Przemysław Wechterowicz in Emilia Dziubak: Objemi me, prosim

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Proszę mnie przytulić
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Peter Kuhar

IMG_0587

Očka medved nekega spomladanskega jutra vpraša svojega sina: »Sinko, ali veš, kaj je najboljše početi na tako prijazen dan?« /…/ »najlepše je nekoga močno objeti.« Zgodba slikanice priznanih poljskih ustvarjalcev Objemi me, prosim, je zelo preprosta. Gre za dva medveda, očeta in sina, ki se sprehajata po gozdu in objemata vse, ki jih srečata. Vsako srečanje je tako enkratno in posebno, da ga lahko beremo kot samostojno zgodbo oz. epizodo.

Dvojica pri izbiri prejemnika objema ni izbirčna in tako na svoji poti zajameta čudovito skupino najrazličnejših bitij. Preden objem podarita, vedno najprej vprašata za dovoljenje, prosita, če lahko vstopita v osebni prostor in tako najprej preverita, če se lahko naslovnika dotakneta. Vsak, ki ga objameta, se na dejanje drugače odzove: nekateri so prestrašeni, drugi presenečeni, vsi pa se na koncu strinjajo, da je objem kar prijal. Spekter prejemnikov objemov sicer deluje naključen, a v sebi skriva premišljeno logiko, s katero avtor dobro vključi temo enakovrednosti, empatije in tolerance. Medveda tako popolnoma brez predsodkov objameta velike in majhne (gosenico), starejše (naglušnega losa) in celo nevarne (strupeno anakondo, krvoločnega volka in celo lovca). Ker je vsak izmed tistih, ki jih prosita za objem poseben, je poseben in različen tudi vsak objem posebej, kar dobro prikazujejo tudi ilustracije. Objemi se razlikujejo po trajanju, po načinu in po intenzivnosti. Nekateri objemi so kratki, drugi dolgi, nekateri so komajda opazni, drugi objemi prevzamejo celotno telo.

IMG_0588

Ko tako spremljamo medveda, ki nesebično delita objeme, nas ustvarjalca vodita do konca zgodbe, ko skupaj z glavnima junakoma ugotovimo, da sta se tako predajala uživanju ob poklanjanju objemov, da sta pozabila objeti drug drugega. Najmočnejši in najtoplejši objem si tako zasluženo podarita še drug drugemu in s tem zaključita krog. Avtor je premišljeno v glavno vlogo postavil medveda, ki sta moškega spola in s tem posredno odprl tematiko spolnih stereotipov, ki so povezani z izkazovanjem nežnosti kot nekaj, kar pritiče ženskam.

Toplina, ki je prisotna v celotnem besedilu, je prisotna tudi v ilustracijah. Te so mehke, dinamične, ekspresivne, ustvarjene z enkratnim občutkom za oblike in gibe teles in so hkrati še neverjetno detajlirane. Strani so obrobljene z vinjetami, sestavljenimi iz različnih gozdnih rastlin, kar bralcu vzbuja občutek, da se skupaj z liki premika po gozdu, si odstira rastlinje in opazuje dogajanje.

Objemi me, prosim govori o drobnih dejanjih, ki lahko nekomu polepšajo dan. Izražanje čustev je prikazano kot nekaj pozitivnega, celo zaželenega in lepega; kot nekaj, kar osrečuje in hrani. Nasploh celotno ozračje slikanice preveva nekakšen absoluten pozitivizem, carpe diem naravnanost in iskrena naivnost, ki je nalezljiva.

Susanna Mattiangeli in Chiara Carrer: Učiteljica

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: Come funziona la maestra
Založba: KUD Sodobnost International
Zbirka: Gugalnica
Leto izdaje: 2018
Prevod: Dušanka Zabukovec

IMG_0595

Pedagoški poklic je eden izmed tistih poklicev, s katerimi imamo stik že od zgodnjega otroštva. Je pa tudi eden tistih poklicev, ki se jih je oprijelo kar nekaj stereotipnih oznak, saj na učitelje in pedagoge večinoma gledamo precej enoznačno in jih velikokrat enačimo z delom, ki ga opravljajo. Priznani italijanski ustvarjalki v središče svoje obravnave v portretni slikanici Učiteljica ne postavita samo poklic učiteljice, ampak predvsem raznolikost in človečnost oseb, ki se skrivajo za tem poklicem.

