mogoče zaslediti v slikanici Urice z dojenčkom avtorice Nine Kokelj in ilustratorke Bojane Dimitrovski.

Slikanica je neke vrste priročnik predlogov za igro z dojenčkom (igračo), ki je namenjen predvsem deklicam oz. »malim mamicam«, kar močno zameji krog bralcev. S tem sicer ni nič narobe; tudi deklice lahko imajo »svoje« slikanice. Večja težava se skriva v tradicionalni razdelitvi spolnih vlog, ki se pojavi v slikanici, saj podpira spolne stereotipe in zanemarja človeško raznolikost in raznolikost družinskih celic. Že uvodoma naletimo tudi na idealizacijo spočetja in rojstva: »Tvoja mama te je rodila. Z atijem sta se imela zelo zelo rada in potem te je rodila.« Idealizacija rojstva, časa otroštva in strogo dojemanje otroške nedolžnosti se nadaljuje skozi celotno zgodbo. »Velike teme« in tabuji, kot so spolnost, rojstvo, spolne vloge, so obravnavani klišejsko in stereotipno. Pravzaprav se že samo izhodišče slikanice zdi dokaj sporno. Ustvariti zgodbo za deklice, ki se igrajo z dojenčkom, delno izključuje dečke, ki se igrajo z dojenčki. Spolni stereotipi se pojavijo tudi pri razdelitvi dela: »Nato mu obuj copatke. Prosi babi, naj jih splete. Lahko jih tudi kupiš v trgovini. Ampak lepše bo, če jih splete babi. Ali teta. Ali tvoja mamica.« Copatki so torej bralcem predstavljeni kot izdelek, ki nastane izključno s pomočjo ženskih rok. Zgodba se zaključi predvidljivo. Deklica odraste in bo skoraj zagotovo »postala čisto prava mamica. Svojemu dojenčku boš povedala, kako je bilo, ko ga še ni bilo. Ko si bila še zahecna mamica. Ko si imela svojega dojenčka – igračko. Ko si se igrala. Ko si se še učila. Ko si bila otrok.« Osrednji fokus dekličinega življenja in kasneje ženske, v katero odraste, tako ostane dojenček.

IMG_1197

Slikanica sicer želi predstaviti lepote in neokrnjenost otroštva, odraščanja in igranja, ampak, ker je besedilo v večini napisano v velelniku, avtorica ob svojih predlogih, kako se lahko deklica igra z dojenčkom, bralcu dopušča le malo svobode in le malo prostora za lastno domišljijo. Podobno kot besedilo so tudi ilustracije precej statične, prazne, idilične in naivne. Tudi kompozicijsko so precej predvidljivo postavljene. Ilustratorka je uporabila slikarsko tehniko in nežne, dekliško pastelne barve. Dekličin svet je romantiziran in skorajda utopično predstavljen ne samo v besedilu, ampak tudi v ilustracijah. Najmočnejše so strani s celostranskimi podobami, ki so kompleksnejše in bolj zanimive, kot strani, na katerih je množica manjših, med seboj precej podobnih slik. Slikanica kot celota večinoma deluje zastarelo, klišejsko in predvsem ne prikazuje raznolikost sveta, spolov, družin in ne zajema mnogoterih možnih načinov življenja sodobnega človeka.

Przemysław Wechterowicz in Marta Ludwiszewska: Kura ali jajce?

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Jajko czy kura?
Založba: KUD Sodobnost
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Peter Kuhar

IMG_0583

Slikanica Kura ali jajce? spremlja piščančkovo iskanje odgovora na zagonetno vprašanje: “Kaj je bilo prej, kura ali jajce?” Majhno pišče se neutrudno sprehaja po dvorišču od živali do živali in jih sprašuje, kaj one menijo o tej večni dilemi. Humorno besedilo je večinoma napisano v obliki dialogov, skozi katere ugotovimo, da ima vsaka izmed vprašanih živali svoj odgovor oz. odnos do postavljenega vprašanja in v dialog s piščetom vstopajo na različne načine. Maček in pes tako na primer menita, da odgovor ni ne eno in ne drugo, koza se vzdrži in molči, poljska miška postane tako napeta ob razmišljanju, da si izpuli »kar dve kocini iz brkov« itd. Na koncu piščanček vpraša še gospodarja, ki »pozna odgovore na vsa vprašanja.« Tudi gospodarju razmišljanje povzroči kar nekaj nelagodja. Pogovor med piščančkom in gospodarjem prekine gospodinja, ki svojega moža pokliče k večerji. Gospodar se konkretnemu odgovoru izogne in praskajoč po glavi zaključi, da »svet stoji … na mladih?« Pisatelj s tem ironizira položaj človeka, avtoriteto, ki smo ji pripisali zmožnost razmišljanja, katerega naj bi bila ostala bitja nezmožna.