Učiteljice v slikanici so osrednji predmet obravnave, spoznavamo jih skozi učni proces, podoben tistemu v katerega smo vpleteni v šolskem sistemu. Učiteljica postane šolski predmet, snov, postane material, ki ga avtorici obravnavata skozi različne vstopne točke. Bralci se tako ne učijo samo o poklicu in o ozadju človeka, ki ta poklic opravlja, temveč se učijo tudi matematike: »Če je učiteljica odsotna, jo odštejemo. Če pride nova učiteljica, jo prištejemo.«, tujih jezikov: »V francoščini se učiteljici reče maitresse. V angleščini teacher. V španščini maestra. V nemščini Lehrerin.«, spoznavajo prevozna sredstva: »Učiteljice včasih odidejo iz šole in potujejo s kolesom, smučmi, z jadrnico ali motorjem. Tu in tam letijo.«, spoznavajo osnove zgodovine, geografije, likovne umetnosti itd. Pedagoška naravnanost slikanice, zaradi katere se bralec sproščeno sprehaja po različnih področjih, je elegantno in humorno vpeta v podobe in besedilo, zato element učenja nastopi posredno in popolnoma nevsiljivo.

Glavna kvaliteta Učiteljice je subtilno obravnavanje tabujev in stereotipov, katere avtorici spretno vključujeta na vseh ravneh slikanice. Posebej zanimiv je začetek, v katerem bralec izve, da ima učiteljica »sprednji del: navadno ga vidimo. Ima tudi zadnji del, ki ga zagledamo, kadar se obrne.« Besedilo o različnih “delih” učiteljice (izvirni italijanski naslov slikanice je Cómo funciona la maestra oz. Kako deluje učiteljica) je pospremljeno z risbo, na kateri so z uporabo geometričnih likov označeni učiteljičini intimni predeli in prsi. V nadaljevanju se izkaže tudi, da je učiteljica pod obleko popolnoma gola, da je učiteljica včasih tudi učitelj in da so nekatere učiteljice nekoč bile bolj dlakave. Slikanica tako odlično predstavi človeka, ki se skriva za poklicem, ob tem pa odpira vprašanja o razdelitvi spolnih vlog, o telesni podobi in odrasle obravnava kot celostna bitja s telesnimi značilnostmi, ki so v slikanicah za otroke zelo redko izpostavljene.

IMG_0596

Slikanica deluje tudi zato, ker so ilustracije in besedilo vseskozi premišljeno v dialoškem razmerju, eno se naslanja, komunicira in raste iz drugega. Besedilo posnema pedagoško retoriko, ilustracije otroško estetiko. Ilustratorka je uporabila različne likovne tehnike, s katerimi ji je uspelo ustvariti enkratne, večplastne, humorne, vizualno zanimive podobe, ki črpajo iz otroškega imaginarija, in za katere se zdi, da so bile ustvarjene pri pouku likovne umetnosti. Odkrit, humoren in igriv pristop, s katerim sta pisateljica in ilustratorka v Učiteljici zgradili simpatičen omaž učiteljicam vseh oblik, je kakovosten primer slikanice za vse starosti, saj združuje kreativno učenje, mladim bralcem neobremenjeno predstavi kompleksnejše teme, odraslim pa pričara nostalgična občutja o času, ko so tudi oni sedeli v šolskih klopeh.

Mireille Messier in Pierre Pratt: Moja veja

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The Branch
Založba: Založba Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik

IMG_0528

Moja veja je poučna slikanica o deklici, ki ji snežno neurje zlomi najljubšo vejo na njenem najljubšem drevesu. Pripoved o izgubi veje, ki je bila priljubljeno dekličino zatočišče in prostor, v katerem se je igrala, je napisana v prvoosebni obliki, kar je sicer precej neobičajna izbira za slikaniški format, naredi pa zgodbo veliko bolj osebno in bralcu dostopno: »Na tleh je bila veja, moja veja, tista, na kateri sem sedela, skakala iz nje, se igrala pod njo. Bila je moj grad, moje skrivališče, moja ladja …« Veja je simbol moči otroške domišljije, ki je nepričakovano ogrožena, dokler deklici ne pomaga starejši sosed, ki v zlomljeni veji prepozna potencial.