IMG_0586

Piščanček se v svoji raziskavi dejansko sprašuje o svojem poreklu, o svojih koreninah in o svojih prednikih. Zanimivo in pozitivno je, da avtor v položaj spraševalca postavi žival in ne človeka, in povrhu še piščančka in ne odraslo kokoš ali petelina. Piščanček oz. mladič je tisti, ki odrasle pripravi do tega, da razmišljajo o svojem obstoju in tako odpre zanimivo medgeneracijsko debato. Pri tem je potrpežljiv in radoveden, do svojih sogovornikov pristopa z nekakšno Sokratovo metodo samospoznavanja skozi postavljanje vprašanj. S tem avtor nevsiljivo nagovarja bralca k podobni miselni vaji in poudarja pomen vztrajnosti pri iskanju Resnice. Bralca pa hkrati vabi k neustrašnemu (samo)spraševanju in večni radovednosti do sveta, v katerega je umeščen. Konec zgodbe ne pomeni konec razmišljanja, saj slikanica odgovora ne poda, odpre pa vprašanje in bralcem pusti, da nadalje sami iščejo odgovore. Konec tako ostane odprt in ponudi cikličen koncept časa, s katerim avtor posnema problematiko osrednjega vprašanja, ki ostaja (za enkrat) še nerešeno.

Slikanica je dovršena tako na vizualni kot na besedni ravni. Ilustracije pritegnejo, skorajda zahtevajo bralčevo pozornost in so pogumne kot piščančkovo vprašanje. Podobe so ploskovite, z intenzivnimi barvnimi poudarki v ozadju. V ospredje dvostranskih ilustracij je ilustratorka postavila izrazne, večinoma črno-bele risbe intervjuvancev in spraševalca. Vizualna podoba ima nekatere stripovske elemente in spominja na starinske, retro podobe iz preteklosti, ki nekoliko spominjajo na estetiko poljskega plakata.

Kura ali jajce? temelji na ideji, da je razmišljanje o odgovoru enako pomembno in razburljivo kot odgovor sam. Avtorja sta ustvarila prikupno, zabavno, filozofsko vznemirljivo delo, s katerim bralci razgibavajo svoje možganske celice, razmišljajo o tem, kdo/kaj smo (preden smo) in se preko personificiranih živali učijo potrpežljivosti, debatiranja in neustrašnosti.

Marc Martin: Vse

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Lots
Založba: Miš
Leto izdaje: 2018
Prevod: Ema Karo

IMG_0482

Enciklopedična slikanica Vse je bogata in polna čudes, kot planet, ki ga opisuje. Enciklopedija za otroke so pogosto suhoparne in napolnjene z ogromnimi količinami odvečnih podatkov, ki si jih mladi bralci težko zapomnijo. Vse sicer ni enciklopedija o Zemlji v pravem pomenu besede, ampak je boljše kot to; zastavljena je na tak način, da mladim raziskovalcem predstavi zanimivosti in posebnosti krajev, ki jih opisuje, ampak jih s podatki ne obremeni, temveč jih spodbudi k lastnemu raziskovanju. Od klasične enciklopedije jo loči tudi dejstvo, da ima nekaj značilnosti potopisnega dnevnika in da zahteva aktivni pristop k branju, saj so informacije raztresene po straneh in upodobljene v množici majhnih sličic, zaradi česar se bodo otroci h knjigi vedno znova vračali, po njej brskali in navdušeno odkrivali vedno nove podatke. Marc Martin se v Vse spogleduje s To je… serijo potopisnih slikanic češkega mojstra Miroslava Šaška. Oba humorno, sproščeno in z veliko količino domišljije opisujeta čudovito raznovrstnost planeta Zemlje in ljudi, ki ga poseljujejo.