Ob pomoči soseda, deklica iz zlomljene veje izdela gugalnico in si tako ustvari nov domišljijski prostor. Slikanica je razen v izbiri pripovedovalca, v izbiri teme, načinu komuniciranja z bralcem in vizualni upodobitvi precej klasična in bi jo težko označili kot izstopajočo ali presežno. Besedilo je didaktično naravnano, jezikovno neizvirno in precej tradicionalno zasnovano. Ilustracije so klasične, predvidljive in posnemajo otroško risbo. Podobe so močnih barv, poudarjene z močno črno črto in precej statične. Nekateri prizori so izrisani kot pretirano strašljivi, podobno obrazna mimika likov, kar ne sovpada z osnovno zgodbeno nitjo.

Izvedbeno šibka, pa Moja veja v sebi vseeno skriva nekaj dragocenih sporočil. Spodbuja k razmišljanju in pogovoru o ekologiji, o naravi, o naravnih pojavih in procesih, o naravnem ciklu in seveda o odnosu človeka do narave. Tematizira občutja izgube in žalosti skozi navidezno banalni primer izgube vaje, ki se deklice močno dotakne, kar bralcem sporoča, da izguba, ko jo občutijo ni zanemarljiva (da so njihova občutja pomembna) in da se lahko z njo soočijo aktivno in kreativno. To avtorica sporoča s procesom reciklaže veje, ko deklica in sosed ljubljen predmet, ki ne služi več svoji primarni funkciji, reciklirata, mu spremenita namen in iz njega izdelata nekaj novega, nekaj, kar bo deklici prav tako prinašalo veselje in hkrati ohranilo spomin na izvorni predmet. Ob tem tandem v svoj projekt vloži veliko potrpežljivosti, dela, sodelovanja in domišljije, kar so prav tako vrednote, ki jih avtorica želi precej nesporedno predati svojim bralcem.

IMG_0529

Najbolj simpatičen element slikanice je nedvomno lik soseda Frenka in odnos, ki ga z deklico vzpostavita. Ta odnos sicer ni popolnoma izpeljan, ostaja na površini, ampak bralec vseeno uspe zaznati toplino, s katero gospod Frenk pokaže zanimanje za dekličino žalost in ljubezen do veje in z njo deli svoje znanje in čas. Ta medgeneracijska nota in nežno prijateljstvo, ki se stke med njima, je najbolj dragocen del slikanice, ki sicer obravnava kar nekaj pomembnih tem, ampak izvedbeno ne presega ravni povprečnega slikaniškega izdelka.

Tomi Ungerer: Pet fantastičnih živali

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslovi: Crictor, Adelaide, Emile, Rufus, Orlando the Brave Vulture
Založba: Mladinska knjiga
Zbirka: Deteljica
Leto izdaje: 2017
Prevod: Neža Božič

IMG_0488

Francoski pisatelj in umetnik Tomi Ungerer je v svoji karieri ustvaril več kot 150 knjig, napisanih v francoskem, nemškem in angleškem jeziku. Danes zasluženo velja za enega najpomembnejših glasov 20. stoletja. Temu pa ni bilo vedno tako; v šestdesetih in sedemdesetih je v Ameriki veljal za spornega avtorja, predvsem zaradi njegovih družbeno-kritičnih plakatov, risb in erotično obarvanih del za odrasle. Je eden tistih avtorjev slikanic, ki so temeljito spremenili pokrajino literature za otroke. Leto pred izdajo odmevne slikanice Tam, kjer so zverine doma (Where the Wild Things Are, 1963), je Tomi Ungerer izdal slikanico Trije razbojniki (Die drei Räuber, 1962). Oba avtorja sta, še posebej s kultnima izdajama omenjenih del, prekinila s tradicijo srčkanih, naivnih in idejno šibkih slikanic, ki so takrat izhajale. Trije razbojniki so bili leta 2010 prevedeni tudi v slovenščino, 2017 pa smo dočakali še odlično zbirko petih Ungererjevih avtorskih slikanic, ki so pri Mladinski knjigi izšle pod naslovom Pet fantastičnih živali.