IMG_0483

V Vse so predstavljene (skoraj) vse zanimivosti petnajstih krajev iz različnih kontinentov. Tako se sprehajamo skozi ledeno pokrajino Antarktike, skozi puščavo Alice Springs, po živahnih ulicah Tokia in New Yorka, v Parizu se ustavimo v francoskih pekarnah, opazujemo bogat živalski in rastlinski svet Amazonke in Galapaških otokov itd. Ob tem spoznavamo njihove zastave, prebivalce, hrano, geografske značilnosti, floro in favno, transportna sredstva, arhitekturo, zgodovino, religijo, navade in običaje. Vmes najdemo množico presenetljivih dejstev in simpatičnih podatkov. Ali ste na primer vedeli, da imajo na celotni Antarktiki samo en bankomat, da imajo v Hongkongu 5,6 milijonov prodajnih avtomatov, v katerih lahko kupimo vse od cvetja, ribjih vab do dežnikov in spodnjega perila in da v New Yorku živi kar 2 milijona podgan? Vsak kraj je predstavljen na dveh ilustriranih straneh, na katerih so sličice neločljivo povezane z besedilom. Celotna vizualna podoba spominja na »scrapbook« oz. album nekega popotnika. Majhne sličice skrivajo neverjetno število podrobnosti, vsaka lokacija pa ima svojo barvno paleto. Z uporabo akvarelnih barv in barvnih svinčnikov je avtorju odlično uspelo ujeti vzdušje in živost izbranih prostorov.

Vse ni samo vizualna poslastica velikega formata in poučna slikanica o krajih, ampak je mnogo več. Je odličen pripomoček za potovanje po svetu, na katerega se odpravimo kar s pomočjo knjige. Bralce animira, jih spodbuja k razmišljanju, odkrivanju in nagovarja popotnika v nas. Z enkratnimi duhovitimi komentarji in premišljeno izbranimi podrobnostmi ni zanimiva samo otroke, ampak tudi za odrasle. Vse, ki jo bodo vzeli v roke, bo spomnila, da je svet dostopen, velik in lep in da je skrajni čas, da ga raziščemo tudi mi.

IMG_0484

Jan de Kinder: Se v gozdu bojiš, Veliki volk?

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Ben je bang in het bos, Grote Wolf?
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Stana Anželj

IMG_0592

Slikanica Se v gozdu bojiš, Veliki volk? belgijskega avtorja Jan de Kinderja opisuje pot Velikega volka in njegovega sina Malega volka skozi gozd. Veliki volk v gozdu povsod vidi in sliši nevarnosti, ob vsakem najmanjšem premiku in šumu se ustavi, posluša in paranoično pričakuje, da se bo zgodilo nekaj strašnega. Volkova potencirana previdnost skrbi za dobršen zalogaj situacijske komike. Sin ga ob tem miri, ga bodri, prevzame vlogo voditelja in skozi celotno pot ostaja glas razuma. Zdi se, da ni prvič, da je svojega očeta peljal na to pot. Mali volk si je namreč zadal prav posebno nalogo. Očeta želi pripeljati do srede jase, kjer stoji majhna rdeča hiška in kjer živita deklica z rdečo obleko in njena mama z rdečim ogrinjalom.

Slikanica vizualno podobo in besedni del gradi na podlagi kontrastov. Prvi očitni kontrast je viden v sami obravnavi volkov. Volkovi so v literaturi navadno predstavljeni kot strašljivi zlobneži s slabimi nameni. Volkova v slikanici pa sta nežna, ljubeča, krotka in nič kaj strašljiva. Ravno nasprotno; tokrat onadva ne povzročata strahu, ampak pred strahom bežita. Drug kontrast se kaže v razmerju med Velikim in Malim volkom. To dejstvo je uspešno prikazano tudi v ilustracijah, v katerih tudi vizualno zaznamo, kako je sin majhen v primerjavi s svojim velikim, a boječim očetom. Čeprav manjši in mlajši, je Mali volk tisti, ki je za razliko od svojega očeta pogumen, neustrašen in spodbuden: »Ne skrbi, očka, saj bom ob tebi.« »Še dobro,« odvrne Veliki volk, »da imam sina, ki se ničesar ne boji.« Oče je tisti, ki se, čeprav je večji in bolj izkušen, uči od svojega sina in mu dovoli, da ga vodi.

Vizualna podoba na trenutke sicer deluje statična in ponavljajoča, ampak je ta odločitev na mestu, saj poskuša avtor stopnjevati napetost, ki raste v skladu s premiki volkov po gozdu. Avtor to statičnost variira z uporabo različnih perspektiv in kompozicij. llustracije so najmočnejše v trenutkih, ko avtor prikazuje občutja, strah in napetost v telesni drži in obrazni mimiki oseb, kar mu uporaba oglja in krede dobro omogoči. Kolorit je temnejši, z občasnimi barvnimi poudarki, kar sovpada s celostnim vzdušjem zgodbe. Čustva so v slikanici tako večinoma posredovana skozi ilustracije in le minimalno skozi besede. Zdi se skoraj, da so strahovi Velikega volka tako veliki, tako intenzivni, tako neulovljivi in njemu samemu tako nejasni, da jih z besedami ne more opisati.

IMG_0594

Vrh slikanice, tako na vizualni kot na besedni ravni, predstavlja vrh očetovega strahu, zaradi katerega zapusti svojega sina in pobegne. Takrat pride do zanimivega preobrata v zgodbi, saj spoznamo, da se je Veliki volk prestrašil majhne deklice v rdeči obleki, v kateri prepoznamo aluzijo na Rdečo kapico. Takrat avtor še bolj banalizira in osmeši strahove Velikega volka. Mali volk in deklica sta očitno prijatelja in se na koncu sproščeno zapleteta v pomensko bogat pogovor: »Oči se še vedno boji tvoje mame.« »Ne vznemirjaj se. Moja mama je ista.« Mali volk se zahihita.« Po mojem je nekaj iz preteklosti.« Očitno si je tudi deklica zadala podobno nalogo kot Mali volk. Konec je še posebej izviren, saj postavi na glavo celotno zapuščino pravljice o Rdeči kapici. Volk in deklica, ki se nonšalantno družita sredi gozda in jesta hrano iz dekličine košare, medtem, ko njuna starša prestrašeno tekata naokrog, je vrhunski zaključek slikanice.

Osrednja tema slikanice je strah in njegova nepojasnljiva moč, da se prenaša skozi generacije. Avtor tej deterministični maniri odlično kljubuje s svojo preobraženo pravljico in z uporabo medbesedilnih navezav ter tako nakaže rešitev v novi generaciji, v mladih, ki prečkajo zamere, zgodbe in strahove svojih prednikov. Hkrati pa enkratno podpiše misel, da je strah votel, okrog ga pa nič ni.

Danny Parker in Freya Blackwood: Monika in Mija

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Molly & Mae
Založba: Skrivnost
Leto izdaje: 2018
Prevod: Barbara Majcenovič Kline

IMG_0530

Slikanica Monika in Mija govori o različnih niansah prijateljstva z uporabo metafore potovanja. Proces, motivi in elementi potovanja v ilustracijah in besedilu namreč simbolizirajo proces razvoja njunega odnosa. Začetek potovanja je čakalnica na peronu, kjer se spoznata in se zapleteta v igro. Vozni red se na primer preslika v načrtovanje dejavnosti, s katerimi si krajšata čas, ko čakata na vlak. Vožnja in premikanje vlaka skozi idilično podeželsko pokrajino pa sovpada s poglabljanjem njunega prijateljstva, vse dokler ne pride do “izgube signala”, ko se deklici spreta. Takrat se pokrajina posledično spremeni in postane temačna ter neizrazita, dokler vlak ne pripelje do mosta, ko se deklici pobotata in ponovno začneta “graditi most med njima /…/ dokler ni bil most dovolj trden, da je zdržal težo obeh”. Nadaljevanje poti poteka mirno in konec slikanice prinese tudi konec poti, ko vlak prispe na cilj in se deklici z roko v roki izkrcata iz vlaka novim dogodivščinam naproti.