Slikanice Crictor, dobri udav, Adelajda, leteča kengurujka, Emil, dobrosrčna hobotnica, Rufus, pisani netopir in Orlando, plemeniti jastreb pripovedujejo o prav posebnih živalih in njihovih interakcijah s človeškim svetom. Ungererjeve živali so sicer delno počlovečene, in čeprav za nekaj časa posežejo v območje človeškega dogajanja, v sebi ostajajo popolnoma zveste lastnemu značaju. Zmožne so razmišljati, čustvovati in se celo naučiti človeških opravil, v svojem bistvu pa človeka pravzaprav celo prekašajo. So bitja, ki so brezpogojno empatična, senzibilna, globoko vdana, pogumna in pripravljena pomagati. Udav Crictor, ki ga madame Louise Bodot dobi v dar od sina, gospodarico reši pred tatovi, leteča kengurujka Adelajda reši otroke iz goreče stavbe, hobotnica Emil reši kapitana pred morskim psom in razoroži kriminalce, jastreb Orlando pa reši iskalca zlata in njegovega sina. V glavnem so živali tiste, ki so v Ungererjevem svetu junaške, imajo najbolj žlahtne lastnosti in so dejansko bolj človeške od ljudi. Avtor jih uporablja skorajda basensko in skozi njih metaforično govori o skorajda utopično lepih lastnostih, ki pri ljudeh pogosto umanjkajo. Zanimivo pa je, da so pozitivne lastnosti Ungererjevih živali tako močne, da nehote vplivajo tudi na ljudi, katerih življenj se dotaknejo in v njih spodbudijo verižno reakcijo dobrote, poguma in zvestobe.

Ungererjeve slikanice so brezčasne. Vsaka izmed njih je posebna celostna umetnina s presenetljivimi podrobnostmi, zasuki, humornimi elementi in močno sporočilnostjo. Njegova pisateljska in ilustratorska estetika je izjemno preprosta, eklektična, z rahlim starinskim pridihom. Podobe so izrisane s svinčnikom na večinoma belem ozadju. Zdi se, da skozi živalske junake avtor kliče po svetu, ki je, tako kot njegove knjige, radoveden, topel, prijazen, neustrašen in ki se nikoli ne boji individualizma. Njegovi čudoviti junaki se sprehajajo skozi zgodbe kot liki v nekakšnem »Bildungsromanu«, se vmes odkrivajo, zorijo ter brez strahu prevprašujejo sebe in tisto, kar jih obdaja.

Oren Lavie in Wolf Erlbruch: Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The Bear Who Wasn’t There and the Fabulous Forest
Založba: Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik

IMG_0478

Nekega dne se Pršici zahoče praskanja. Iz praskajoče Pršice zraste Medved – Medved, ki ga prej še ni bilo. V žepu najde listič, na katerem piše: »Si ti jaz?« in v nadaljevanju opazi dodatna navodila, ki mu lahko pomagajo pri iskanju odgovora na to vprašanje: »1. Sem zelo prijazen medved. 2. Sem srečen medved. 3. Sem tudi zelo čeden medved.« Medved se poda na pot skozi razraščajoči gozd, da bi ugotovil, ali je on res on. Na svoji poti sreča Učinkovito kravo, Lenega zelenca, Predzadnjega pingvina in Želvo Taksi, ki mu pomagajo pri njegovem iskanju. Nenavadno eksistencialno naravnano slikanico Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd je napisal izraelski pisatelj, režiser in glasbenik Oren Lavie. Pomensko odprto besedilo je mojstrsko nadgradil nemški ilustrator Wolf Erlbruch. Slikanica je mojstrovina o bivanju, o različnih vrstah obstajanja, o odnosu posameznika do okolja, v katerega je vpet. Čudovito prevprašuje misel, ali obstajamo samo v relaciji do drugega, ali nas mora nekdo drug videti, da obstajamo. Je slikanica o iskanju samega sebe; o iskanju in uživanju v »lastni tišini«, kot to imenuje Medved.