Screen Shot 2018-10-06 at 10.59.22 AM

Prijateljstvo in idealizacija takšnega odnosa je pogosta tema v delih za najmlajše, zato je osvežujoče, da sta ustvarjalca odnos med deklicama želela predstaviti celostno; torej da sta upodobila tudi konflikte, ki se v prijateljstvu pojavijo in poskušala nakazati možnosti reševanja takšnih situacij. Zaradi uporabe simbolov in kontrastov, ki črpajo iz področja železniškega prometa in iz pokrajine, ki se odziva na stanje njunega odnosa, sta se ustvarjalca sicer izognila neposrednemu vnašanju didaktičnih misli, je pa slikanica kljub vsemu šibka (predvsem) na ravni pripovedi. Med dogodki pogosto umanjkajo logične povezave in prehodi, kar delno zapolnjujejo sicer ekspresivne, ampak pogosto samoreferenčne ilustracije. Delo zato deluje nekoliko medlo, nepretočno in brez konkretnih poudarkov, razmerje med podobami in besedilom pa neenotno in neenakovredno. Kompleksnost čustev, ki se poraja v prijateljskih odnosih, je tako obravnavana zgolj na površini, slikanica kot celota pa prav zato ostane nekje med povprečnimi slikaniškimi izdajami tega leta.

Dr. Seuss: Muc Kapuc, Zelena jajca in krača, Lisica Nogavica

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The Cat in the Hat, Green Eggs and Ham, Fox in Socks
Založba: Mladinska knjiga
Zbirka: Velike slikanice
Leto izdaje: 2018
Prevod: Urša Vogrinc Javoršek

Theodor Seuss Geisel oz. znameniti Dr. Seuss je večino svojih najbolj znanih slikanic ustvaril po drugi svetovni vojni. Bil je eden tistih, ki so močno pripomogli k razvoju in spremembam na področju ameriške slikanice. V enem izmed svojih esejev je zapisal, da so otroške zgodbe in otroško mišljenje eden izmed temeljev, na katerih sloni prihodnost. Močno je verjel, da lahko dobra otroška literatura vpliva na mlade bralce in na odrasle ljudi, v katere zrasejo. In ustvarjanje dobrih knjig za otroke si je zares zastavil za življenjsko poslanstvo. Je avtor več kot šestdesetih knjig za otroke, ki imajo danes kultni status in ki so bile prevedene v različne jezike. Letos je tri izmed njih v slovenščino odlično prevedla Urša Vogrinc Javoršek.

dr

Muc Kapuc, Zelena jajca in krača ter Lisica Nogavica so, podobno kot ostala dela Dr. Seussa, izjemen omaž moči domišljije in jezika. Njegova dela pa niso samo to; vsaka izmed njegovih jezikovno in vizualno bogatih slikanic vsebuje nekakšno »vzgojno« noto, ki pa ni posredovana na tipično žugajoči način. V Mucu Kapucu se tipičen »seussovski napad« domišljije in najbolj žlahtne igrivosti pokaže v obisku muca Kapuca, ki preseneti zdolgočasena otroka, ki sta sama doma. V trenutku na glavo obrne njihovo hišo in jima pokaže, kako se zabavati. Tik preden se vrne njuna mama, pa jima pokaže tudi, kako za sabo pospraviti. Zelena jajca in krača je zabavna nonsensna zgodba o tem, kako poskuša Jan-sem-pa-jaz prepričati nič hudega slutečega kosmatinca, naj že vendarle poskusi zelena jajca in kračo. Lisica Nogavica je od vseh treh najbolj nenavadna, saj sloni na pogovoru med lisico Nogavico in Mrcinjo, ki je sestavljen izključno iz besednih iger in lomilcev jezikov. Seussov besednjak sicer ni obširen, je pa izjemno elastičen in ritmičen. Velik del njegovih slikanic je zastavljen v obliki dialoga oz. dveh pozicij: pasivne in aktivne.

img_0539

Zgodbe Dr. Seussa so ilustrirane na podoben prismuknjen način, kot so napisane. Skorajda se zdi, da so ilustracije tiste, ki premikajo zgodbo. V večini njegovih slikanic nastopajo živalski in antropomorfni liki, človeških je malo. Njegovi junaki imajo pridih surrealističnega in so večinoma izmišljeni, kosmati, razmršeni, trebuhasti, zaobljeni ali razpotegnjeni, velikokrat nosijo klobuk. V uporabi barv (podobno kot pri izbiri besed) je skromen, ampak premišljen. Osnovne barve na beli podlagi uporablja za premikanje pozornosti in za različne poudarke v akcijsko bogatih podobah.

img_0542

Energične slikanice Dr. Seussa otrokom pokažejo, kaj vse zmore njihova domišljija in kako močno orodje je lahko jezik. Hkrati so tudi izvrsten pripomoček za učenje branja, za spodbujanje govorjenja in za vajo v branju na glas. »Moj jezik ne zmore, / prav res ne more. / Ne najde moči, / da tako se vrti. / Torej tako … / Jezik s sabo nesi zdaj, / mu že najdemo hitro kaj, / kar mu bo šlo.«

 

Mojiceja Podgoršek in Daša Simčič: Ivan in skodelica črne kave

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Založba: Epistola
Leto izdaje: 2018

IMG_0535

V letošnjem Cankarjevem letu, ko obeležujemo stoto obletnico njegove smrti, so slovenski založniški trg poplavile knjige s »cankarjansko« tematiko; ponatisi njegovih del, knjige o njegovem življenju in ustvarjanju v najrazličnejših oblikah. Ena izmed njih je tudi slikanica Ivan in skodelica črne kave, ki združuje nekaj biografskih elementov o Cankarjevem življenju z njegovo zgodbo Skodelica kave. Nedvomno je izjemno pomembno približati delo in življenje Ivana Cankarja mlajši generaciji, zato so tudi tovrstne slikanice potrebne in uporabne. Z njimi se lahko otroci skozi format knjige, torej skozi izrazno sredstvo, ki je bilo Cankarju tako ljubo, spoznajo s tem velikanom slovenske književnosti.

Slikanica Ivan in skodelica črne kave sicer korektno oriše Cankarjevo življenjsko in pisateljsko pot, jo pa težko obravnavamo kot primer izstopajočega slikaniškega dela. Besedilo Mojiceje Podgoršek je mešanica dokumentarizma, biografskih referenc in pretiranega sentimentalizma. Cankarja predstavi kot reveža šibkega zdravja, ki ob pomoči premožnih meščanov in ob materini podpori konča šolanje in se začne ukvarjati s pisateljevanjem. Lik Ivana Cankarja je, tako kot lik njegove matere, prikazan kot trpeč posameznik, ki se z lastnim trudom in ekstremno požrtvovalnostjo bori za boljšo prihodnost. Ob prikazu Cankarjeve zgodbe pisateljica pogosto zapada v patetiko in skorajda že klišejsko opisovanje in karakterizacijo. Lik obubožanega intelektualca, kulturnika in umetnika, ki je občudovan s strani svojih kolegov in zatiran s strani širšega okolja, je v slikanici pripeljan skorajda do stopnje poveličevanja, ki je že tako ali tako vsesplošno prisotno v slovenski obravnavi Cankarja in drugih slovenskih literarnih mojstrov iz preteklosti. Vizualno je slikanica precej monotona in enoznačna. Ilustratorka Cankarja večinoma slika pišočega in razmišljujočega za mizo. Kljub temu so ilustracije, v katerih so vidne tudi zgodovinske značilnosti Cankarjevega časa, močnejši del slikanice in vsaj delno vnesejo nekaj dinamike.

IMG_0536

Slikanica je poučna in ponuja množico podatkov o Cankarjevem življenju. Dobra je tudi omemba in prikaz Cankarjevih sodobnikov iz obdobja moderne in referenca na slavno črtico o kavi. Na koncu je dodan še njegov življenjepis in nekaj zanimivih dejstev, kar ponuja še dodaten faktografski vpogled v njegovo osebno zgodbo, hkrati pa odpira dodatne teme za pogovor in nadaljnjo raziskavo. Ker pa celotno slikanico prežema močno obarvana in pretirana čustvena konotacija besedila ter predvidljiva vizualna podoba, bo, med velikim številom knjig, posvečenim Cankarju, težko izstopala.