IMG_0480

Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd je izstopajoč primer kakovostne »filozofske slikanice«, ki se naslanja na nonsensno izročilo Milnejevega Medveda Puja in Carrollove Alice v Čudežni deželi. Lavie jezik slikanice gradi na podlagi abstrakcije in odprtih pomenskih ter interpretacijskih prostorov, zaradi katerih slikanica zahteva aktivnega bralca in nedvomno deluje kot naslovniško odprto delo. Avtorja bralca sproščeno in s humorjem vodita skozi proces Medvedovega udejanjenja, samoiskanja in na koncu individualizacije. Večina humornih elementov se rodi ob igranju z dobesednim in prenesenim pomenom. Kljub vsesplošni prismuknjenosti, slikanica ohranja osnovne pravljične in mitološke elemente. Medvedova pot je pot iniciacije, rasti, spreminjanja in učenja o samem sebi. Skozi različne stopnje samoprepoznavanja ga vodijo »pomočniki« oz. liki, ki jih Medved sreča na poti skozi Gozd. Medvedovo večstopenjsko iskanje se najprej ustavi pri prevpraševanju njegovih značajskih lastnosti (»1. Sem zelo prijazen medved.«), nato se premakne na njegova občutja (»2. Sem srečen medved.«) in šele na koncu se ustavi pri njegovi vizualni podobi, ko se na zadnji postaji zagleda v ogledalu in ki je nekako pogojena s prvima dvema stopnjama (»3. Sem tudi zelo čeden medved.«). Medved je torej čeden, tudi zato, ker je prijazen in ker je srečen. S tem Lavie zgradi zanimivo hierarhijo lastnosti, ki sestavljajo Medvedov obstoj. Znotraj svoje poti Medved ob interakciji z drugimi raziskuje svoj prostor v kontekstu sobivanja z drugimi in ob tem odkriva različne druge nianse lastnega bivanja in razmišljanja. Ugotovi na primer, da lahko razmišlja tudi o Niču, da lahko šteje tudi s pridevniki in ne samo s števili. Ko se tako premika skozi Gozd in razmišlja »ali je boljše, da si prvi, ali da si zadnji, kadar si čisto sam« in ugotavlja, da »bolj gledam, manj vem, ali drevesa in rože rastejo, medtem ko ne gledam«, mu na koncu vendarle uspe priti v »dom medveda, ki ga prej še ni bilo« in ko potihem vstopi, da sam sebe ne zbudi, se vendarle najde.

Ilustracije so, tako kot besedilo, neobičajne, domišljijsko navdihujoče in odlično komunicirajo z zgodbo. Erlbruch je uporabil mešano tehniko, s katero mu je uspelo ustvariti očarljivo podobo medveda, kakršnega ne najdemo pogosto v slikanicah. Kolorit ilustracij je temen, ilustrator posega po močnih barvnih kontrastih in podobe gradi večplastno. Še posebej zanimiva je podoba razraščajočega se Gozda, ki se zdi, da obstaja samo za Medveda in da postaja vedno bolj gost in poraščen, globlje kot se po njem premika.

V mladinski literaturi redko naletimo na tako pogumen in dobro izpeljan primer slikanice, ki je ne samo idejno bogata in interpretacijsko odprta, ampak tudi vizualno navdihujoča. Medved, ki ga ni bilo, in čarobni gozd je zgodba o iskanju, o raziskovanju samega sebe, o umeščanju sebe v svet, ki nas obdaja. Ena izmed njenih odlik je tudi, da nagovarja tako mlajše kot tudi odrasle bralce, spodbuja k pogovoru, odpira množico tem in nagovarja h kreativnemu branju.

Jo Ellen Bogart in Sydney Smith: Beli muc in menih

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

Izvirni naslov: The White Cat and the Monk
Založba: Zala
Leto izdaje: 2017
Prevod: Mateja Sužnik

IMG_0537

V 9. stoletju je neznani irski menih na rob rokopisa v nemški opatiji Reichenau zapisal pesem o belem mačku z imenom Pangur Bán. Staroirsko pesem, ki je navdihnila tudi ustvarjalce animiranega filma Skrivnost iz Kellsa, je kanadska pisateljica Jo Ellen Bogart v sodelovanju z ilustratorjem Sydney Smithom priredila v slikaniško obliko.

Slikanica Beli muc in menih se nanaša na nežno, meditativno zgodbo o menihu in njegovem mačku. Maček in menih sta sostanovalca in tovariša, ki sobivata v preprostem samostanskem okolju. Menih svoj čas posveča preučevanju rokopisov, maček iskanju hrane. V tem kontekstu sta oba iskalca, oba v zamaknjenosti, zatopljenosti in kontemplativnosti iščeta tisto, kar je zanju pomembno – tisto, kar je v samem bistvu njune narave in raziskujeta tisto, kar potrebujeta za preživetje. Menihovo bistvo je popolnoma podrejeno iskanju znanja; išče duševno hrano, mačkova narava stremi k fizični potešenosti, k iskanju plena. Ob tem se oba urita v potrpežljivosti in koncentraciji. Njuno iskanje je postavljeno v prostor, ki jima zagotavlja popolne pogoje za samouresničevanje njunih potreb; je prostor izolacije, samote, tišine in prostor, v katerega zunanji svet ne posega. Tam se lahko nemoteno predajata naravi, umetnosti in duhovnosti.

Njun odnos je zgrajen po pravilu medsebojnega spoštovanja in svobode izražanja. Nihče od njiju ne posega po svobodi drugega. Ta svoboda je odlično izražena tudi v vizualni podobi slikanice. Podobe so zračne, preproste, dvodimenzionalne, postavljene na kontrastih in na posnemanju srednjeveške estetike. Ilustracije so pastelnih barv, izrisane z vodenkami in očrtane s črnilom. Posebni vizualni dodatek je tudi samo besedilo, napisano s kaligrafsko pisavo, naslanjajoč se na podobo iluminiranih srednjeveških rokopisov. Podobe so pogosto kadrirane in premišljeno ujamejo atmosfero zgodbe. Ilustrator gradi slikovno plat slikanice na podlagi estetike časa, ki je sicer zgodovinski, pretekli čas, ampak nanj gleda s posebno nostalgijo in naklonjenostjo, kar zagotovo pritegne tudi bralca. Posebej zanimive so ilustracije, v katerih ilustrator bralcem pokaže rokopise, ki jih menih proučuje. V njih se namreč pojavijo ornamentirane sličice meniha in mačka, kar slikanici prinese še eno raven branja in samoreferenčnosti. Vizualni del je nedvomno odlična predstavitev znanega tandema, po izvirniku prirejeno besedilo pa izgubi nekaj svojega izhodiščnega šarma. Pisateljica sicer zvesto sledi izvirni pesmi; obdrži vse glavne motive in ideje, zdi se pa, da bi slikanica pridobila še dodatno vrednost, če bi bralcu ponudila izvirno pesem.

IMG_0538

Beli muc in menih je navidezno preprosta slikanica o tovarištvu med človekom in živaljo, o spoštovanju, s katerim sta zgradila odnos, v katerem sta popolnoma svobodna kot posameznika, a hkrati medsebojno povezana kot sopotnika. V svoji minimalistični besedni in vizualni poetiki pa slikanica skriva še druga bogata sporočila. Obravnava pomen vrednot, kot so znanje, potrpežljivost in duhovnost. Pri tem v ospredje postavlja eno osrednjih človeških lastnosti – radovednost, ki je podlaga za večno človeško željo po raziskovanju, za večno iskanje odgovorov. Avtorja bralcem predstavita svet tišine, potrpežljivosti, enakovrednega in spoštljivega prijateljstva ter jih uspešno nagovarjata k večni radovednosti.